Mislim, da ni možno preživeti življenje brez da bi vsaj 1x doživel/a zlomljeno srce. Tisti občutek, ko sicer obstajaš, a si neviden, hodiš a stojiš, gledaš a ne vidiš, poslušaš a ne slišiš , dihaš a si brez zraka. Votlost lupine. Razvalina. Neuporabna. Živi mrtvec. Večina sicer preživi, a dosti jih zaradi zlomljenega srca tudi umre. Dobesedno….

Obenem sicer mislim tudi, da ni možno preživeti življenja, ne da bi vsaj 1x nekomu zlomil/a srce. To zlomiti in zlomljeno srce gresta nekako v uravnilovki (s)početja, po sistemu “vse se vrača, vse se plača”. Praktično nemogoče je se izogniti, da ne bi dobil/a povrnjeno, kar si oddal/a, čeprav bo lahko vračilo prispelo iz povsem nekega drugega konca, a za isti račun.

Čas celi vse rane, pravi stara ljudska modrost. Načeloma se sicer strinjam, a obenem ugotavljam, da je to odvisno predvsem od tega, koliko se je kdo pripravljen prepustiti času. V nasprotnem se lahko zgodi, da zlomljeno srce spravi človeka pod rušo….dobesedno….In leta pri tem sploh niso pomembna.

Da se živalim dogaja odhod iz tega sveta zaradi zlomljenega srca je sicer že dolgo znanstveno dokazano in glede na to, da je človek zgolj samooklicana najbolj inteligentna žival na tem planetu, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo to dokazano tudi človeku.

Sicer je bolj uradno znanost začela raziskovati sindrom zlomljenega srca pred skoraj 30 leti, leta 1986, ko so v Urgentni center Massachusetts pripeljali 44 letno Britanko.

Celo dopoldne se je ženska počutila povsem dobro, nakar je v popoldanskih urah začela čutiti močno bolečino v prsih, ki se je širila v predele rok. Bili so klasični znaki srčne kapi, ampak takšen zaključek je padel v vodo po podrobnejših preiskavah, saj zdravniki niso našli niti sledu o kakšnem srčnem obolenju ali hibi srca, niti strdkov, ki bi lahko ogrožali njeno zdravje.

Kardiologi so se v glavnem osredotočili na vidno – zavozlane arterije, krvne strdke, natrgane aorte – medtem, ko so osebni občutki bili prepuščeni v presojo psihiatrom.

Uradno postavljena diagnoza, tudi po dodatnih preiskavah, se je glasila – ženska boleha zaradi zlomljenega srca.

Sredi 90’ih so se potem začele gostiti študije, ki so se ukvarjale z zlomljenim srcem moških in žensk, kar je pripeljalo do zaključkov, da lahko stres izzove resne probleme.

Japonski znanstveniki so tako začeli uporabljati termin takotusubo kardiomiopatija (Takotsubo cardiomyopathy) – sindrom zlomljenega srca, da so opisovali stres, katerega doživlja srce, katerega pa ni moč povezati s klasičnim infarktom, čeprav mu je presenetljivo podoben.

Izraz takotusubo v bistvu predstavlja specifično vrsto pasti, namenjeno lovu hobotnic, ker je te japonske znanstvenike obnašanje leve srčne komore v določenem trenutku spominjalo na omenjeno past polno hobotnic.

Kljub vsemu pa smo človeštvo morali čakati vse do leta 2005, ko je bilo nabranih dovolj znanstvenih študij, ki so potrjevale slučaje zlomljenega srca, da je tudi uradna medicina začela sprejemati vpliv čustev in zlomljeno srce.

Tega leta je bil tudi uradno sprejet pojem “stress cardiomyopathy”, čeprav mnogi še vedno uporabljajo izraz “takotusubo”, a vse pogosteje tudi sindrom zlomljenega srca.

Danes tako dobro vemo, da nas žalost, sploh kontinuirana, kakor tudi (neupravičena) zavračanja, lahko zelo resno poškodujejo ne le zgolj na psihološkem nivoju, temveč da imajo lahko tudi neposreden vpliv na naše telo, tudi s katastrofalnimi posledicami, nenazadnje tudi s smrtjo.

Sicer verjamem, da je zlomljeno srce vse prej kot enostavno celiti, kakor tudi, da univerzalnega recepta za samozdravljenje sindroma zlomljenega srca praktično ni. Oziroma je – vsi vzvodi zdravljenja so v prvi vrsti v nas samih.

In ko se človek nauči spoznavati in sprejemati sebe, obenem pa izpraskati najboljše tudi v najslabšem je na odlični poti, da ga tudi zlomljeno srce ne zlomi ali celo ubije, čeprav upočasni za določen čas.

Za vse ostalo pa so bile, med ostalim, ustvarjene najlepše filmske romance, s prilogo boxa papirnatih robčkov in, ker se klin s klinom izbija, še parajoče glasbene himne o nesrečnih ljubeznih….

Don Marko M