Težnje po ukinitvi anonimnosti na spletu se seveda da razumeti na več načinov. Od tistega, da je v določenih primerih izražanje anonimnih po spletu resna grožnja nekaterim svetovnim voditeljem, omejitev svobode izražanja, ogrožanje državne varnosti, pa do tega, da je to le eden načinov vzpostavitve kultivirane, odgovorne družbe in vsega vmes….

Verjetno že čez par let internet ne bo videti, kot danes. Še posebej, če ga bodo začeli novodobni voditelji oblikovati po svojih željah in potrebah.

Kitajska ukinila spletno anonimnost

Kitajska je sprejela zakon, po katerem bodo morali v bodoče vsi uporabniki spletnih storitev, socialnih omrežij in drugih orodij, uporabljati zgolj svoje pravo ime.

Razlog sprejetja tega zakona so utemeljili tudi s tem, da “nekateri ljudje uporabljajo spletne storitve za širjenja neresničnih podatkov, sovraštva, terorizma, nasilja, pornografije, pedofilije, takšni nastopi pa škodijo splošnemu zdravstvenemu stanju populacije Kitajske“.

Po novem se bodo torej Kitajci še vedno lahko svobodno prijavljali na številne storitve po spletu, a ne bodo dobili dovoljenja pristopa vse dokler ne bo opravljena preverba njih identitete, torej njih pravega imena.

Poskrbeli so kakopak tudi za že obstoječe uporabnike spletnih storitev, še posebej tiste anonimne, ki bodo imeli poslej določen čas omejen dostop do spleta, vse dokler se ne odločijo uporabljati svoje pravo ime.

Obenem bodo morali uporabniki v bodoče upoštevati tudi 7 določenih pravil obnašanja na spletu, ki sodijo v kontekst spoštovanja državnega interesa in ohranjanja javnega reda. Kitajska oblast meni tudi, da bodo ta pravila ščitila pravico do svobode govora državljanov.

Rusija ukinila anonimnost blogerjev

V Rusiji sicer, še pred Kitajci, niso uporabili tako radikalnega prijema ukinitve spletne anonimnosti, so se pa lotili blogerjev, s čimer so seveda avtomatično priznali svoje videnje blogerjev kot središčem alternativne avtoritete, kar dejansko najbolj brani blogerji tudi so, ne le po v Rusiji, pač pa povsod po svetu, tudi v naši mali podalpski.

V bodoče se bodo morali torej ruski blogerji podrediti novi zakonodaji, a še ne vsi, temveč le tisti najbolj “popularni”, torej zgolj tisti, katerih dnevni obisk bloga presega 3000 obiskov. Tovrstni blogerji se bodo poslej morali registrirati oblastem s polnim imenom, seveda pravim, in e-mailom.

Čeprav je poudarek na blogerjih, pa zakon zajema tudi spletne strani na FB, Twetterju in ostalih spletnih straneh, prekrškarjem, ki se ne bi prijavljali s polnimi pravimi imeni, pa grozi denarna kazen v višini do 10.000 € in celo ukinitev strani/bloga, katero bo lahko izvedla vlada, brez odredbe sodišča, v kolikor bo ocenila, da je ogrožen javni red.

Med ostalim zakon prepoveduje ekstremistične in hujskaške vsebine, neprimerno izražanje, hujskaštvo, klevetanje in ali objave vsebin tretjih oseb, za rabo česar bodo uporabniki kaznovani.

Ruski blogerji tako na nek način lahko izgubijo na svoji moči, zagotovo pa na anonimnosti, saj jih je zdaj zakonodajalec uvrstil med ruske zasebne medije, za katere pa veljajo posebna pravila, med ostalim tudi, da morajo biti objavljene informacije preverjene.

Da pa je zadeva zaokrožena, je ruski politčni vrh sprejel tudi določilo, po katerem bodo lahko državljani Rusije od leta 2016 dalje svoje osebne podatke lahko hranili le še na ruskih serverjih.

ZDA in EU nista nedolžni

Preden začne kdo obsojati Kitajsko in Rusijo za te “sodobne” spletne prijeme, je smisleno pogledati tudi, kako se v tem pogledu obnašata ZDA in EU.

Tako v ZDA kot EU so že bili poskusi, bodisi na nivojih parlamentov posameznih držav, kot tudi na najvišjih stopnjah, ko se je poskušalo uvesti ukinitev anonimnosti na spletu. In zagotovo se bo še poskušalo.

Ampak tudi brez tega zdaj že vemo, ravno v zahvalo medsebojnega obračuna, da tako ZDA, kot EU, še kako presneto skrbijo za (po)poln nadzor dogajanj po spletu, za kar se lahko zahvalimo tudi prvima žvižgaču Edwardu Snowdenu in Julianu Assangeu iz WikiLeaks.

Medsebojna obsojanja med ZDA in EU o vseh možnih oblikah vohunjenja seveda ne povedo nič drugega kot to, da to oboji počnejo intenzivno, kar seveda pomeni le, da zanje anonimni na spletu praktično ne obstajajo. Razlika med prijemi Rusije in Kitajske proti tem ZDA in EU je le v toliko, da so to prvi jasno in glasno povedali na glas in sprejeli zakone ukinitve anonimnosti.

V Sloveniji se bo zgodilo….

A si predstavljaš, kako bi izgledalo jutro ob skodelici dišeče kave in zvitku tobaka, ko poženeš miško po slovenskem spletu in tam ne naletiš več na trume anonimnih komentatorjev, za katere sploh ne obstaja več primerna diagnoza ali recimo smetenja sds komunajzarćićev ? Se strinjam, bilo bi neprecenljivo….

Pri nas so se v zadnjih letih kar pogosto začele razvijati debate ukinitve spletne anonimnosti, kar seveda lahko pomeni le, da prihaja tudi ta trenutek resnice. Kar se mene tiče povsem prav, nenazadnje splet ni smetišče in če želi kdo smetiti naj to pač počne za svoje veselje med svojimi stenami.

Dejansko je družba naše male podalpske v zajetni meri tudi zaradi anonimnosti in anonimnih prispela na določeno mejo moralnega in socialnega dna in skrajni čas je, da se dejanja teh anonimnih začnejo predstavljati s polnimi imeni. In seveda primernimi polnimi sankcijami.

Pa četudi bi to pomenilo, da bi, recimo zaradi brezdlakega jezika določenih vsebin svojega bloga, tudi sam bil kdaj deležen primerne, a pravične sankcije. Ker glede anonimnosti vsak bralec mojega bloga natančno ve, da sem avtor predstavljen s pravim in polnim imenom, krajem in da, celo e-mail naslovom.

Ukinitev anonimnosti pa se mi zdi primerna tudi zaradi zmanjševanja in/ali preprečevanja vedno bolj številnih komentarjev botov in trolov, ki vedno bolj oblegajo, a še vedno v prvi vrsti za postavitev nekega kultiviranega spleta zdrave komunikacije in posredovanja informacije.

Moram sicer priznati, da se je v zadnjem letu dosti tega na bolje spremenilo na večjih portalih, recimo MMC, čeprav me je še najbolj, verjetno zaradi prevzema novega lastnika, še najbolj presenetil Siol, kjer so administratorji iz tistega še pred letom kaosa in totalne komentatorske sramote uspeli ustvariti red dostojnega komentiranja.

A še vedno imamo pri nas dovolj medijev, ki anonimnim komentatorjem, praviloma pod izgovorm večje branosti, dopuščajo najbolj primitivne oblike in resnemu mediju nedostojna komentiranja. Še posebej obožujem tiste oglaševalce, ki z oglaševanjem na takšnih straneh omogočajo in vzpodbujajo takšna anonimna adijo pamet komentiranja, saj tako poudarjajo, kakšne vrste potrošnikov si želijo za svoje izdelke/storitve.

No, nekaj mi govori, da je pred vrati naše male podalpske primeren zakon, ki bo anonimne spremenil v kri in meso, pa čeprav bo zaradi tega potem potovanje po našem spletu bolj tekoče ali pak ravno zaradi tega…..

Don Marko M