1.januarja so zdravniki rekli Brittany, da ima raka na možganih in še 6 mesecev življenja. Po 6ih mesecih je bila sicer še vedno živa, a je trpela že zelo pogoste in dolgotrajne napade, težke glavobole, bolečine v vratu in simptome kot pri možganski kapi. Stanje se ji je dnevno slabšalo. In Brittany se je odločila….

Izbrala je evtanazijo. Samomor s pomočjo. Medicinsko pomočjo.

Nekaj tednov pred izvedbo svojega izbora je 29 letna Brittany objavila svoj video na spletu in že preko 10 milijonom oglednikom obrazložila svojo odločitev. Bila je argumentirana, prepričljiva.

A da bi lahko izpeljala evtanazijo, se je morala Brittany Maynard z družino preseliti v Oregon kjer je le ta v ZDA, poleg Washingtona, Montane, Vermonta, New Mexica, uradno dovoljena.

(V Evropi je evtanazija dovoljena le v Belgiji, Nizozemski, Luksemburgu, kakor tudi v Švici, kamor hodijo s pomočjo evtanazije umirati najpogosteje iz Nemčije)

In tam je Brittany z družino pričakala 1.november, svoj dan D in umrla, kot je načrtovala – v miru svoje spalnice in naročju svojih ljubljenih.

Ne, Brittany ni bila prva letos v Oregonu, ki je izbrala evtanazijo, bila je le ena od preko 750ih povprečne starosti 71 let, ki so se odločili za to potezo skrajšanja trpljenja in le ena od 6ih mlajših od 35 let.

A kljub temu je evtanazija Brittany drugače odmevala po ZDA. Nastal je cel kaos, ki se je razbobnal po svetu.

Predvsem zaradi tega, ker je bila katoliške vere in so se v njeno odločitev odločile vmešavati katoliške verske skupnosti in posamezniki po ZDA, ki so se odločno upirali njeni odločitvi z razlago, da tako slabo vpliva na druge mlade ljudi.

Evtanazija ali erozija ?

Koliko pravice ima človek do rojstva ? V številnih primerih prav nobene. Ker mu jo ta isti človek odvzame. Koliko pravice ima človek do spodobne smrti ? V številnih primerih prav nobene. Ker mu je ta isti človek ne dovoli.

Veš, sploh mi ni nerodno priznati, da določenih delov in dejanj človeškega (ne)uma verjetno ne bom nikoli dojel. Samomor je zagotovo eden od teh. Pa ne mislim zdaj na tiste samomorilce, kamikaze, ki v tem dejanju počistijo zraven še kopico nedolžnih in nič slutečih, pač pa le o tistih, ki se odločijo bolj tiho (samo)izbrisati iz registra živega prebivalstva.

Je samomor dejanje poguma ali poraza ? Mogoče je pogumno priznanje poraza. Mogoče poražen pogum. Ampak, če je samomor skupek poraznih okoliščin manjka poguma, od kod potem kar naenkrat toliko poguma za končno izvedbo ?

Svetovno javna skrivnost je, da je Slovenija, poleg zapitosti, zelo prepričljiva rekorderka na področju samomorov. Celo toliko, da bi lahko licenco prodajali. Nenazadnje, samomor dela tudi država sama, zato niti ne čudi, če ji nekateri državljani v tem početju sledijo.

Ampak, če je nekdo že čvrsto odločen izpeljati samomor, zakaj mu tega ne bi omogočili na dostojen način ?!

Povsem neprimerno se mi zdi namreč, da morajo komunalci strgati samomorilca iz pločnika, na katerem je pristal, po sicer umetniško dovršenem letu za desetko, iz 10 nadstropja bloka ali cerkvenega zvonika.

Kot tudi, da morajo domači še teden potem čistiti kri po kopalnici, katero so izbrizgale nje/ga vene. Ali rezati vrv iz lestenca ali kakšne veje, katere zanka je že čvrsto zarezana v nje/ga vrat sivega obraza. Ali zbirati delčke lobanje po sobi, potem ko si je pognal kroglo v glavo, ki se je razvetela.

Mislim, da je evtanazija prava rešitev. Kot dobra oblika smrti. In primerna za legalizacijo tudi v naši podalpski. Nenazadnje smo na svetu zato, da hočemo in delamo sočloveku dobro. Pa tudi, da spoštujemo človekovo voljo lastne odločitve, tudi v bolezni.

V vsakem primeru je evtanazija boljša, kot dopuščanje razpadanja človeka, ki bi se rad poslovil od tega sveta, a mu tega brez vsakega pametnega razloga ne dovolijo.

Evtanazija se mi zdi humana in, v primerjavi z navedenimi primeri, čista. Dostojna smrt.

V okusno opremljeni sobi se obred izpelje spodobno. Ob sebi imaš lahko svojce. Najprej si privoščiš ali privoščite nekaj okusno izbrane hrane, nazdravite in si izmenjate poslovilne besede. Potem se vležeš na posteljo pred velik ekran, kjer se začne predvajati tvoj najljubši film, glasbeni koncert tvojega priljubljenega izvajalca ali kar si pač izbral/a.

Sledi vbrizgavanje tekočine slovesa v tvoje vene. In ob svojcih ali brez, med gledanjem v tisti ekran, v spokojnem miru zaspiš.

Smrt je neizbežen konec vsakega izmed nas. Nihče je ne more prevarati, nihče ji ne uide. Če pa nam ponudi možnost srečanja po lastnem izboru, potem jo izberimo. Evtanazija ne ubija, človeška omejenost pač.

Don Marko M