Tudi v Kopru smo prižgali praznične luči. Seveda drugače, ker pri nas je itak vse drugače. Sicer lepo zapolnjen Titov trg je bil v neučakanem pričakovanju svetlobnega dogodka. Mulčki razposajeni. In potem se je začelo odštevanje, kot bi pričakovali zadetek loterijskega dobitka….

Uradna napovedovalka radia Koper na odru, za katero je stal pevski zbor otrok osnovnih šol našega MOKa, je, ob euforični klasični glasbi, začela odštevanje. In večina prisotnih ji je pritegnila. 5,4,3,2,1…..

Čez trg se je razleglo ljudsko oooooooooooo. Kot če bi Tina zgrmela dve vratci pred ciljem ob do takrat najboljšem času. Tema.

Napovedovalka se ni vdala in vajo ponovila. Zdaj ji je pritegnila le še manj kot polovica prisotnih. 5,4,3,2,1…..

Čez trg se je razleglo ljudsko ooooooooooo. Kot če bi Tina zgrmela že po drugih vratcih takoj po startu. Tema.

Ljudem nič jasno. Meni tudi ne, čeprav je bilo vse jasno. In potem kulminacija dogodka. Napovedovalka je v ozvočenje začela : ….”zahvaljujemo se podžupanu za prižig prazničnih lučk, nadaljujemo s programom pevskega zbora….”.

Gleda njo podžupan, gledamo jo mi vsi, ona ne vidi nikogar in bla bla. Tako dve minuti. Ljudje so že začeli odhajati. Kar naenkrat pa ooooooooooooooo. A tokrat tiste intonacije, kot če bi videl polno živo barvno mavrico v celoti ali nepozaben sončni zahod.

Ja, lučke so se končno prižgale. Takrat, ko so same hotele. Ker pri nas v Kopru se vse zgodi, kot in kadar kdo ali kaj sam/a hoče.

Sicer si upam trdi, glede na to, da praktično vsak dan hodim po našem mestu tudi v teh popoldanskih urah, da vsaj 80% prisotnih na prižiganju teh luči drugače ne vidiš po mestnih ulicah in težko razumem, da prilezejo ven zgolj zaradi tega dogodka.

A če pogledam zadevo iz pozitivne smeri, je dobro, da se ljudje skipajo izpred računalnika in štirih sten, da se družijo v realnosti, četudi zaradi takšnega dogodka. Čeprav še vedno ne razumem, da imajo raje, da jim nekdo drugi prižge luč, kot bi si jo sami….

No, stres tega dogodka nam je povzročil lakotno obremenitev in napotili smo se proti zaužitju klasične slovenske decemberske praznične jedi – bureka. Mesnega. Ker samo mesni je burek.

Pač še nisem na stopnji, da bi sledil tradiciji prehranjevalnih običajev prazničnih decemberskih dni, kot to počnejo v visoko civiliziranih državah.

Decemberska praznična večerja – polnjena pečena mačka ali pes na žaru

Kot imajo recimo v najbolj razviti Evropski državi Švici na stotine tisočev običaj tradicije, da je glavna jed božične večerje polnjena in lepo zapečena mačka. S prilogo. Ali pes na žaru. Tudi s prilogo.

V bistvu imajo te dni v Švici alarmantno stanje, saj tamkašnje nacionalno SOS združenje za pravice živali poganja pravo medijsko pogrom akcijo za ukinitev tega mačje pasjega ljudskega božičnega “gurmanskega običaja”.

Šli so celo tako daleč, da s podpisi peticije zahtevajo od Vlade, da zakonsko prepove to prakso. Napovedani so množični protesti in zanimivo bo spremljati odziv politike na ta prazničen običaj.

Po tej tradiciji namreč omenjeni Švicarji za Božično večerjo pripravljajo mačke praktično kot zajce, z belim vinom in belo čebulo, običajno polnjena tudi s slanino in stegnom jagenčka, s prilogo bučk, brokolija, korenčka in krompirja.

Pasje meso pa, poleg rabe za praznične večerje, dodatno obdelujejo v klobase in zdravilo proti revmi, za celo leto.

Tako, zdaj vsaj vem, odkod Federerju tako dobri refleksi, nogometašem Basla pa hitrost….

Seveda je večji del javnosti v Švici takoj zgrmel v obtoževanja tega početja žretja domačih ljubimcev.

Refleksno in na prvo žogo sem imel tudi sam takšen namen, sploh ker imam domačo kosmatinsko ljubljenko Loli, za katero sem občutljiv že če bi jo kdo postrani pogledal, če pa bi si jo kdo upal postaviti za večerjo na krožnik, pa bi zelo verjetno to bilo zadnje, kar bi lahko jedel s svojimi zobmi zobmi.

Spomnil sem se tudi svojih otroških let v naši obmejni vasici, kamor so zahajali Italijani iz Trsta po mačje meso, kar je bilo sicer takrat splošno znano za vse Italijane Veneta, da jejo mačke namreč.

Uradno so sicer k nam prihajali po zajce, katerih je vsaka hiša v vasi imela dovolj, tudi naša, a ker je odrt zajec prav neverjetno podoben odrti mački in razliko opazi že res zgolj izkušeno poznavalsko oko, se je eden vaščanov, ki itak ni maral mačk, klicali smo ga pa “gigo fašista”, ker ni maral niti nas otrok, pa še edini Italijan v vasi je bil, domislil in lotil iztrebljevanja mačk po vasi, katere jim je prodajal.

Otroci smo bili zaradi tega sicer še posebej pozorni ob teh italijanskih obiskih, a “gigu fašistu” je kljub vsemu uspelo naloviti naših mačk po vasi, ki so se množično sprehajale od soseda do soseda, v večernem času, ko smo pač otroci morali biti doma.

Otroci, ki nas je bilo kar dosti v vasi, mu za to početje seveda nismo ostali dolžni in skupinsko smo mu, v raznih “bojnih” akcijah, povračilno povzročili nemalo sivih las do odpadanja.

Takrat smo se pač mularija v složnosti borili za neke druge življenske ideale, kot so recimo telefoni, tablice, video igrice, socialna omrežja….

Tako bi se sicer obnašal še danes, če bi kdo poskušal to početi v našem okolišu, čeprav sem posebej premleval možnost obsojanja tistih, ki si te domače ljubljenčke postrežejo za božične večerje.

Po tehtnem razmisleku sem najprej zaključil, da tej jedci mačk in psov za praznične večerje le teh sami ne lovijo, posledično in obenem pa jih ne jemljejo kot domače ljubimce, pač pa kot živali.

Zanje so te mačke in psi zgolj meso, nekaj povsem enakega, kot če bi preostali mesojedci jedli ribe, piščance, purane, race, zajce, prašiče, krave, ovce, koze, divjačino….

In jebiga, če bi, iz tega zornega kota zdaj začel furati zgražanje in udrihati po teh njih mačjih, pasjih večerjah, bi v bistvu istočasno udrihal tudi po sebi, ker sem mesojedec vseh ostalih dodatno navedenih vrst….

Poleg vsega, pa nam Bruseljski strokovnjaki prehrane že vedno pogosteje žugajo, da naj za božjo voljo Evropejci že začnemo jesti pražene kobilice, čričke in ostale insekte, pa podgane in podobno, ker je to zdrava prehrana.

Pa veselo decemberski prazničen dober tek ti privoščim….

Don Marko M