Čista evolucija in revolucija sta se zgodili v problematiki reševanja nasilnih navijačev in navijaških skupin. Kar niso zmogli silni milijoni zmetani v tehnologijo, policijo, varnostne službe in ostalo, so dosegle – ženske…..

Testni poizkus najsodobnejše oblike preprečevanja nasilja na športnih prizoriščih se je zgodil te dni v nogometni meki Braziliji, na stadionu prvoligaša Sport Club do Recife v istoimenskem mestu.

V Braziliji so sicer nasilni navijači na športnih prireditvah, kjer je nogomet v ospredju, od leta 1988 sproducirali že 234 mrtvih in preko 10 tisoč ranjenih navijačev.

Praktično vse te izgrede so izvedle t.i. “organizirane” navijaške skupine, ki pa so zgolj krinka za razne tolpe iz favel, ki športne površine uporabljajo za medsebojne obračune.

Oblasti in športni klubi so se dolgo mučili s temi “navijači”, ki seveda to niso, uporabljali so številne varnostne prijeme, prilagajali zakonodaje, zagonili milijone denarja, a teh obračunov tolp med tekmami niso kaj prida uspešno reševali. Še posebej pereči so bili t.i. derbiji, classici.

In še enkrat več se je zgodilo v dokaz, da so najbolj učinkovite najbolj enostavne in praviloma najcenejše rešitve. Le nekdo se jih mora spomniti seveda….

Veliki derbi, “Clássico dos Clássicos”, med domačim Recife in Nautico je bil pred vrati. Strah pred novimi spopadi huliganskih “navijačev” in žrtvami pa tudi. A tokrat je bilo vse drugače.

Tekma, v kateri so domači slavili 1:0, je, na polnem stadionu, potekala brez enega samega izgreda, kljub prisotnosti “navijaških” tolp obeh klubov na stadionu. Policija ni imela dela. Navijalo se je na vse, razbijalo nič in nikogar, aretacije nobene.

Skrivnost takšnega neškodljivega navijaškega izida, kot kaže prvega v zgodovini brazilskega nogometa, je bil v – ženskah. Natančneje – ženskah mamah.

Le nekaj tednov pred tem derbijem je Aricio Fortes, klubski predstavnik odnosov z javnostjo, vodilnim predstavil svojo idejo – namesto standardnih redarjev, dajmo na tekmo postaviti – redarje mame.

In to ne katerekoli mame, temveč izbrane mame. Mame, ki so dejansko mame ravno teh istih huliganov, ki so vseskozi povzročali izgrede na tekmah.

Aricio je prepričal vodilne, mamam so predstavili projekt, mame so se strinjale in nastal je oddelek Seguranca Mae – Varovanje Mama !

Tako so mame teh vandalčkov, ki so za varovanje na tekmi seveda bile plačane, ustrezno usposobili kot redne varnostnike, jim nadeli oranžne telovnike in jih spustili na stadion.

Da bo zadeva psihološko še bolj prepričljiva, so posnetke teh varnostnic Mama na svojem “delovnem mestu” sproti predvajali na jumbotronih po stadionu, da so lahko potencialni huligani na lastne oči videli, da jih mama budno opazuje le par metrov proč.

Temu psihološkemu pritisku se ni upal upreti noben od huliganov na stadionu in kot rečeno, se je tekma končala brez vsakega izgreda in policijskega posredovanja.

Kar je seveda razumljivo – le kateri sinček si upa delati kažin v javnosti pred očmi matere, ki ga lahko sklofta kar tam na licu mesta v polni javnosti, sploh če je mati južnega temperamenta in sploh, če sine še vedno živi pod njeno streho.

Že vsakemu moškemu se ne ljubi “spopadati” z žensko za karkoli, sinu pa pade mrak na oči že ko samo pomisli, da bi moral mater doma poslušati, kako mu jih napenja, čeprav upravičeno.

“Materin dotik”, kot sem se odločil poimenovati ta najsodobnejši prijem urejanja nasilništva na športnih površinah, je deloval in več kot uspešno prestal premiero. Nadaljevanja pa sledijo…

In če sem iskren – z največjim veseljem podpišem, da se ta projekt “Materin dotik” izvaja v bodoče povsod po svetu, ker je jasno, da je bistveno učinkovitejši in cenejši kot vsak Big brother, sploh pa je jasno, da so tej huliganski izgredniki itak zgolj mamini sinčki in prava mama že ve, kako mora s svojim sinom….

Don Marko M