Pisalo se je leto 1927 – nacionalistična stranka na Kitajskem je v čistki množično pobijala tisoče komunistov Mao Zedonga. Slabo oboroženi jim niso mogli parirati, zato je Mao svojim komunistom odredil umik, ki se je spremenil v legendaren 9000 kilometerski “dolgi pohod”, da so si postavili bazo v gorovju province Shanxi, kjer so leta živeli v – jamah….

Maovi komunisti in Čangkajškovi nacionalisti so se sicer leta 1937, za skupno obrambo domovine, združili v 8 letnem boju proti okupatorski Japonski, a po koncu 2. svetovne vojne je med njima znova udarila državljanska vojna, le da so tokrat zmagali Maovi komunisti in 1949 razglasili Ljudsko republiko kitajsko.

Sledilo je neslavno obdobje maščevanja Mao Zedonga nacionalistom, ko je naročil poboje pripadnikov slednjih, za katere še vedno ni enotnih podatkov, ocene pobitih žrtev pa se gibljejo med nekaj 1000 pa do 40 milijonov.

A večina Kitajcev, pri katerih je Mao še danes zelo priljubljen, ne pozablja, da je le ta svojo pot na vrh začel dobesedno iz jamskega načina življenja. V bistvu je Mao zgolj uporabil že 5000 let staro kitajsko tradicijo življenja v jamah.

In v teh gorskih jamah širom Kitajske še danes živi, po zadnji oceni države, med 35 – 40 milijonov Kitajcev, kar je sicer zanemarljiv odstotek, upoštevajoč številčnost Kitajcev.

Če je kdo mislil, da tam živijo kakšni odpadniki družbe, reveži, brezdomci, narkomani in podobno, potem je v zmoti. V teh jamah sicer živijo večinsko delavski razred, a tudi dobro situirani, celo člani Komunistične partije in več kot očitno jim prav nič ne manjka.

Jamska mesta samozadostnosti

Te jame province Shanxi so dosti več kot jame, so prava mesta. Še do nedavnega so imeli v jamah tudi osnovne šole, katere pa jim je oblast ukinila zaradi nezadostnega števila učencev, a v poslovni del, t.i. “jamski turizem”, ki jim prinaša lepe zaslužke, se država ne vmešuje, razen pri pobiranju davkov.

Dejansko imajo prebivalci teh jam tudi ves potreben komfort, celo elektriko, tekočo vodo, tudi telefon in internet, nekateri pa so si vhode v jamo dodatno pozidali, v notranjosti pa imajo jame bočno povezane tudi s prehodi, za večjo kvadraturo, da družine ne trpijo pomanjkanja prostora.

Da so te jame energetsko dosti bolj učinkovite in rentabilne, kot marsikatera novogradnja, pa je tudi dokazano, poleti “klimatizirano” sveže, pozimi dovolj toplo, izklesana okna pa omogočajo dovolj dnevne svetlobe.

Tudi glede pridelave hrane so praktično samozadostni, saj si na bližnjih poljih pridelujejo skoraj vso potrebno zelenjavo, pa tudi z živinorejo so kar uspešni.

V bistvu imajo le eno manjšo oviro, na katero pa se lahko gleda tudi kot na zdrav način življenja – vsak dan morajo pač nekateri dobesedno plezati po strmih stopnicah v svoje jame v hribu ali se spuščati, včasih tudi par krat dnevno.

A mladi bežijo v mesta….

V pokrajini Shanxi v jamah, katerih začetki segajo še v čase dinastije Ming, še vedno živi 12% prebivalstva pokrajine in to ne glede na kitajsko visoko tehnološko gradbeništvo pospešenih gradenj v mestih.

Starejši ostajajo zvesti 5000 letni tradiciji, a mladi, od katerih je bila večina, kot njih predniki, celo rojenih v teh jamah, sprejemajo vabila politike in se selijo v mesta, medtem ko se preostali, še delovno aktivni, vozijo dnevno v službo v mesta.

Večina jam tako ostaja zapuščenih, v kolikor jih lokalni kmetje ne uporabljajo kot hleve za svojo živino.

Imajo pa te jame, ki sicer s tehničnimi značilnostmi navdušujejo tudi sodobne arhitekte, še eno veliko prednost – neprimerno dosti bolj so zaščitene v primerih naravnih nesreč kot mestne gradnje, v primerih potresov so celo praktično neuničljive.

100 letniki pa ostajajo….

Ena najbolj prepoznavnih jamskih skupnosti v pokrajini je 550 let staro naselje Lijiashan, v njej pa tudi družina Li, ki tam živi že 6 generacij. Ker so njuni otroci izbrali mestni komfort, sta se zakonca odločila za domači turizem.

Svoje 180 letno jamsko bivališče sta dopolnila in “predelala” v gostišče s spalnico in od otvoritve dalje sta praktično celo leto polno zasedena, tako s kitajskimi študenti umetnosti, ki hodijo zja slikati te vaške kraje, kot preostalimi turisti iz sveta.

Dejansko bi si lahko tudi onadva s prisluženim že lahko dovolila komfort mesta, a tam ne vidita ničesar tako posebnega, česar že tukaj ne bi imela. 76 letni glava družine razloži :

“Rodil sem se v jami in v njej bom umrl, že celo življenje živim v njej in si kaj drugega niti ne predstavljam. Življenje tukaj je lahko in udobno, imam vse kar potrebujem, in ker imam jamo v nižini mi ni potrebno se vzpenjati po stopnicah v višje jame. Prav nikamor drugam ne želim.”

Že od rojstva tam živeči Čeng Vej, fukcionar Komunistične partije, ga z veseljem dopolni :
“Te preurejene jame so kot vile in po mojem so zdaj celo dosti bolj luksuzne, kot stanovanja v mestih“.

In ker te zanimajo tudi cene turističnih nastanitev v teh jamah – enomesečni najem ene same jame, sicer brez vode, katere jo dovolj v bližnji reki, a z elektriko, nanese okoli 30 $, za tistega pa, ki bi si želel omisliti nakup katere teh jam, so naprodaj t.i. delux jame, s 3 spalnicami, kopalnico, dnevno in kuhinjo, elektriko, tekočo vodo in kangom (tradicionalna kitajska postelja, ki se zložena uporablja kot miza) za ceno 46.000 $. Drobiž….

A čeprav je lepo število jam praznih, pa le te, kakor tudi jamski hotel, ni naprodaj, so pa dediščina, ki se prenaša iz roda v rod. In ja – 100 letniki so pogost pojav v teh jamah….

Seveda me je zanimalo, če je možno uradno živeti v jamah tudi v naši mali podalpski, zato sem se napotil na UE z jasnim vprašanjem, če lahko svoje stalno prebivališče prijavim v – jami.

Uslužbenka na drugi strani me je najprej pospremila z nasmehom, misleč, da se hecam, zato sem si nadel resen videz, kar je razumela in prijavila :” Sploh ne vem, če ta možnost obstaja v naši zakonodaji…..”.

Očitno ne obstaja, ampak, saj veš kako gredo te zadeve – kar ni zakonsko izrecno prepovedano, je dovoljeno. In eno naravno jamo imam že nagledano….

Za konec pa se vračam še z enim samim pomislekom med tiste kitajske jame. Sklepam namreč, da se poštarju kar godi z dostavljanjem pošte v teh krajih. In kako šele razganja od veselja dispečerja, ko v slušalko sliši : “Halo, dve pizzi z morskimi sadeži, na sredino hriba. Kdaj pridete ?”……

Don Marko M