Praktično na isti dan, ko je tistega 1941 leta Adolf Hitler v Mariboru izjavil “Naredite mi to deželo spet nemško, tako nemško, kot je preostala Štajerska”, torej dobra dva tedna po nacistični okupaciji Slovenije, se je v Ljubljani, v hiši Josipa Vidmarja začelo ustanavljanje Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki se je zaključilo dan kasneje, 27. aprila…..

In ta dan bo ostal za vedno zapisan kot dan prvega in, do sedaj, edinega pravega boja za osvoboditev Slovenije, za njeno samostojnost. Ja, naši nonoti in none, tako v civilnih kot partizanskih uniformah, so se odlično in nepozabno izkazali v osvoboditvenih bojih, tako proti okupatorju, kot tudi domačim izdajalcem.

Mislim, da ne bi smeli nikoli pozabiti, kaj so dobrega naredili za bodočnost te republike, domovine. Sploh pa ne smemo pozabiti, da so po končanih bojih to domovino z lastnimi žulji in udarniškimi podvigi dobesedno zgradili na novo.

Ko nekdo dobesedno s krvjo in življenjem brani čast in ponos svoje države pred napadi zunanjih in notranjih sovražnikov, potem si lahko zasluži zgolj spoštovanje in čaščenje v prostoru zgodovine.

To, da so naši sodobni politiki praznik OF preimenovali v Dan upora proti okupatorju, seveda nikakor ne zmanjšuje njega pomen zgodovinske pomembnosti. Ostaja pač zgodovinsko dokazano in zapisano dejstvo, da so bili ravno člani OF tisti, ki so začeli osvobajati to našo malo podalpsko v prvo in edino pravo samostojnost, čeprav nimajo nič manjših zaslug tisti, ki so jim nesebično pomagali, čeprav niso bili njih člani.

V začetni fazi, torej ob ustanovitvi OF in pred aktivnimi začetki upora proti okupatorju, je OF tvorilo 14 strank, iz katere pa so kmalu potem izstopili Krščanski socialisti in Sokoli, od katerih je kasneje kar nekaj postalo petokolonašev, torej domačih izdajalcev v podobi domobrancev, belogardistov in špicljev, ki so se pridružili nacističnemu/fašističnemu okupatorju v boju zoper svoje sodržavljane in bili v krutostih še hujši kot agresor, predvsem pa so tej domači izdajalci pobili več Slovencev, kot okupator.

A to seveda ni oviralo OF, da bi se širila in rasla iz dneva v dan in njene akcije proti okupatorju so se iz mestnih ilegal vedno bolj prenašale v partizanstvo, kjer so začeli tudi oborožen boj proti okupatorju.

To pa je bilo nenazadnje tudi temeljno poslanstvo OF, saj je bilo že ob ustanovitvi določeno, da je potrebno proti okupatorju vršiti neizprosno oboroženo vstajo, ki je temeljila na pomembnosti skupnosti jugoslovanskih narodov, torej v njeni slogi in enotnosti, ki nikakor ni priznavala podpisa kapitulacije jugoslovanskih oblasti 1941 v Beogradu.

Pod geslom OF, da ima slovenski narod samo svojo pravico odločanja za lastno usodo, torej prihodnost, kar je zajemalo tudi pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi, je OF začela pozivati vse zavedne Slovence, da se pridružijo narodno osvobodilnim partizanskim četam in narodni zaščiti.

Pozivi so bili več kot učinkoviti, saj je OF že v relativno kratkem času štela več kot pol milijona zavednih Slovencev, ki so se borili proti okupatorju.

Štiri leta po ustanovitvi je OF, podkrepljena s pomočjo partizanskih enot iz ostalih republik, tudi v Sloveniji okupatorju in domačim izdajalcem zadala končni udarec, kar je pomenilo dokončen poraz nemški in italijanski vojski, kakor tudi domačim izdajalcem.

Napočil je stoletja težko pričakovan trenutek za slovenski narod – svoboda in samostojnost ! Prvič in zaenkrat zadnjič v zgodovini slovenstva !

Slovenci smo 1945 končno postali gospodarji na svoji zemlji, za kar se lahko zahvalimo zgolj našim partizanom/borcem NOB in tega ne sme nikoli pozabiti nobena generacija slovenskega naroda.

Zavedanju, da je osvoboditev možna samo na ruševinah imperializma, je OF dodala še boj proti izdajalski in kapitalistični gospodi, vse skupaj pa, tudi po končani vojni, nadgradila v bratstvo in mir med narodi, kar je bilo le še dodatno dokončno (z)rušenje imperializma.

OF je pomembno vlogo odigrala tudi po zaključku boja proti okupatorju, torej v času, ko je bilo potrebno iz dobesedno ruševin postavljati temelje in graditi domovino. Če so v narodno osvobodilnem boju tekle solze zaradi izgub tovarišev v boju in nedolžnih sodržavljanov, katere so klali domači izdajalci domobranci, belogardisti in ostali petokolonaši, so v osvobojeni Sloveniji tiste solze zamenjale preštevilne kaplje znoja in žulji med udarniškimi gradnjami stanovanj, cest, športnih objektov, itd., od katerih premnogi še danes stojijo v praktično isti podobi.

OF se je kasneje, leta 1953, ko je štela že skoraj 700 tisoč članov, kar je bilo takrat več kot 70% vseh volilnih upravičencev v Sloveniji, preimenovala v SZDL – Socialistično zvezo delovnega ljudstva, kar je bila praktično do konca svojega uradnega delovanja leta 1989, čeprav dejansko nikoli ni in ne bo prenehala delovati.

SZDL je v svojem poslanstvu ohranila vse temelje OF in je kot takšna delovala kot prostovoljna demokratična skupnost vseh delovnih ljudi in občanov, katerih skupen cilj je bil združevanje in graditev nove socialistične samoupravne družbe.

Danes seveda nihče ne more niti pod razno omadeževati nespornih zaslug OF v času NOB, ki je temelj slovenske samostojnosti za vse čase. Še več, 25 let neke “nove” Slovenije kar kliče po neki novi OF, ki bo osvobodila to našo malo podalpsko izpod kapitalističnega imperija.

Do takrat pa nam ostane zgolj to, da z večnim spominom in spoštovanjem negujemo to, kar so nam naši nonoti in none, v močnem zavedanju, srčnosti, nesebičnosti in željo po neki lepši prihodnosti svojim otrokom, vnukom in vsem bodočim generacijam, podarili tudi z ceno svojega življenja – Svobodo !

Tisto svobodo, z dobesedno življenji priborjeno, katero nam v zadnjih 25ih letih brezvestno in neodgovorno zapravljajo sodobni politični nasledniki, ki si dovoljujejo celo poskušati potvarjati jasno zgodovino v prid svojih prednikov izdajalcev, ki so pobijali slovenstvo. Ne dovolimo tega – nikoli !

Tovarišice in tovariši partizani/borci NOB – hvala Vam za to vašo neprecenljivost ! Za 70 osvobojenih let ! Spoštujem Vašo zgodovino, ker ste Vi mojo prihodnost – živela OF !

Don Marko M