Priznam, z mešanimi občutki in grenkim priokusom sem se spravil pisati naslednje vrstice. Od lanskega 1.maj-a se je namreč v naši mali podalpski dosti tega spremenilo za delavce. Zdaj smo že tako daleč, da je na minimalcu že preko 50% delavcev in tudi uradno – revežev. Zaposleni, delajo, tudi garajo, izkoriščani, a s prejeto plačo ne zmorejo poravnati niti osnovnih življenskih stroškov. Če plačo sploh dobijo…..

Prišli smo oz. dovolili našim levo – desnim parlamentarcem in Miličevim “gospodarstvenikom”, da so to državo pripeljali v absurdno situacijo, ko človek sicer dela, a nima nič od tega. Nič od plače, nič od družine, nič od življenja. Ja, sodržavljani, čestitajmo si za to uspešnost pokončne hrbtenice, nezlomljivega duha, borbenega srca….

In ja, ob 1.Maj-u se prav moram dotakniti primerjave delavskega razreda iz časov socializma v SFR Jugoslaviji. Ker se pri najboljši volji iz časa socializma Juge ne morem spomniti kaj drugega, kot da je tista parola “Delu čast in oblast” še kako držala kot pribito.

Kdor je delal, in dela je bilo za vse dovolj, razen za res kronične lenčine, je praviloma lahko povsem normalno shajal skozi mesec z zasluženo in dobro plačo, skratka delavec je bil lahko ponosen, da dela, ker je živel od svojega dela, država pa je bila ponosna, ker je delovna mesta ustvarjala in pobirala davke, delavec pa je trošil. Nekaj takšnega, kot volk sit, koza cela.

Posledično je bil 1. Maj praznik Dela v pravem pomenu besede – opevalo se je nove delovne zmage (beri gradnjo domovine), delavcem udarnikom delilo priznanja, pijača, jedača in glasba so tekli v potokih, urnebesne žurke vsepovsod, kot tudi družinski pikniki.

Normalno, nenazadnje se je častilo in počastilo s tem praznikom tako delo, kot delavca. Država, kakor tudi delodajalci, so takrat še kako poskrbela za delavca, sploh njegove pravice. Ta delček naše zgodovine sem omenil zgolj zaradi primerjalnosti za nekatere obsojevalce nekih časov “totalitarnosti” in današnjih “demokratičnih”, še posebej, ker so tudi oni takrat imeli (pre)polne riti vsega.

Ker pa opažam, da sploh današnja mladina ni ravno poučena, kar zanje ni sramotno, za naš šolski sistem in njih starše pač, če jih nihče ne nauči, kakor tudi, da starejše generacije “pozabljajo”, kar je sramotno, zakaj, kako in čemu sploh je (bil) 1.Maj – praznik dela, bom v nadaljevanju na kratko strnil nekatere osnove tega praznika.

Tisoči so plačali s svojim življenjem, da lahko ostali praznujemo….

Za to, da še danes praznujemo 1.Maj, so nekoč tisoči delavcev plačali – s svojim življenjem. Dobesedno. 1. Maj ima tragičen začetek. Leta 1884 so namreč sindikati v ZDA zahtevali od delodajalcev uvedbo standardnega 8 urnega delovnika. Do takrat so namreč delali tudi do 16 ur dnevno, vsak dan, pa kdor preživi, preživi….

Sindikati so ravnali po vzoru sindikatov v Kanadi, katerim je ta 8 urni met uspel nekaj mesecev prej. Vlada ZDA je sicer takrat obljubila sindikatom, ki so se dosti bolj odgovorno zavzemali za delavce, kot tej dripci danes, da bo zakon sprejela 1. maj/a 1886, a po 2eh letih zavlačevanj in mešanj megle je ta ista vlada zavrnila sprejetje tega zakona.

In potem je počilo. In pokalo. Kot še nikoli prej. 1.maj/a 1886 se je zgodil generalni štrajk delavcev, v še nikoli prej videnih dimenzijah. Na aveniji Michigan v Chicagu, v srcu delavske organizacije, kjer je bil štrajk najobsežnejši, se je zbralo za takratne razmere že neverjetnih 80.000 delavcev.

Ob upoštevanju, da je bilo takrat na svetu 1,7 milijarde ljudi, brez gsm-ov, facebookov in podobnih današnjih orodij komunikacije, je številka še bolj impresivna

Že takrat je nemški imigrant August Spies v Chicagu protestnikom govoril to, česar še danes tudi preveč državljanov naše male podalpske še vedno ne dojame – “držimo skupaj, če ne ne bomo uspeli”. Pozival je protestnike naj ostanejo mirni, a vseeno so ga nekateri preslišali.

Nekateri delavci protestniki so napadli “štrajkbrejkerje”, na kar je policija prav čakala, da je lahko proti protestnikom uporabila – strelno orožje. To policijsko nasilje je umorilo kar nekaj delavskih življenj, kar je povzročilo naslednji dan množičen shod na trgu Haymarket, na katerega so pozivali anarhisti z deljenjem letakov v angleškem in nemškem jeziku.

Na trgu Haymarket se je potem 4.maja zgodil množičen delavski protest. Kaj točno se je takrat podrobneje dogajalo ni še danes ugotovljeno in pojasnjeno, a po uradni verziji je nekdo vrgel bombo na policijske enote. Takoj zatem je policija zaukazala razhod protestnikov, nakar se je začelo nekontrolirano streljanje vsepoprek.

V boju, ki je trajal vsega 5 minut, je umrlo 8 policajev, 60 je bilo ranjenih, medtem ko natančno število ubitih delavcev protestnikov ni znano, neuradno je bilo preko 50 mrtvih in preko 100 ranjenih. Kakšen totalen kaos je vladal v tistih minutah priča tudi dejstvo, da je bila večina policajev ranjenih ali ob življenje prav zaradi t.i. “prijateljskega ognja”, torej streljanja svoji na svoje.

Nekaj dni kasneje po tem dogodku je bilo 7 delavcev protestnikov obsojenih na smrtno kazen, samo sojenje pa ima še danes status največje blamaže ameriškega pravosodja.

Sodišče je med nemškimi anarhisti in organizatorji delavskega boja iskalo tudi osebo, ki je na trgu odvrgla bombo. Vendar pa je samo tožilstvo v sodnem postopku priznalo, da nihče od obtoženih tiste bombe ni vrgel. Skrivnosti bombaš ni bil nikoli odkrit, delavci pa so domnevali, da za vsem tem stojijo delodajalci.

Ena od tez namreč trdi, da je bombo vrgel eden od policajev ali pa nekdo iz zloglasne Pinkertonove agencije, lovcev na glave, plačancev, katerih delo je bilo tudi ustvarjanje podtikanj in neredov, da bi se stavkajoče prikazalo v slabi luči, legaliziralo pregone zoper njih in v končni fazi miniralo delavsko gibanje. Fore, katere se uporabljajo še danes.

Časopisi, ki so bili takrat v službi kapitala, kar so nekateri še in tudi danes, so zelo pomagali parlamentarcemi in delodajalcem z ustvarjanjem podobe protestov v javnosti, saj so delavsko gibanje prav trgale v predstavljanjih.

O kakšnem profesionalnem novinarstvu, katerega sicer tudi danes ne manjka, je bilo takrat govora, priča tudi izjava Edwarda Avellinga, sicer sina Karla Marxa, ki je prijavil : ” Če bodo obesili te ljudi, potem bo to zaradi Chicago Tribunea”.

In na koncu so bili obešeni. Dvema so kazen “znižali” na doživljenski zapor, enemu na 15 let zapora, eden je storil samomor v noči pred dnevom obešanja, preostali 4je pa so na poti proti vislicam peli Marseljezo, ki je bila izbrana za himno delavskega gibanja. Za to sramoto sodišča se je ameriška oblast sicer nekaj let kasneje opravičila, čeprav dvomim, da jim bo delavski razred to kdaj oprostil….

Zanimivo pa je tudi, da se je praznovanje 1.maj/a, kot spomin na takrat umrle delavske protestnike, ki so se poleg 8 urnega delovnika borili tudi za ostale delavske pravice, začelo tradicionalno izvajati v Meksiku, kot spomin na te borce iz Chicaga, kjer so organizirali velike fešte.

V ZDA ta proslava tem delavskim junakom ni praktično nikoli padla na plodna tla, tako da ne čudi, da so nekateri ameriški sindikalisti v drugi polovici prejšnjega stoletja romali v Meksiko, da bi videli, kako se praznuje praznik dela. In ob povratku so izjavljali, da se sramujejo zaradi ameriškega ignoriranja tega praznika.

Ameriškim medijem je kasneje celo uspelo javnosti, neverjetno a resnično, kar je praksa še danes ko gre za delavske pravice, prikazati upor v Chicagu kot povezavo s komunizmom, ob čemer so se sklicevali na praznovanje 1.Maj-a v takratni SSSR, kjer je sicer začelo potekati od Oktoberske revolucije dalje, torej dobrih 30 let po tem delavskem dogodku v Chicagu. Ja, kavbojska pokvarjenost res nima meja…..

In zaradi te obtožbe, da gre za komunistični praznik, v ZDA ignorirajo 1.maj – Mednarodni praznik dela in po svoji klasični posebnosti Dan dela praznujejo prvi ponedeljek v septembru. V posmeh tovrstnim norostim kavbojem, ki svojo nacionalno zavest gradijo izključno na zunanjemu sovražniku – komunizmu, pa priča celo Hitler, ki je v svoji nacistični Nemčiji 1. maj uporabljal kot državni praznik – Dan dela, le da nacisti niso dovoljevali javnih delavskih zborovanj na ta dan.

Leto 2015. Gledam, vidim. In ne, ne zastiskam si oči. Tudi ti si jih ne smeš….

Redko se je dogajalo, da je bil delavec tako oropan pravic in ponižan, kot je ravno danes v tej naši vukojebini, ko se prakticira neka povsem zdivjana verzija neliberalnega kapitalizma, ki delodajalcu daje možnosti, da delavca, ki mu prinaša zaslužek, kapital, ne spoštuje niti minimalno, mu pa zlahka ošabno zabrusi “če ne boš ti, bo nekdo drugi”.

Čeprav je slovenski delavec 2x bolj produktiven kot nemški, delodajalci še vedno floskajo izprijeno lakomnost, da je naša delovna sila predraga in čeprav je v Nemčiji najnižja urna postavka 8,5 € na uro, je ta pri nas 3 € ali še manj, sicer pa delavec plače itak ne rabi. Pač bodite srečni, da imate službo, radi rečejo Šešoki, Hribar Miličevi in podobni konji…..

Vmes že zadnjih 10 let vsakič isti levo desni poslanci v parlamentu v času volitev obljubljajo nova delovna mesta in 10 let je posledično vedno več prostih. Delavcev prostih dela, nekateri končajo za nekaj mesecev celo na zavodu, če imajo srečo…..

Naši, seveda ne vsi, večina pač, izprijeni delodajalci zahtevajo od delavca, da jim podari ves svoj čas, kradejo jim dopuste in nadure, poleg tistih 8 ur, zaradi pridobitve katerih so nekoč padale žrtve delavcev v krvavih bojih, kradejo družinam delavca, zahtevajo, da delavec zanje laže, krade, vara, zahtevajo, da, tako po domače, žrejo drek za delodajalca. In kar je najbolj žalostno, so delavci, ki to res tudi počnejo.

In točno zaradi takšnih delavcev brez hrbtenice, poguma, srčnosti si delodajalci dovoljujejo takšni divje neoliberalistično kapitalistično sranje. Sindikati pa, Semoliči in Štruklji, ki bi morali odločno braniti pravice delavca, namesto tega pobirajo le članarino, s katero tajkunsko kupujejo delnice podjetij za svoje ime, za nameček pa že odkrito in brez sramu sodelujejo v pripravah zakonov odvzemanja delavskih pravic.

In ja, tudi letos pričakujem na odrih kresovanj skorumpirane parlamentarce, tudi s Cerarjem na čelu, lopovske župane, skorumpirance JS z nadutim kadrom Konrada Kuštrina in Mramorjevimi profesorji dodane plačanen vrednosti, ter tajkunske sindikaliste, kateri so združno v 24ih letih delavskemu razredu odvzemali čast, ponos, pravice, plače, delovna mesta, jih porivali v bedo in revščino, da bodo pred mikrofoni, bliskavicami fotoaparatov in tv kamerami pametovali, kako pomembna je vloga delavca tudi danes.

Kako pomembno je, da delavec dela za 3€ na uro, kako pomembno je da dela tudi po nekaj mesecev brez plače, kako pomembno je da že jutri ostaneš ne kriv ne dolžen brez dela in brez prihodkov, deložiran, obupan, kako pomembno je, da se morajo po Pahorjevo mladi sami znajti za delo, kako pomembno je, da delavci plačujemo že nekontrolirano število prispevkov in davkov, kako pomembno je, da s pošteno pridelano plačo minimalca nimaš za položnice in hrano….

Seveda ne pričakujem, da bodo rekli kakšno o svojem delu skorumpiranosti, nepotizmu, lopovstvu in uničevanja države in državljanov, nenazadnje, če dobro razmislim, to tudi ni delo, pač pa barbarizem in svinjarija.

Skratka – to našo malo podalpsko, postavljeno na glavo, je treba spet postaviti na noge. Seveda ne s tistimi, ki so, namesto del rešitve, del konstantnega problema, to je upam jasno.

A ne glede na vse – zažgimo kresove, namesto naših skorumpiranih levo desnih parlamentarcev in neoliberalno kapitalističnih izkoriščevalsko nehumanih delodajalcev, in si zapojmo eno na polna pljuča – Živel 1. Maj !

Don Marko M