Evo, 35 let, polnih 35 let je, odkar je maršal Tito fizično odšel, a njegov duh, njegova karizma, njegova moškost, vse to in še več je še danes prisotno kot takrat, ko je bil še živ. Priznam, da si nisem mislil, da bo tako dolgo trajal, a priznam tudi, da si Tito zasluži vsako sekundo najboljšega spomina….

Tito ima še danes velik ugled tudi po svetu, celo v orto kapitalističnem, enostavno zato, ker si je to zaslužil. S svojimi dejanji do svojega ljudstva.

Tito je pač bil – vodja. Vodja, ki je najprej združil ljudstvo v bran svoje zemlje, v boj proti svinjarijam nacifašizma. Borce/partizane NOB je vodil od zmage do zmage, jim vcepil zavedanje, da se je treba za svojo domovino žrtvovati, sploh pred lakomnimi apetiti agresorjev.

In ja, spoštovali so ga celo najbolj goreči nasprotniki, med ostalimi je recimo celo smrtni sovražnik, namestnik Reichsführerja SS, Heinrich Himmler izjavil tole.

In ko človeku izrekajo spoštovanje tako njegovi simpatizerji, kot njegovi sovražniki, je to v bistvu največ, kar lahko človek doseže v življenju.

Tito je naredil iz Jugoslavije in državljanov družbeno, gospodarsko, vojaško, neodvisno in športno svetovno velesilo

Po NOB, v katerem je dejansko še največ pridobila ravno Slovenija, je vodil ljudstvo v obnovo domovine pod parolo “Nema odmora, dok traje obnova”, vmes je še velikemu komunističnemu diktatorju Stalinu odločno zabrusil svoj NE in svoje ljudstvo, namesto v diktaturo ruskega komunizma, popeljal v nove zmage socializma.

To je bil tisti ključni moment, zaradi katerega cel svet, celo zadrti američani, Jugoslavije niso jemali kot komunistično državo, pač pa državo hitrega napredka, visoke strokovnosti in vzorne družbene ureditve. Ja, to je dosegel Tito – da smo bili državljani SFRJ spoštovani po celem svetu.

Predvsem pa Tita še vedno občudujem zaradi tega – glej, v eni državi 21ih milijonov imaš 70% državljanov, ki mislijo, da razmišljanje z lastno glavo škodi, pa imaš 30% državljanov, ki bi si pograbili vse, predvsem kar ni njihovega, pa imaš 40% državljanov, ki niti ne skrivajo, da sovražijo drugega zaradi nacionalnosti, barve ali česa, pa imaš 50% takšnih, ki se jim gladko jebe za vse….

No, kdo bi bil sposoben vse takšne držati na kupu, da vse funkcionira brez vsakih pizdarij ? Mi pokažeš danes kakšnega takšnega voditelja ? Tito je to zmogel….

Tito, slovenske matere sin, je imel vizijo. Vizijo za svoje državljane. Kot pravi vodja je imel besede. Prave besede. In tisto najbolj pomembno – njegovim besedam so sledila natanko takšna dejanja. Ker je pač beseda brez kasnejšega dejanja enostavno nič vredna.

Najprej je bilo seveda potrebno, iz dobesedno porušene domovine, vsled uničujočih poskusov okupacije nacifašizma in domačih izdajalcev, domobrancev, zgraditi nove domove, tovarne, ceste, mostove.

Dosti odrekanj so preživeli naši predniki. A tudi dosti sloge, medsebojne pomoči, številnih brezplačnih delovnih akcij, žuljev, znoja, da so vse to zgradili. Trajalo je dolga leta. To si zasluži spoštovanje vseh rodov.

Zagnano gospodarstvo, s poudarkom na kmetijstvu in lastni samozadostnosti, je raslo iz leta v leto. Jugoslovanski, torej tudi slovenski, strokovnjaki so postali svetno priznani.

Tito je vedel, da je edina prava pot samozadostnost, zato praktično ni bilo izdelka, katerega tedanje gospodarstvo ne bi proizvajalo. Od igle do letala in vse vmes.

Dejansko je pod vodstvom Tita še najbolj prosperirala ravno Slovenija. In samo za primerjavo – po analizah ameriških strokovnjakov danes, 25 let v samostojnosti, je slovenski BDP primerljiv tistemu v SFRJ iz leta 1980, ob čemer je treba vedeti, da je Slovenija najvišjo gospodarsko moč premogla leta 1990, čemur danes ni niti blizu. Še malo, pa bomo na stopnji iz časov Avstroogrske. Toliko o uspešnosti Titovega socializma.

Skratka – Tito je naredil iz Jugoslavije družbeno, gospodarsko, vojaško, športno in neodvisno svetovno velesilo, kateri se je cel svet klanjal. Ja, velik ponos je bil biti Titov pionir in mladinec….

In ja, bil je tudi Goli otok….

Ugotavljam, da tudi sedanji nasprotniki Tita spoštujejo, čeprav mu, v že preveč očitnih kopipejstih po diktatu, očitajo določene “napake” povsem pavšalizirano in neargumentirano.

In namenoma pozabljajo, da so ravno pod vodstvom Tita imeli odlično plačane službe za samo 8 delovnih ur, s katerimi so si zgradili svoje hiše, v katerih še danes živijo, se brezplačno šolali tudi do doktoratov, otroci s(m)o imeli brezskrbno, a pravilno vzgojno otroštvo, verniki so brez ovir hodili k mašam in veroukom, neprimerno več časa je bilo za družine v prostih dneh in dopustih.

Skratka, v zahvalo načinu vodenja Tita so si ustvarili svojo prihodnost in čeprav na nenavaden način izkazujejo to spoštovanje in zahvalo, pa tega vsaj nobeden ne more zanikati.

Seveda je imel tudi Tito svoje napake, nenazadnje je to človeško. Še bolj človeško pa, če napake popraviš in jih ne ponoviš. In Goli otok je bil Titova napaka, a ne le njegova, predvsem pa napaka, katero je popravil.

Seveda sem se tudi sam vprašal, kako bi sam ravnal v takratnih okoliščinah. Bili so zelo občutljivi časi, časi takoj po osvoboditvi, ko se je bilo treba odločiti ali v znak zahvalnosti za pomoč v NOB priseči “doživljensko” zvestobo diktaturi komunistične Rusije ali pa iti na svojo neodvisnost, za kar so se borci nenazadnje borili.

Tito je resda rekel Stalinu zgodovinski NE, zaradi česar se je cel svet tresel in čakal začetek nove vojne, napada Rusije na Jugoslavijo, a bilo je pač tako, da se s Titom vsi državljani niso strinjali, celo nekateri soborci NOB, ki so hoteli, da bi Juga postala ena totalitarističnih komunističnih republik SSSR.

In potem sem ugotovil, da je takšno stanje primerljivo stanju doma v družini – prvi rod postavi temelje za prihodnost, nasledniki gradijo na temeljih. In v vsaki družini se pojavijo nesoglasja, ki terjajo ureditev, za kar mora seveda prvi poskrbeti glava družine.

In zdaj moram vprašati tudi tiste Titove nasprotnike – a bi res kot glava družine dovolil/a, da ti eden družinskih članov, ali celo kdo od zunaj, razbija družino ? Tito je namreč dosegel, da nam je bila država družina.

To stanje politčnih zapiranj informibirojevcev na Goli otok je trajalo 4 leta, do smrti Stalina 1953, nakar je Tito popravil svojo napako in amnestiral vse te zapornike. S smrtjo Stalina sicer ni povsem odpadla možnost poskusov razbijanja s krvjo pridobljene domovine, a so bile te možnosti spravljene na minimum.

In če je bil ta del napaka, pa vsaj zame ni bilo nadaljevanje Golega otoka, ki je od 1958, namesto političnih, začel sprejemati zapornike drugačnega kalibra – skorumpirance, kriminalce, skratka takšne, tudi direktorje in člane partije, ki so povzročali s svojimi krajami škodo sodržavljanom.

Ne, Tito ni dopuščal, da bi kdo skorumpirano uničeval podjetja in službe državljanov, ter si polnil žepe, da bi lahko bili zato drugi revni. A tega itak noben normalen in sposoben voditelj ne dopušča…..

In seveda ne pozabimo, da odločitve za Goli otok ni sprejel Tito sam, pač pa je bil med predlagatelji in odločujočimi tega ukrepa tudi Slovenec Edvard Kardelj in še številni Slovenci, ki so izumili celo prikrito, a legalno izkoriščanje delovne sile iz pobratenih republik, ki so hodili sem delati za tudi pol nižjo plačo, kot ostali Slovenci.

Jok, težko si takrat naše Slovenca, da bi recimo kopal kanale, gradil ceste ali stavbe, ker to je bilo to umazano, manjverdno delo, delo južnjakov in od takrat se vleče tista zgrešena pregovorna o več vrednostnem kompleksu Slovenca do južnih bratov. A današnje stanje kaže neko drugačno resnico, mar ne….

Pa saj je vse jasno – edino obdobje, ko slovenski narod ni imel status hlapca tujcu in je hodil pokončno, je bilo obdobje pod vodstvom Tita. Tega dejstva ne more nihče ovreči. Tito je pač bil človek dejanj, človek z jajci, ponosen na svoje ljudstvo in ljudstvo nanj.

Tito je bil in ostaja medijska ikona

Dejstvo je, da je bil Tito s svojo karizmo pravi medijski magnet, kamorkoli po svetu je že prišel. Povsod svečano pričakan, s spoštovanjem vedno najvišjih predstavnikov držav in bogatimi programi dobrodošlic.

A kljub temu je bilo Tita na naši televiziji bolj malo videti. Tu pa tam kakšen par minutni prispevek o njegovem potovanju v tujino in ko se je vrnil, še največ tv časa mu je bilo namenjeno ob proslavi Dneva republike in Dneva mladosti.

Ne, takrat ni bilo tv programa, ki bi 24 predvajal zasedanja iz parlamenta. Tito je pač spregovoril za medije le, ko je imel kaj pametnega povedati. Treznega, odločnega, smiselnega, skratka ko je napovedal nova dejanja.

Čisto nasprotje naših politikov danes, ko jim v tv dnevnikih in raznih oddajah namenjajo ure in ure programa, v katerih zgolj žalijo zdrav razum in inteligenco v raznoraznih pljuvanjih sodržavljanov in prikazovanjih svojih lopovskih skorumpiranosti, ob čemer se še smejijo, ker se jim nič ne zgodi zaradi tega.

Da se je pod Titom živelo bolje, pravijo ljudje….

Seveda tisti ljudje, ki so imeli priložnost živeti pod njegovim vodstvom, med katerimi seveda niso tisti rojeni po 1991. In da je bil Tito heroj, tako zaradi NOB, kot kasnejšega razvoja Jugoslavije, se ljudje tudi strinjajo.

Pred kakšnim mesecem so po republikah bivše skupne države potekale javne ankete z enostavnim vprašanjem – “Ste bolje živeli v SFR Jugoslaviji ali danes ?”

Da se je pod Titom živelo bolje ali dosti bolje je pritrdilo 82% anketiranih, da je bilo slabše so pritrdili 4%, medtem ko je na “Bognedaj da se ponovi” pritrdilo 6% anketiranih. Seveda da mu je odlično šlo pod Titom ne bo potrdil tudi minister Mramor, ker mu pač takrat ni bilo dovoljeno si tako nesramno basati žepe z denarjem državljanov, kot to počne danes.

Zato spoštujem Tita

Alora, naj pojasnim tistim, ki niso sposobni dojeti mojega spoštovanja do Tita. Enostavno povedano – Tito je v mojem spominu primerljiv z mojim spominom na izgubo nedolžnosti. Bilo je nepozabno, a že od naslednjega dne mi je bilo kristalno jasno, da se to ne more nikoli več ponoviti…..

Seveda mi lahko kdo očita jugonostalgičnost zaradi spomina na Tita, a že vnaprej povem, da mi dol visi za takšne očitke, predvsem pa to ni moj problem, torej naj živi s temi očitki tisti, ki jih očita. Še vedno spim mirno in tega nimam namena spreminjati. Ti pač spoštuješ svoje izbrane osebnosti, jaz pa svoje, če pa katere skupaj, še bolje.

Meni je pač bilo vedno jasno, da se od spominov ne da živeti danes, niti danes, je pa res, da mi je ravno tako jasno, da je s prijetnimi spomini lažje in lepše preživeti sedanjost in prihodnost.

Zame je pač gojenje spoštljivega spomina in odnosa do Tita povsem enako tistemu, katerega gojim do recimo Elvisa Presleya, papeža Frančiška, Roberta De Nira, Valentina Rossija, soseda Mirka, mojega nonota in očeta – so pač ljudje velikega srca, velikih dejanj….In le dejanja štejejo.

Pa da razčistimo še to – ne, nočem spet Jugoslavije. Ker mi je bilo že 91ega jasno, da nikoli več. In ko jaz rečem nikoli več, to dejansko tudi pomeni to, povratka ni več.

Predvsem pa nočem več Jugoslavije, ker se niti v najbolj morečih sanjah nočem ubadati z levo desnimi komunajzarji, vsemi po vrsti nekdanjimi partijci, ki že zadnjih 25 let smetijo po parlamentih vseh republik.

Ne rečem, saj je bil med njimi tudi kakšen dober, pameten, sposoben, a poleg Tita v izjemni zanemarljivi redkosti….Jugoslavija je bila pač natanko to in zgolj to samo zaradi – Tita. Ni Tita, ni Jugoslavije. Prosto ko pasulj.

Bi pa recimo takoj pristal v možnost, da se v sedanjost prenese tisti medčloveški duh spoštovanja, reda in dobrih sistemskih rešitev iz bivše Juge, kakor tudi, da se ustvari neko obliko konfederacije držav Balkana, z jasnimi cilji sodelovanja.

A seveda šele potem, ko teh komunajzarjev ne bi bilo več niti blizu temu svetu. Moje spoštovanje do borce/partizanov NOB in Tita je globoko in večno, a do levo desnih komunajzarjev nikakršno nikoli.

Očitno pa je, da bo duh in karizma voditeljske veličine Josip Broz Tito živel še najmanj naslednjih 35 let. In spomin nanj najmanj vsako leto 4.maja ob 15.05.

Tito je pač bil in ostaja večen vzor, kakšen bi moral biti voditelj – načelen, odločen, pravičen in skrben do svojega ljudstva. Moški z jajci torej.
Tito je (bil) vodja za vse čase, vodja, ki je združeval tudi nezdružljivo. No, kdo si upa danes postati vodja s temi vrlinami ?

Don Marko M