Kralj bluesa B.B. King, glasbenik globinskega moškega glasu in čustvene kitare, ki sta ga popeljali iz bombaževih polj na največje svetovne odre celega sveta, je odšel v dimenzije vesolja med spanjem v svojem 90em letu….

A King ostaja nesporen blues kitarski kralj, katerega unikatni kitarski zvok, v katerem je prefinjeno razgaljal tudi najgloblja človeška čustva, s(m)o oboževali milijoni po svetu. Njegovo petje pa je itak skupek izmenjav čvrste moškosti, poželenja, hrepenja in izgubljenih ljubezni, skratka čudovita čustvena mavrica.

B.B. King je v bistvu postal poseben tudi zaradi svojega urbanega načina igranja, v svoji glasbi pa je pogosto dodajal vplive drugih glasbenih zvrsti, kar ga je delalo še večjega, saj je bil očitno vedno pripravljen se prilagoditi tudi povsem novemu in ne le zgolj klasičnem blues občinstvu.

Pisalo se je leto 1951, ko se je eden njegovih prvih singlov povzpel na vrh svetovnih R&B lestvic in to je pomenilo začetek Kingove svetovne turneje, katere v bistvu nikoli ni končal vse do tega zadnjega dne.

Začel je sicer, kot se za bodoče svetovne zvezde še danes spodobi, v malih, neuglednih, zabačenih klubih in plesnih dvoranah, a igral je dosti, leta 1956 je recimo odigral že skoraj neverjetnih 342 koncertov, v naslednjem pol stoletja pa je letno redno odigral med 200 do 300 koncerti.

A v Kingovem otroštvu, katerega je od rojstva preživljal na bombažni plantaži malega naselja v bližini Mississippija, ni kazalo da bo nekoč postal kralj. Pa ne zaradi njega, pač pa vernih staršev, ki sta mu, kljub temu, da je že takrat rad prepeval blues, v imenu religije odločno prepovedovala blues, ker je to pač bila v tistih časih, kot kasneje rock’n’roll, hudičeva glasba.

No, hvala hudiču za R&B in roc’n’roll, a King je 1950 kljub vsemu svoj prvi singel “3 O’Clock Blues” posnel ravno v prostorih krščanske mladine v Memphisu.

In leta 1970 flower power, ko klasičen blues ni imel ravno nekih hudih armad poslušalcev, je King svojo slavo zapečatil s “The Thrill Is Gone”, ki še danes velja za eno najboljših pesmi vseh časov.

Vse svoje kitare je poimenoval – Lucille
Leta 1949 je King nastopal v neki plesni dvorani, v kateri je med nastopom izbruhnil požar. Potem, ko je izgledalo, da so ljudje evakuirani iz dvorane, se je King vrnil reševati svojo kitaro. Nekaj dni kasneje je izvedel, da sta v požaru umrla dva moška, ki sta se že med njegovim koncertom stepla zaradi ženske imenovane – Lucille.

Takrat se je odločil svojo kitaro, pa tudi vse naslednje, poimenovati Lucille, da bi ga vedno opominjalo kako nikoli več skakati v goreče stavbe zaradi kakšne ženske. Zadeva je dobila celo takšne razsežnosti, da je v zgodnjih 80ih znameniti proizvajalec kitar Gibson izdelal poseben model kitare poimenovan Lucille, prilagojen posebej potrebam kralja bluesa.

Številna priznanja svetovnih kritikov in občinstva so se, upravičeno, lepila na Kinga, med ostalim ga je kultna revija Rolling Stone leta 2003 razglasila za tretjega najboljšega kitarista sveta, prejel pa je tudi16 Grammy-jev, tudi tistega najpomembnejšega za življensko delo….

V bistvu so praktično vsi glasbeniki želeli sodelovati z njim, nekaterim je to tudi uspelo in nastajali so fantastični posnetki velikanov na enem mestu in med vsemi temi “gostovanji” Kinga si še vedno najraje privoščim “duet” z meni uau Rolling Stonesi v Payin’ the cost to be the boss, ter tisto z Eric Claptonom Riding With The King.

In seveda – ženske so ga oboževale. Tako zelo, da je ob neki priložnosti izjavil : “15 krat so mi ženske postavljale ultimat – ali jaz, ali Lucille (njega kitara)…..Zato imam 15 otrok, s 15imi različnimi ženskami“. Ja, povsem ga razumem, ženske je treba ljubiti….

Dejstvo je, da je le malo glasbenikov živelo glasbo od zgodnjega otroštva do praktično zadnjega dne tako, kot ravno on. Tudi zaradi tega in vsega bo B.B. King ostal kralj bluesa. Enkrat kralj, vedno kralj, tako pač to gre….

In ker je vikend pred vrati, si lahko, za kraljevski užitek in sprostitev, to Kingovo privoščiš v soboto, to pa v nedeljo…..

Don Marko M