Narava se je popolnoma umirila. Napočil je njen praznik – zimski solsticij. 21. december – prvi dan Zime. Ko je dnevna svetloba najkrajša, noči tema pa najdaljša. Ko Sonce “umre” in se ponovno rojeva. Solsticij je edini praznik Narave, katerega človek praznuje že od nekdaj, praznik Sonca….

December je že pregovorno najtemnejši mesec, ljudje pa so že od nekdaj opazovali, kako se Sonce približuje horizontu in se ga je videlo vse manj tekom dneva. Med ljudmi je vel strah, da bo to vesoljno telo, ki greje in daje svetlobo, izginilo in se nikoli več vrnilo, kar bi pomenilo prevlado popolne teme in brezupnosti.

A v nekem tenutku so naši predniki opazili, da se Sonce pričenja vzdigovati in ponovno rojevati. Bil je to trenutek novega optimizma, polnega upanja prihoda svetlobe, toplote in plodnosti.

Dejstvo je, da se Sonce pričenja dvigovati in dan postane očesu daljši točno četrti dan po zimskem solsticiju, okoli 25. decembra, datuma, ki se veže na mnoga praznovanja svetlobe in ponovnega rojstva Sonca.

Čeprav mnoge religije vežejo svoje praznike na zimski solsticij, pa se je le ta praznoval dosti, dosti pred nastankom današnjih religij. Uradno je zimski solsticij kot praznik označil rimski cesar Avrelij leta 274.

Izmislil si je novega boga Sonca, določil dan njegovega rojstva 25.decembra in ga poimenoval Sol Invictus – Nepremagljivo Sonce.

Avrelij je določil, da je Sol Invictus državni bog in da se njega rojstvo praznuje kot državni praznik. In tako je to lepo teklo vse do 4.stoletja, ko so se spet pojavili oni nebodigatreba verniki RKC in si prilastili še en praznik več, ga dobesedno ukradli svobodnim ljudem Narave, kot praktično vse svoje katoliške katere praznujejo.

V začetku 4.stoletja je namreč RKC začutila potrebo po proslavljanju rojstva Jezusa Kristusa, zato so iskali primeren datum za to praznovanje. Čeprav so evangeliji beležili, da je njih Jezus rojen v začetku jeseni, so vodje RKC brezobzirno izbrali že od drugih izbrano.

Da, izbrali so si 25. december, ker so pač opazili, da ljudje že 1000letja dolgo na veliko in veselo praznujejo ta dan rojstva boga svetlobe. Enostavno so si ga brez slabe vesti prisvojili in ga preimenovali v – Božič. In seveda vzporedno prepovedovali ljudem, ki niso želeli postati člani njih katoliške sekte, praznovanje česarkoli drugega, kot Božiča, za posiljevanje česar jim ni bilo sveta niti uporaba (vojaškega) nasilja, inkvizije in drugih oblik mučenj nad neverniki, ki se niso hoteli pokoriti njih Cerkvi, kar sicer počnejo še danes in dokazujejo, da njih Cerkev nima nič skupnega z Naravo, v bistvu z ničemer razen pohlepom, nenazadnje Sonce sveti vsem enako.

Praznik Sonca vodil tudi Egipčane, Grke, Inke, Kelte….

Proslavljanja ponovnega rojstva Sonca so bila predmet predvsem severne zemeljske poloble, v času, ko se je zaključilo obdobje vegetacije in so naši predniki morali preživeti v glavnem od tistega, kar so nalovili. Sklepa se, da je bilo to obdobje pomanjkanja svetlobe zanje zelo težko za skromno preživetje, akr jim je povzročalo dodatno tesnobo, kateri danes rečemo depresija.

Čeprav takrat še niso imeli instrumentov s katerimi bi lahko merili dolžino dneva, je našim prednikom četrti dan po zimskem solsticiju postalo vidno, da se je proces daljšanja dneva obrnil.

Praznovanje smrti in ponovnega rojstva se tako skozi tisočletno zgodovino človeštva dokazano veže prav na – zimski solsticij.

V starem Egiptu je 21. decembra umiral in bil pokopan bog Oziris, ki je imel značilnosti tako boga, kot človeka. A po polnoči v najtemnejši in najdaljši noči v letu, so svetniki iz osvetljenega hrama prinesli pred zbrane ljudi dojenčka in tako oznanili ponovno rojstvo Ozirisa.

Podobna zgodba se je dogajala v stari Grčiji, le da z bogom Dionizom, katerega sta na zimski solsticij ubili, razkosali in pojedli dve ženski. Po tem obredu se je pojavil pred občinstvom dojenček, ki je predstavljal novo rojstvo Dioniza.

Sprva so v teh obredih žrtvovali človeka, katerega so sčasoma zamenjali s kozo, ženski je zamenjala povorka, ki je Dioniza pokopala in kmalu zatem pozdravila novorojenčka.

Tud Kelti so v tem času leta proslavljali smrt starega Sonca in rojstvo novega. Zanje je bil to čaroben čas, v katerem so videli potovanje božanstva Sonca, ki skozi podzemni svet odkriva skrivnosti življenja in smrti in iz podzemlja prinaša duše, ki se bodo reinkarnirale.

Inki, ki so živeli na južni polobli, so zimski solsticij praznovali meseca junija in njih osrednje božanstvo je tudi bilo vezano na Sonce. Veselje do praznovanje tega praznika so Inkom prepovedali španski osvajalci, ki so jih hoteli na silo spreobrniti v katolištvo.

Dejstvo je, da Solsticij, v tem primeru zimski solsticij, kot praznik Narave in Sonca, zadnjih 50 let vedno bolj in več pridobiva v pomenu po celem svetu, kar nekateri ocenjujejo kot iskreno vračanje k Naravi, nekateri pač kot kljubovanje katoliško ukradenemu prazniku Božič, oboje pa je pravilno.

Zimski solsticij je torej danes. Prvi dan zime. Najdaljša tema noči in najkrajši dan dnevne svetlobe v letu. Čas, ko nastopi zavedanje, da iz konca pričenja ponovno rasti začetek…..Čas, ko Sonce premaga temo……

Dnevna svetloba se bo od današnjega dne spet začela daljšati…..po minuto vsak dan…..do poletnega solsticija……ciao, Sonček……

Don Marko M