V Evropi je evtanazija, otrokom in odraslim, dovoljena v Belgiji, Nizozemski, Luksemburgu, v Švici je uzakonjen samomor z zdravniško pomočjo , prva pa je evtanazijo v Evropi legalizirala Albanija že leta 1999….
Zdaj je prelomen, zgodovinski korak k upoštevanju želja pacientov na poti do evtanazije naredila tudi Francija, natančneje francoski parlament, ki je dokončno potrdil zakon, s katerim Francija uvaja paliativno sedacijo neozdravljivo bolnih ljudi.
Zakon so soglasno, kar je redkost med redno sprtimi francoskimi socialisti in konzervativci, najprej podprli v spodnjem domu parlamenta, praktično soglasno pa so ga potem podprli še senatorji. Ta zakon je bil obenem tudi predvolilna obljuba predsednika Francoisa Hollanda iz leta 2012, katero je zdaj izpolnil.
Je pa tudi logična posledica volje ljudstva, ki je bila sicer v prejšnjih javnih razpravah o sprejetju zakonodaje o evtanaziji malo razdeljena med 55% za in 30% proti, zato so politiki prilagodili izraze in uporabili napoved sprejetja zakona za paliativno sedacijo, kateri je bilo pred sprejetjem zakona naklonjeno 96% državljanov.
Francija je tako uzakonila pravico do (dostojne) smrti z globoko in trajno sedacijo za neozdravljivo bolne, ki bodo to obliko zahtevali sami oz. bodo to zanje zahtevali njih družinski člani.
To pomeni, da so poslej francoskim zdravnikom dovoljene tudi zaustavitve izvedb umetnih ohranjanj življenja, raba pomirjeval in zdravil proti bolečinam pa je dovoljena, četudi lahko le ta privedejo do skrajšanja življenja obolelega. Globoka in trajna sedacija bo tako uspavala obolele paciente vse do trenutka smrti.
Slovenija zaenkrat daleč od evtanazije, a blizu paliativne sedacije
V naši mali podalpski so glavni zaviralec omogočenja pravice do dostojne smrti težko obolelim še vedno konzervativci, tako levi kot desni, a se je v zadnjih par letih tudi to spremenilo predvsem zaradi novega vala liberalnejše mladine, ki to človekovo pravico razume in dopušča, tako da imamo trenutno razmerje 55 : 45 za zakonsko uvedbo evtanazije.
V najslabšem primeru bi se morala zgoditi zakonska sprememba na tem področju že kmalu, saj, ob že veljavnem in delujočem državnem programu paliative, resolucija nacionalnega zdravstvenega varstva 2016 – 2025 predvideva tudi uvedbo paliativne oskrbe.
To pomeni, da bi se moralo zgoditi, kot zdaj v Franciji, tudi v naši mali podalpski spoštovanje pravice do dostojne smrti s paliativnimi ukrepi na smrt bolnim in umirajočim, ter jim tako ustrezno pomagati pri lajšanju simptomov in s tem tudi prispevati k spoštljivemu umiranju.
Ampak poglejmo si še kratek slovarček pomenov določenih izrazov :
Evtanazija
Evtanazija, grško euthanasia – lepa, lahka smrt z lajšanjem trpljenja in smrtnega boja umirajočega ali neozdravljivo bolnega, je smrt na željo bolnika.
Pri evtanaziji nekdo (po navadi zdravnik) pomaga umreti nekomu drugemu na njegovo željo, s smrtonosno injekcijo, s strupom ali preprosto tako, da izklopi naprave, ki ohranjajo pri življenju bolnika.
Samomor z zdravniško pomočjo
Zdravnik bolniku, ki želi umreti in na njegovo željo, lahko priskrbi ustrezno zdravilo, vendar ga mora bolnik vzeti sam in tako zaključiti svoje življenje.
Palativna sedacija
Paliativna sedacija je nadzorovana uporaba zdravil, ki, na željo bolnika posameznika, postopno zmanjšujejo stopnjo zavesti do smrti. Po začetku izvedbe paliativne sedacije 87 % bolnikov umre povprečno v 2-3 dneh.
Kot vidimo, kljub različnim nazivom končne razlike ni – vsi trije nazivi so namenjeni zaključku življenja.
In pri (upo)rabah vseh treh je potrebna privolitev obolelega posameznika, ki se za ukrep odloči oz. njega najožjih družinskih članov.
Edina razlika med temi tremi oblikami je, da si pri evtanaziji in samomoru z zdravniško pomočjo človek dejansko dovoli zaključiti življenje v trenutku, ko sam tako hoče, medtem ko palativna sedacija podaljšuje človekovo agonijo pred smrtjo povprečno za 2 – 3 dni, od česar pa ima edina korist farmacevtska industrija. In seveda jo zagovarjajo zdravniki, ki so na plačilnih listah teh farmacevtskih podjetij.
V vsakem primeru pa je napočil čas, da te zadeve omogočanja pravice do dostojne smrti uzakonimo tudi v naši mali podalpski. Moje stališče glede tega je bilo vedno isto in bo ostalo, predstavil pa sem ga v zapisu Evtanazija ali erozija ? Brittany je izbrala…..
Ker če se že dogaja, da se, zaradi levo-desnih skrajnežev, človeku jemlje čisto osnovne, temeljne pravice za spodobno življenje, potem naj ima vsaj pravico do dostojnega zaključka življenja……
Don Marko M
Še malo branja, če nisi suženj časa...
- Zakaj so dojenčki v zaporu....
- Novak Đoković - da, Nole je postal največji tenisač vseh časov.....
- 15 let bloga Don Marko M.....
- Športnik leta Slovenije 2021 Tadej Pogačar, košarkarska reprezentanca nezasluženo.....
rada te berem, tukaj sem pa odločno proti.
z vidika reinkarnacije so evtanazija, paliativna sedacija ipd. ogromno, še bolj pa nepotrebno karmično breme za zavest (ali dušo), podobno kot samomor. v naslednjem življenju zavest nadaljuje na točki, kjer je v prejšnjem končala. jeba.
ozkost zaslepljenost uradne medicine z njenim nepoznavanjem in nerazumevanjem cikla življenja, ki človeku na žalost še vedno povzroča več škode kot koristi, je prav neverjetna.
pravico imaš biti proti…..glede tega vprašanja sem sam vedno izhajal iz enostavnega vprašanja, kaj bi se sam odločil, v kolikor bi se znašel v položaju hudega bolezenskega stanja, ki ne bi pomenilo le neznosnih bolečin zame, pač pa predvsem koliko vse ljudi bi moralo biti angažiranih za moje potrebe zgolj zato, da me navidezno ohranjajo pri življenju, čeprav od mojega življenja ne bi imel prav nihče nič, vključno z menoj….
sam si pač ne bi želel dovoliti nepotrebnega obremenjevanja številnih ljudi v skrbi zame tedne, mesece….sam v tovrstnem početju ne vidim nobenega smisla, razen proizvajanja kopice nepotrebnih stroškov, kateri bi zadostovali za kritje osnovnih življenskih potreb številnih drugih, pred katerimi je še celo življenje in bi neprimerno bolj koristili družbi in sebi…..
vsakemu pride čas odhoda in mislim, da če ima človek možnost, nenazadnje tudi pravico, do dostojnega slovesa na način, kot si ga sam izbere in v času, ko se sam odloči, potem je s tem izpolnjen tudi smisel življenja…..
te razumem.
vendar nekako pozabljamo, da je bolečina Veliki Učitelj (morda celo največji med vsemi) in ima zato za slehernika svoj globoki Pomen in Namen. ne samo za umirajočega ali ‘neozdravljivo’ bolnega, temveč tudi za njegove bližnje. nič ni nesmiselno, tudi bolečina in (ne?)potrebno trpljenje ne. razumevanje, sprejemanje in ozaveščanje vzrokov bolečine, bolezni, itd… je v največji meri na posamezniku, z evtanazijo, pal. sed. ali samomorom pa si to možnost dobesedno odvzame. škoda.
ko je moja ‘tašča’ fizično umirala, je imela raka skorajda vsepovsod po telesu. z določeno metodo (energijsko zvočno resonanco), smo ji bolečine nižali na minimum oz. celo odvzeli, odvisno pač od potreb zavesti. njena zavest je lahko tako nemoteno procesirala še potrebno učenje.
nam vsem, ki smo z njo živeli, je bila to resnično zahtevna a hkrati zelo dragocena in poučna izkušnja. pravzaprav neprecenljiva, če lahko razumeš.
no, tudi bolečina je eden tistih segmentov, zakaj zagovarjam to pravico do smrti……strinjam se, da ima vse svoj namen iz katerega se lahko dosti naučimo, tudi bolečina….
ampak ne morem mimo dejstva, da praktično vsi, ki pridejo v fazo možnosti do te samoodločitve, bolečine dejansko ne čutijo, ker ravno vsi kemični pripomočki skrbijo, da je ne čutijo….v bistvu ne čutijo ničesar…..in kdo torej v teh okoliščinah dejansko trpi bolečino ?
po mojem spoznanju trpijo bolečino le še svojci tako obolelega….in z vztrajanjem, da se človeka v takšni fazi kljub vsemu ohranja v vegetativni fazi se, poleg že vsega omenjenega, dejansko povzroča bolečine ravno svojcem, ki to agonijo raztegujejo, s tem pa obolelemu ne delajo nobene usluge, sebi pa povzročajo bolečino, trpljenje pričakovanja konca, ki je neizbežen…..
takšna oblika pravice do smrti zame pomeni tudi, da ima oboleli dovolj časa, da se postopoma poslovi od svojcev in jih na ta odhod pripravi, s tem pa tudi omili njih bolečino žalovanja v znosen okvir, kar je po mojem dobro, sploh upoštevajoč, da jih večina odide nenapovedano, v trenutku in tako svojcem niti niso dane možnosti postopnega sprejetja bolečine izgube in lažje prebrodnje le teh, ampak so porinjeni v direktne šoke bolečin žalovanj, ki trajajo neprimerno dlje in lahko vodijo tudi v izredna stanja….
predvsem pa je odločitev o mojem življenju moja vse dokler sem še živ in mi je nima nihče pravice preprečevati…..sam bi to možnost uporabil in družino pač v nekaj dnevih pripravil na moj odhod….lažje bi bilo potem njim, lažje meni, predvsem pa bi vsa porabljena energija vseh, ki bi skrbeli zame, kakor tudi stroški, ki bi se povsem nepotrebno vlekli v mesece, celo leta kdaj, lahko bili potem namenjeni recimo določenim mlajšim osebam, ki si sicer stroškov zdravljenj ne bi mogli privoščiti sami od sebe, jih bi pa nujno rabili, tako da bi lahko živeli še leta naprej…..
končno malo miru…
torej, razni anestetiki lahko zreducirajo bolečino, vendar hkrati tudi ovirajo ali blokirajo pretok življenjske energije in tako počasi ali pa hitro ubijajo človeka. ozaveščanje je posledično zelo ovirano….zaradi večplastne otopelosti – dobro poglej bolnike (pa ne samo terminalne) po bolnišnicah, so sivi, bledolični, brez moči, življenja, sijaja ali žara v očeh, razen izjem).. .vse to je zatrto ravno zaradi kemije, zgrešene prehrane in napačnega zdravljenja. btw, 70% vseh zdravniških diagnoz je menda napačnih..
bolečina ni nepotrebna agonija, ne za bolnika, ne za svojce, nasprotno…gre za najbrž najpomembnejše življenjsko učenje. zakaj? ker s pozornim opazovanjem človek lahko spozna, kam pripelje napačen način življenja (v težave, v bolezen). ugotovi pa tudi, kakšen odnos ima do smrti.
samo na kratko, do 5. stoletja je so se ljudje zavedali globokega pomena reinkarnacije, tudi za rimsko katoliško vero je bilo to sprva neizpodbitno dejstvo. leta 553 pa so na koncilu v Carigradu takorekoč odločili, da se ponovno utelešenje, ki izhaja iz zakona o vzroku in posledici izbriše iz vseh svetih spisov. kot da ni bilo dovolj, da so poganom ukradli Resnico življenja, ki so jo živeli, jim požgali svetišča, na njihovih mestih zgradili cerkve.. ne, prikrojili so si Resnico po svojih merilih in potrebah. v ljudi so postopoma vcepili strah pred smrtjo, božjo kaznijo, peklom, hudičem, občutek krivde.. idr. tako so si z ustrahovanjem ustrahovanjem podjarmili ljudstvo, narod… in tako je razumevanje življenja z vzponom rimskega imperija šlo samo še navzdol…vse do danes…
… če se vrnemo nazaj k temi… pri umiranju ima človek najboljšo možnost, da se sooči z lastnim strahom pred smrtjo in priložnost, da ta strah končno tudi preseže. smrt fizičnega telesa je nekaj najbolj naravnega, cikel življenja se pač zaključi, kot tudi pri vseh drugih oblikah življenja in duša se vrne tja, od koder je prišla pred rojstvom.
pri umirajoči osebi vsak prisoten lahko samo veliko pridobi. veš, kakšna svoboda je to, ko se smrti, ne svoje, ne druge ne bojimo več? in kakšen mir človeka preplavi ob tem? neskončen 🙂
Razsvetljeni duhovni učitelji priporočajo, da umiramo za sleherni trenutek, za sleherno stvar… tako se učimo nenavezanosti, osvobajamo se zemeljskih spon. če prej ne slišimo in ne vidimo, nam bližajoča smrt to učenje zelo nazorno pokaže.
seveda ti nihče ne jemlje pravice odločati, kako boš končal svoje življenje. je pa škoda, če narediš ravno nasprotno od tistega, kar je najboljše zate (in (ne)posredno tudi za druge). v bistvu ravno z napačno odločitvijo ustvariš agonijo – v naslednjem življenju 😉
p.s. recimo na vzhodu, predvsem na določenih področjih Balija se pokop pokojnika še dandanes izvaja z večdnevnim obredom, plesom, petjem, pletenjem, ljudje so veseli….lepo in prelepo…. nikomur ne pade na pamet, da bi žaloval. le zakaj? človek se je rešil zemeljskega trpljenja in duša se zopet vrne domov.