V času SFR Jugoslavije, so bile možnosti in pravice manjšin tudi zakonsko zelo urejene tako na federalni, kot republiški in lokalni ravni. Bolj kot bo to Zahod imel kdajkoli urejeno. Po znani zgodbi razpada federacije 1991 so zakonske ureditve do vseh manjšin uredile praktično vse republike, razen Slovenije….

Slovenski politiki tistega obdobja so sicer obdržali pravice manjšin iz SFR Jugoslavije za italijansko, madžarsko in pogojno za romsko skupnost, so pa zato vse ostale uvrstili v kategorijo Izbrisanih, s čimer so vsem državljanom povzročili plačevanja milijonskih odškodnin tem neupravičeno Izbrisanim in, da bo sramota še večja, še danes te stranke in posamezniki sedijo v parlamentu in odločajo “v imenu ljudstva”.

Obenem pa tej isti politiki niso imeli nobenih težav črpati evropska sredstva za te narodnostne manjšine, katerim niso hoteli podeliti uradnih statusov, torej jim niso hoteli podeljevati niti teh pridobljenih evropskih sredstev, katerih se je nabralo nekaj preko 100 milijonov in so poniknili zaenkrat neznano kam.

Mnenja sem, kar je tudi mednarodna obveznost Slovenije, tudi do EU in OZN, nenazadnje je tudi podpisnica Konvencije o zaščiti manjšin, da je napočil skrajni čas, da se Slovenija odpove tudi rasni diskriminaciji, ter odzove v liberalnem in demokratičnem duhu tudi na področju podelitve statusov narodnostnih manjšin vsem živečim v naši državi v enaki meri, tako v Ustavi, kot ustrezni spremljajoči zakonodaji, ki mora seveda zelo natančno definirati pristojnosti in dolžnosti manjšin, kakor tudi oblike financiranj iz državnega proračuna.

Kar se financiranj manjšin je treba vedeti, da sredstva za le ta letno namenjata tako EU, kot tudi predvsem države iz katerih člani manjšinskih narodnostnih skupnosti izvirajo, skupaj 90% sredstev, kar pomeni, da je treba uvesti tudi nadzor transparentnosti pri podeljevanju teh sredstev, da ne bodo “naši” parlamentarci spet kaj po svoje seštevali in bo kam izginjalo, potem pa vsi državljani nove probleme z vračanji teh sredstev.

Temeljne pravice manjšinskih skupnosti so javna raba njih jezika, izobraževanje v materinem jeziku in avtonomija v kulturi z ustanavljanji raznih kulturnih društev, združenj, organizacij in javnih prireditev, sodelovanj na volitvah in izvolitev v državno telo, seveda pa je na splošno tudi za vse manjšine prva merodajna zakonodaja države, v kateri kot manjšina prebivajo in so jo dolžni spoštovati v enaki meri, kot vsi državljani.

Madžarska in italijanska manjšinska skupnost imata recimo v Sloveniji zagotovljeno pravico do svojega šolstva, medijev, zajetno finančno podporo, dvojezično poslovanje občinskih uprav in pravosodja, pravico do dvojezičnih dokumentov, dvojezične napise, vključno s pravico do poimenovanja ulic, celo pravico do uporabe narodnih simbolov (zastav sosednjih držav), dvojno glasovalno pravico s posebnim sedežem za poslanca manjšine in podobno.

In če upoštevamo, da so naslovne manjšinske skupnosti številčnejše od italijanske in madžarske, potem je jasno, da si naši politiki že preveč let dovoljujejo zelo hudo diskriminacijo z uradnim nepriznavanjem manjšinskih pravic le teh.

Slovenci imajo urejen status manjšine v vseh republikah naslednicah bivše skupne države

Poglejmo si še, kako je urejeno z manjšinskimi pravicami Slovencev v republikah bivše skupne države.

Pravice manjšine državljanov slovenske narodnosti, v ohranjanju slovenske narodnostne identitete, ki živijo izven Slovenije, so tako urejene v Makedoniji od 1991, v BiH od 2003, v Hrvaški od 2002, v Srbiji od 2002, v Črni gori od 2002 in v BiH od 2003.

Skozi določena zgodovinska obdobja je najvišje število Slovencev, živečih v teh bivših in sedanjih državah, vmes republikah, znašalo preko 100.000 v SFRJ, da bi se današnje številke ustalile na okoli 35.000, od teh največ živečih v Hrvaški in Srbiji.

Za vse republike bivše države velja okvirno, da so se posamezne narodnostne skupnosti, posameznih zdaj držav, naseljevale v prav vse omenjene že pred najmanj 200 leti, v določenih virih celo 500 letih, torej nas ta slovanski duh že dolgo združuje tudi na danes slovenskih tleh.

Zanimivo, da v omenjenih državah narodnsotne manjšine označujejo kot državno bogastvo, medtem ko v naši mali podalpski……

Slovenski politiki grobo zlorabljajo človekove pravice in temeljne svoboščine na manjšinskih skupnostih v Sloveniji

1. februarja 2011, torej pred 5imi leti, so naši parlamentarci prvič po 20ih letih rahlo premaknili svoje riti in sprejeli DePNNS – Deklaracijo Republike Slovenije o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji.

S to deklaracijo so parlamentarci ne le uradno priznali obstoj bošnjaške, črnogorske, hrvaške, makedonske, srbske in albanske skupnosti v Sloveniji, pač pa so postavili temelje za priznanje njih uradnega statusa manjšinske (narodnostne) skupnosti, enakovredne italijanski in madžarski manjšinski skupnosti.

A to je bilo v vseh teh 5ih letih tudi vse, kar so parlamentarci naredili na tem področju, kar pomeni, da se položaj priznavanja statusa omenjenim ni izboljšal niti za milimeter.

In da ne bo pomote – predstavniki omenjenih narodnosti so živeči v Sloveniji, tudi kot državljani, tudi po 30, 40, 50 in več let, mnogi med njimi so rojeni v Sloveniji in so tej državi nesebično prispevali nešteto delovnih ur, ko se je še iz ruševin gradila Slovenija po vojni, opravljali so večinoma garaška dela, nad katerimi pedigrejski Slovenci samo zavihajo nos, pa čeprav radi vidijo počiščene pločnike, zgrajene ceste, kanalizacije, objekte in podobno, celo redno so plačevali davke tej države, celo bolj redno kot marsikateri pedigrejski Slovenec, ki jim za pošteno opravljeno delo potem izkoriščevalsko niti plačati ni hotel.

Ni se kaj slepiti – dejstvo je, da so naši parlamentarci sprejeli DePNNS, ker so jih k temu zavezovali določeni predpisi EU in mednarodne konvencije, ki so sicer dovolj jasni glede uveljavljanja narodnostnih manjšin v državah, a imajo malenkostno napakico, ki se ji reče “rok izvedbe” in je tako ta volja prepuščena po izbiri parlamentarcev posameznih držav.

Naši parlamentarci pa so že 25 let znani po tem, da večinsko ne delujejo po sistemu kaj je prav in kaj narobe, pač pa po tem, koliko političnih točk jim določena tematika lahko navrže za všečnost javnosti in pri tej tematiki priznavanja pravic statusa manjšin za omenjene so očitno sešteli, da sami strankarsko nimajo kakšnih koristi, čeprav škode zagotovo ne bi imeli ne oni, ne država kot celota, dosti dobrega kot družba pač.

Čas, da status narodnostnih manjšin podelimo tudi Bošnjakom, Srbom, Hrvatom, Črnogorcem in Makedoncem v Sloveniji

Zadeva s priznanjem manjšinskega statusa navedenim pa je bistveno enostavnejša zadeva, kot jo neupravičeno in nepotrebno zavirajo parlamentarci, sploh ker so si tej naši sodržavljani to zaslužili.

Če smo lahko brez vsakih pomislekov priznali italijansko in madžarsko manjšino, potem ni nobenih zadržkov, da vzpostavimo enakopravnost in to isto naredimo za Bošnjake, Črnogorce, Hrvate, Makedonce in Srbe, ki živijo v Sloveniji, nenazadnje tudi Nemce in Albance, a ne zgolj pogojno kot za Rome, pač pa v enaki meri, kot za italijanske in madžarske narodnosti državljane v naši mali podalpski.

Ja, čas je, skrajni čas, da to naredimo. Še letos. In to zapišemo tudi v Ustavo Slovenije. In seveda to tudi korektno izvajamo…..

Don Marko M