Evo, spremljal sem javno razpravo o novi noveli zakona o preprečevanju nasilja v družini. Če še kdo ni vedel – pri nas ta zakon o družinskem nasilju že imamo od 2009 in je eden najstrožjih v Evropi, zato ocenjujem, da je ta novela povsem nepotrebna…..

Zakaj tako mislim bom razložil v enem naslednjih zapisov, v katerem se bom podrobneje posvetil tej noveli, a tudi zagovornikom le te, ki so že začeli svojo, za moj okus milo rečeno izprijeno, kampanjo s parolo “Kdor je proti tej noveli, zagovarja nasilje nad otroki”.

Seveda ne mislim nasedati temu njih populizmu, s katerim ne počnejo nič drugega, kot da namensko odvračajo pozornost od drugih bistveno bizarnejših in nevarnejših členov zakona, ki po moji oceni vodijo v popoln propad družine in te naše družbe. A kot sem rekel, o tem naslednjič podrobneje.

Tokrat se bom dotaknil le enega delčka, katerega sem sicer omenil že pri sprejemanju zakona o družinskem nasilju iz leta 2009 in katerega predlagatelji in pobudniki te nove novele spet in znova v zakonu ne omenjajo niti z vejico. Pa bi še kako morali, če nočejo izvajati novo obliko diskriminacije. In to je prva enormna napaka v nizu napak nove novele…..

Ok, vse kar je prav, ampak te hinavščine feminističnih možač, ki, tudi v tej novi noveli, za doseganje svojih interesov dobesedno zlorabljajo tudi otroke, pa res ne mislim podpirati.

Statistično naj bi 10% slovenskih žensk doživelo nasilje, katerega naj bi jim povzročal njih partner. Ampak pozor – statistično naj bi tudi 8% slovenskih moških doživelo nasilje, katerega so jim povzročale njih partnerke. Fizičnega seveda. Statistika pa zajema seveda samo tiste primere, ki so bili prijavljeni uradnim organom.

Ne samo ta teden, ampak že nekaj zadnjih let, kontinuirano poslušam “borke” za ženske pravice, ki, preko raznih organizacij, zganjajo vik in krik o nasilju nad ženskami in njih pravicah. Celo predlog novega družinskega zakona in zakona proti nasilju v družini so dokaj spretno zlorabile za svoje pravice.

Kaj bi te ženske v resnici sploh še rade ? Mogoče svoj planet ? Malo pameti ? Ali pa le moške sužnje, ki bi donirali tudi zadnje seme iz mod, plačevali zgolj preživnine za otroke in bili za nameček brez vsake pravice besede.

Dejstvo je, da praktično nobena od žensk v teh organizacijah, ki vpijejo po pravicah, še ni doživela nasilja od moškega ali partnerja. Tako jim, za svojo promocijo najprej, naknadno pa še kao upravičenost teh akcij, ne ostane nič drugega, kot da poiščejo eno žensko žrtev, ki je nasilje doživela in jo, kljub njenemu nasprotovanju izpostavljanja v javnosti, zbombardirajo po načelu “Povedati moraš na glas, me ti bomo pomagale”. Praviloma celo ne pokažejo obraza in spremenijo glas v intervjujih, tako, da ni nič narobe če človek posumi na prilagojeno montažo.

Te iste aktivistke, ki so žrtev kot primer izpostavile v akciji, posebej za medije seveda, pa na veliko večino le teh pozabijo že takoj po zaključku akcije oz. po dobljenih denarnih sredstvih davkoplačevalcev, za nadaljno modrovanje. In tiste prej žrtve nasilja naenkrat postanejo dvojne žrtve.

Aktivistke pa si zadovoljno manejo roke nad uspešnostjo akcije. Ja, ženska ženski je najhujši sodnik, sploh v hinavščini. OK, razumi me kot hočeš, le napak ne, ampak absolutno zavračam že vsako misel za nasilje v vseh oblikah. Dopuščam le eno obliko – samoobrambo. Tudi po skrajno južno italijanskemu pregovoru. Če je to klasificirano kot nasilje za koga, potem tudi prav. Zame ni.

Tudi vsakemu umskemu daltonistu je že jasno, da “sodobna” feministična slovenska ženska ni, po večini, več niti približek tiste klasične slovenske ženske-matere izpred dvajsetih in več let, ki je vzorno in nesebično skrbela za svojo družino. In primerov nasilja, na katere se danes sklicujejo, je bilo takrat bistveno manj. Normalno, kateri moški pa bi si dovolil nadirati mati svojih otrok ali po njej udrihati, če pa je vse porihtala kot je treba v zadovoljstvo cele družine.

Kot takšna je slovenska ženska takrat, v upravičenem slovesu, bila prepoznavna ne le po Evropi, ampak svetu. In temu primerno zaželjena in oboževana. Žal danes ne več, bo rekla večina moških in prav, bodo rekle omenjene aktivistke in sorodno misleče. In, ne le da je večina sodobnih žensk izgubila smisel in družinsko orientacijo, še več, postale so prave možače in čustveni, a posesivni invalidi. Nič kaj vzpodbudno za bodoče moške rodove, sploh pa otroke.

Nekaj pa je, mislim vsaj, jasno vsakomur. Tiste prave in resnične ženske žrtve, ki so nasilje preživele ali ga preživljajo, so praviloma tiho. Zelo tiho. In ne klicarijo policije in podobnih. Mogoče zato, ker so spoznale, da so same sprožile kasnejše nasilje, mogoče, ker jih je enostavno sram, da bi se razgalile. Pravi razlog poznajo same. In kdo so potem te ženske, ki vpijejo, da je bilo nad njimi izvajano nasilje ?
No, tukaj se že začne prepletenost z ženskim nasiljem nad moškimi. Bistvo seveda ni v krošnji, temveč v koreninah.

Sodobnim ženskam, po večini, ne pravimo zastonj feministične možače, saj so že v veliki meri prevzele moške značilnosti. Plača, ne glede na obliko dela prislužena, jim omogoča finančno neodvisnost. Ker večina žensk smisel življenja vidi le skozi denar, jim ta “neodvisnost” omogoča določanje moškemu vlogo, ki več nima dosti veze z tradicijo odnosa med žensko in moškim v smislu partnerskih in družinskih vlog.

Te možače so finančno neodvisnost enostavno spremenile v načelo “delam kar hočem in kdo mi kaj more”. Do kod to potem pripelje razmerje in/ali družino seveda ni potrebno posebej razlagati. Čeprav, te možače se družinskega življenja na široko izogibajo. Čustvene invalidnosti namreč ne odtehta noben denar. In tako moške uporabljajo le za zabavo, prosti čas, nekatere še za dodatno financiranje svojega računa.

Pride pa čas, ko se v teh možačah prebudi tisti ženski prvinski nagon – materinstvo. Večino pa do tega ne spravi iskrena volja do družine, ker tega itak niso sposobne, pač pa tik tak-anje biološke urce. In potem se pustijo oploditi tistemu, ki pač naleti. Od moškega potem rabijo le še to, da bo za otroka plačeval nadomestila, brez vsake pravice besede ali dejanja vsaj poskusa urejanja solidne družine na željo moškega. Manipulacija ali nasilje nad moškim ?

In potem se je zgodila država. Ki se je odločila korenito vmešavati v družine, pod krinko izgovora nasilja v družini. Od začetka veljavnosti tega zakona, ko policija edina oceni stopnjo nasilja v družini in posledično nasilneža pripre in mu celo izda prepoved približevanja lastnoročno zgrajeni hiši ali stanovanju, so se primeri nasilja v družini povzdignili v višave. S tem pa tudi zlorabe. Tako policistov, kot tudi žensk, ki jih kličejo zaradi nasilja.

Ja, najmanj 90% žensk kliče policijo že zaradi tega, ker njih partner povzdigne glas. Ob tem pa ne povejo povoda njega reakcije – da so se cel dan potepale s prijateljicami v pametnih klepetih, medtem, ko so otroci doma čakali na obrok hrane. Ali pa so bile z ljubimcem, po možnosti policajem, medtem ko je njen partner garal že stoto naduro, da preživi družino. Ali pa, da so zapravile 100, 200 € za garderobo, ker nimajo kaj obleči, čeprav ima svoji dve polni omari, na položnice pa letijo opomini in odklapljanja.

Jasno, te ženske in država potem seveda povsem normalno pričakujejo, da bo moški takšnih žensk povsem tiho in mirno vse to prenašal. Če pa bo kakšno že samo pisnil, ga bodo takoj odpeljali plavci, ki seveda niso niti najmanj usposobljeni ocenjevati stopnjo in vzroka nasilništva v družini. V bistvu niso, po večini, usposobljeni niti za poklic policista. Spretne, da ne rečem pokvarjene ženske, pa tak zakon spretno zlorabljajo.

Kar pa slučajno s prepovedmi približevanja ne uspe policistom, uspe kasneje sodnicam. Zanimivo, prav vse takšne primere vodijo ženske sodnice, ki po tekočem traku obsojajo partnerje tistih žensk, ne da bi pred izdano sodbo ocenile vse okoliščine, ki so privedle do tega, da je moški na glas popizdil zaradi omenjenih razlogov in podobnih. Predvsem pa se spretno izogibajo upoštevanja izhodiščnega povoda ženske za kasnejšo moško reakcijo. Pač upoštevajo “sodno prakso”.

In zdaj se pojavi vprašanje, kdo v resnici nad kom izvaja nasilje ? Ali moški nad ženskami ali obratno? Namreč, povsem jasno je, da na svetu ne obstaja človek, ki bi iz čistega golega mira nekoga tresnil po buči ali pa začel nanj vpiti. Nihče ni toliko pameten. Ker so te aktiviste za ženske pravice, preoblečene celo v socialne delavke in varuhinjo človekovih pravic, kar same določile, da nasilje nad ženskami ni le fizično, temveč tudi psihično, potem je na dlani, da, tudi iz svoje prakse, dobro vedo o čem govorijo.

Psihično nasilje pa niti pod razno ni obvezno le v kričeči obliki. Tisto je že krik obupa. Kar, tudi aktivistke, še kako dobro vedo. Seveda pa ženske ne zaostajajo nič manj tudi v fizičnem nasilju nad moškimi. In da se razumemo – zame je moški tudi otrok moški.

Kjer se žensko nasilje nad moškim tudi začne. Jasno, moški otrok jim še ne more parirati kot odrasel. Čeprav obstaja tudi že zajetno število takšnega ravnanja tudi nad odraslimi moškimi, ki niso obvezno partnerji, čeprav so slednji prej pri roki.
Ženskih pedofilk pa tudi ni nič manj kot moških. Prej več. Le da njih ženske kolegice to spretneje pometejo pod preprogo.

Ko pa ženska načne najedati s svojim modrovanjem, kateremu ni videti konca, pa mora moški že vklopiti najvišjo stopnjo strpnosti, da lahko to prenaša. Ali vklopiti možgane na off. Ali pa se enostavno spokati ven. A kaj, ko je treba priti nazaj. Obstajajo namreč ženske, ki enostavno ne znajo nehati. Rad bi napisal, da sem s tem mislil na sex. A moški mora, posledično, neredko res krepko brzdati zavore strpnosti, da ji, najmanj, v zobno pasto ne vstavi super super atacka. I tako više puta.

Ženska pa, vsaj kar se torpediranja modrovanja tiče, ne pozablja. In v takšnih primerih nasilja nad moškimi, katerih dnevno ne manjka, se te možače potem posujejo s pepelom na enostaven način, ki sicer ni njihov, je pa ženski – ženske smo pač zmedene in ne vemo kaj delamo, pa nam je treba oprostiti. Ma ajde, kaj res ? A za tračat klamfe in delat pizdarije v škodo pa niste zmedene ? Ne vem, zakaj se potem te babe čudijo, ko dobijo milo za žajfo.

Če ženske že vpijejo po enakopravnosti, naj to velja za vsa področja. Torej naj neprištevnost, katero navajajo kot olajševalno okoliščino, ko že vse zajebejo do situacije, ko je potreben že najmanj temperamenten pogovor, upoštevajo tudi, ko to izusti moški. Ne pa da za praktično isto dejanje takoj kličejo policijo, da odpelje njih partnerja, ker je na njih vpil in jih žalil, ne pa razbil polovico ulice, ali posode, čeprav je povedal le golo resnico.

Trdim, da je nasilja žensk nad moškimi bistveno več primerjalno, pa se večina moških še vedno ne odloča klicati policije za vsako takšno obliko nasilja partnerke – ženske. Čeprav velja tudi za moške isti zakon družinskega nasilja in čeprav se bo stopnja tega prijema, tudi statistično zelo kmalu izenačila z ženskimi procenti. Od moškega, tako ženske kot organi, pač še vedno pričakujejo pokončno in odločno držo tradicionalnega moškega, ki je sposoben urejati razmere v svoji družini.

Če pa slučajno pokliče policijo seveda postane predmet posmeha in povsem drugačne obravnave, kot pa, ko nasilje prijavi ženska. Seveda so takšno neenako obravnavanja pred zakonom na vso moč objele te feministke, možače aktivistke, ampak, v večini primerov, ne za pravico, temveč zlorabo.

Če torej statistično primerjamo, se nasilje žensk nad moškimi nevarno izenačuje, če že ni prekoračeno. Verjetno pa bi moški ženske že prehitele v tej panogi, če bi vsak moški prijavil žensko nasilje. Ampak, kam pa bi potem prišli ? Kam bi prišli, če bi za vsak prazen nič temperamentnih izmenjav besed klicarili policijo za prijavo nasilja tudi za primere, ko je potreben le pravilen pogovor in izpeljava dogovora ?

Koliko je v resnici sploh stabilna družina, katera sama ni sposobna urediti svojih družinskih zadev in kjer eden ali oba partnerja dovoljujeta vmešavanje drugih, tudi države, za urejanje lastnih zadev ?

Dejstvo je jasno – država je stabilna ravno toliko, kolikor ima stabilnih posameznikov in družin. Predvsem družin. Naši politiki, kot država, so več kot jasno dokazali, da jim urejena slovenska družina prav nič ne pomeni. Namesto preventivnih programov usklajevanja družine, tam kjer je to potrebno, so raje uvedli diktaturo lastnega vmešavanja v dokončna razbijanja družine.

Kar aktivistke raznih vladnih in nevladnih organizacij z veseljem izkoriščajo za sklicevanje preprečevanja nasilja v družini, torej medsebojnih, tudi partnerskih, odnosov. In na moje razočaranje imajo te feministke celo podporo določenih moških, kolikor se jim pač lahko moški sploh reče.

In ko smo že pri družini. Ravno v družinah in v imenu družine omenjene izvajajo najhujše oblike nasilja. Kdor je kdaj preživljal ločitveni postopek dobro ve, kako izgleda, ko socialne uslužbenke in sodnice, ki v večini vodijo takšne postopke, vztrajno prikimavajo “ubogi” ločenki in jih še dodatno vzpodbujajo, da čim bolj in čim več oderejo moškega. In za finale pridejo na vrsto otroci oz. dodelitev skrbništva le teh.

Kjer moški oče praktično nima nobene možnosti dobiti skrbništvo do svojih otrok, pa če je 100x sposobnejši od matere. Ker sodniška ženska sodna praksa pač pravi, da je ženska mati tista, ki je edina poklicana za skrbništvo. Oče pa zadolžen zgolj za preživnino in tu pa tam izvajanja stikov. Zadnji primer pa je, po mojem, tudi najhujša možna ženska oblika izvajanja nasilja istočasno nad moškim in otroki – žensko onemogočanje izvajanje stikov otroka z očetom namreč.

Seveda ima vsak pravico na glas povedati, kar si misli, ne glede na odzive. Ampak, predvsem te aktivistke za ženske pravice, možače, bi morale najprej pomesti pred lastnim pragom, preden s prstom kažejo na moške ali podpihujejo preostale prave ženske. In zdi se mi, da bi to bilo tudi edino za pometati preden bi postalo vse čisto in jasno.

Namreč, tudi ti (pre)dobro veš, da sta za vse na tem svetu potrebna najmanj dva. In edino prav je, da moški ženstveno žensko, razčiščenega podstrešja, ljubi iskreno in predano, kar mu bo ista v najmanj enaki meri ponujala oz. vračala.

Tiste aktivistke, feministke, možače in tiste s konstantnim PMS, pa naj se še naprej borijo za pravice, a naj prej izpolnijo ženske dolžnosti. In seveda ne bom presenečen, če mi bodo ravno te očitale, da ne maram žensk…..

In imele bodo prav – takšnih žensk njih kalibra res nikoli nisem maral, ne maram in ne bom maral, ker to pač niso prave ženske…..

Don Marko M