Japonska je postala prva država, kjer mora država plačati odškodnine svojcem tistih, ki umrejo zaradi – preveč dela. Kakor tudi preživelim zaradi preveč dela. Preveč dela v službi. Očitno se je celo kamikazam godilo bolje, če nič drugega so imeli omejen delovni čas……

Na Japonskem beležijo rekordno število odškodninskih zahtev do države, a tudi delodajalcev, zaradi vedno več smrti, kot posledica preveč dela v službi. Ta pojav Japonci umenujejo “karoshi”, ki je v 80ih prejšnjega 1000letja zaznamoval predvsem moške, a v zadnjih letih zaznamuje predvsem mlade zaposlene obeh spolov.

“Karoshi” vsebuje tudi krivdne simptome, znake oz. razloge, zaradi katerih delavci umirajo zaradi preveč oz. preobremenjenega dela v službi, vodilni pa so srčni zastoj, kap zaradi stresa, stradanje – ker delavec zaradi preveč dela ne utegne malicati, ter samomori zaradi stresa.

Predvsem pa je o “karoshiju” govora, ko mora delavec delati 10 in več ur dnevno, 6-7 dni tedensko, za nameček jim delodajalci nadur ne plačujejo, čeprav so pogodbeno vezani k temu, jih pa ustrahujejo z odpovedmi če odklonijo nadurno delo.

Tudi znanost, ki se temu pojavu vedno bolj posveča, je potrdila, da je praktično nemogoče, da bi človek v takšnem ritmu leto za letom delal brez resnejših psihičnih in fizičnih posledic za osebno zdravje.

Labilna zakonodaja je raj za izkoriščevalske delodajalce

Še pomniš, kako Hribar-Miličevi gospodarstveniki vsakič znova zahtevajo (še) več svoje svobode pri odločanju o čim lažjem nalaganju čim več dela delavcem, nižjim plačam in izrekanjih odpovedi delavcem, kakopak brez (kazenskih) obveznosti delodajalca.

No, japonska delovna zakonodaja, ena med redkimi v svetu, sploh med razvitimi državami, nima zakonske omejitve števila delovnih ur, kar je skozi čas pripeljalo do zdaj že serijskih primerov “karoshijev”, kar vedno bolj bremeni državno blagajno s plačili odškodnin, bodisi tem še preživelim delavcem po preživetih zdravstvenih težavah, bodisi svojcem umrlih.

Japonsko ministrstvo dela je objavilo, da so v lanskem letu uradno prejeli rekordnih 1465 “karoshi” odškodninskih zahtevkov, a že samo v prvem kvartalu letošnjega leta je število odškodninskih zahtevkov preseglo 2000 in po napovedih se začenja prava eksplozija katastrofe, po kateri bo že od naslednjega leta število odškodninskih zahtevkov prekoračilo 25.000.

In to so meritve politikov, vlade, ki, kot vemo, že po pravilu prirejajo statistične podatke tako, da se ne vznemirja javnost oz. se resne probleme banalizira, a vzporedne meritve stroke, kakor tudi Državnega sveta za žrtve karoshija prikazujejo, da gre za celo 10 krat višje številke od uradnih vlade, ki se izogiba javno priznavati, da gre za dosti globlji problem in težave.

“Karoshi” se najpogosteje pojavlja v sektorjih kroničnega pomanjkanja delavcev, kot so recimo zdravstvo, špedicija, gradbeništvo, a tudi v javnih službah med uradniki.

Karoshi sindrom vedno bolj ubija po svetu

Japonskim politikom tako ni preostalo drugega, kot da za “karoshi sindrom” postavijo tudi zakonsko podlago reševanja tega problema, a z zakonom bodo zgolj ovrednotili različne stopnje “karoshija”, kar bo podlaga za odškodninske zahtevke, še vedno pa ne spreminjajo zakonske neomejitve delovnih ur.

Tako se bo smrt zaradi bolezni ožilja tudi smatrala kot karoshi, v kolikor bo zaposleni delal več kot 100 nadur v preteklem mesecu, oziroma 80 nadur v dveh ali več mesecih zapored v zadnjih 6ih mesecih.

Tudi samomor se bo klasificiral kot karoshi, v kolikor bo zaposleni delal več kot 160 nadur v enem mesecu, oziroma več kot 100 nadur v 3eh zaporednih mesecih.

Samomori, katerih povzročitelj je delovna preobremenjenost, so se namreč povzdignili za 45% med mladimi do 29 leta starosti in za 39% med ženskami, so pokazale statistike japonskega ministrstva za delo.

Tako kot v Sloveniji, se tudi na Japonskem karoshi problem poglablja zaradi delitve delovne populacije v dve kategoriji :
– redno zaposleni za nedoločen čas
– pogodbeno zaposleni za določen čas
(pri nas jim sicer nekateri pravijo prekarji, kar je zame najbolj butast možen izmišljen izraz, ki ne le da nima nobene veze s slovenščino, ampak še dodatno ponižuje že itak ponižane)

Med pogodbeno zaposlenimi za določen čas pa so krepko v vodstvu mladi, med njimi pa ženske, v letu 2015 so tako imeli že 42% zaposlenih za določen čas, med njimi 68% žensk, kar je kar 22% več kot leta 1990. S tem tempom bi že leta 2025 število pogodbeno zaposlenih za določen čas, ki so še dosti bolj podvrženi “karoshi sindromu”, znašalo že okoli 60% med vsemi zaposlenimi.

Tako odvetniki, ja odvetniki, kot nevladne organizacije, opozarjajo na zelo pereč problem poteka do “karoshi sindroma”, za katerega so izključno krivi izkoriščevalski delodajalci, ki v delovnih razpisih prevarajo kandidate za delo tudi z oglaševanjem delovnega mesta za nedoločen čas, z razumnim številom delovnih ur, potem pa delavcem ponudijo drugo pogodbo, z večjim obsegom delovnih ur in praviloma neplačanimi nočnimi, ter prazničnimi in vikend urami.

Mladi pogosto pristajajo na takšne pogoje izkoriščevalskih delodajalcev zaradi pomanjkanja izkušenj, medtem ko ženske pristajajo na takšne pogoje v poskusih vrnitve na delovno tržišče po porodniški zaradi strahu, da bodo kje drugje težje dobile priložnost zaposlitve, ocenjujejo v Državnem svetu za žrtve karoshija.

V organizaciji “Družine s karoshijem” pa poudarjajo, da dnevno prejemajo številne pritožbe delavcev zaradi menjajočih taktik delodajalcev, med katerimi so tudi pogosti primeri, ko delodajalci zaposlenim razlagajo, da njih plača vključuje tudi 80 nadur in da bodo morali vračati denar delodajalcu, če bodo oddelali manj ur, čeprav tega v pogodbah nimajo zapisanega.

Vse skupaj pa pripelje do tega, da zaposleni, čeprav z opravljenimi številnimi nadurami, ne zaslužijo niti minimalne plače, opozarjajo še posebej svojci žrtev karoshija, še posebej številni, katerih zakonski partnerji so izvedli samomore zaradi nadur.

Tovrstni prijemi delodajalcev so v zadnjih 10ih letih postali že tako pogosti, da so se v vse skupaj vpletli mediji kar sami, že ker politki niso, in javno začeli objavljati takšne delodajalce na t.i. črnih listah.

Število delovno aktivne populacije na Japonskem sicer pada od sredine 90ih in ravno ta pojav bi moral pripeljati do tega, da bi morali delodajalci izboljšati delovne pogoje, da bi privlekli delavce, a se dogaja ravno nasprotno, kar jim omogoča tudi zakonodaja, s katero se lahko nekaznovano izogibajo pravilom poštenosti.

S takšnim odnosom sicer delodajalci nekako vzdržujejo nizek strošek dela, a po drugi strani povsem zavestno in namerno povzročajo številne smrti delavcev zaradi preveč dela.

Slovenija že okužena s karoshi sindromom

V naši mali podalpski vsaka podobnost z japonskim vzorcem očitno ni naključna in se še kako dogaja. Razlika je le, da se uradno še ne moremo “pohvaliti” s karoshi žrtvami, kar še ne pomeni, da jih ni (še bilo), le drugačni izrazi so pri nas v rabi.

Po mojem je šlo to neoliberalistično masturbiranje, še posebej glede izkoriščanja delavcev, že krepko predaleč, tudi v naši mali podalpski in bo treba s tem sranjem nehat. Ne le, da vse skupaj postaja že nehumano, ampak tudi povsem nelogično.

Izkoriščanja delavcev do abotnosti, v čemer se vedno več slovenskih Hribar-Milič delodajalcev vedno bolj dokazujejo kot vrhunski mojstri, celo z žegnom naših parlamentarcev, ni pot v prihodnost, pač pa v propad, predvsem v propad vedno več posameznikov, kar nezadržno vodi v propadanje družin, posledično družbe.

Če upoštevamo, da premoremo 200.000 nezaposlenih, potem se pač zmanjša delovnik na 6 ur in namesto z, prevečkrat neplačanimi, nadurami, ki ožemajo tako posameznike, kot posledično družine in celo družbo, naj delodajalci zapolnejo manjkajoče ure delovnikov s številnimi nezaposlenimi. Zadeva lahko funkcionira zelo enostavno, le zagnati jo je treba pravilno.

Seveda pa ne bom pozabil omeniti, da se številnim nepotistično in strankarsko zaposlenim birokratom v našem JS in JU dejansko ne more zgoditi karoshi niti v treh življenjih, ker v penzijah pristanejo večinoma zdravi in spočiti, saj nadur, praznikov in vikendov sploh ne delajo, v bistvu v rednem delovniku oddelajo le malico, ampak to je že tema za neko drugo zgodbo……

Don Marko M