Letošnje nogometno EP v Franciji sem, kot vse največje nogometne turnirje, redno spremljal. No, skoraj redno, ene tri tekme sem prešprical v neposrednih prenosih. V skupnem seštevku žal ne morem reči, da je šlo za kakšen presežek, ampak 12 tekem je bilo le vrhunskih, od 50ih, 108 zabitih golov pa je nekje v sredini vseh EP…..

56 let Francozi niso izgubili uradne tekme odigranih v Franciji……Portugalci so nazadnje premagali Francoze 1975 leta…..in danes…..na njih terenu, brez Ronalda, za naslov EP in 26,5 milijonov € nagrade…..vse skupaj pa bolj za rubriko “Ali je to sploh mogoče ?”…..

Če bi mi kdo rekel na začetku turnirja, da bosta finalista domača Francija in Portigalska, bi se mu kakopak sladko nasmejal. A dejstva so povedala svoje – kljub davljenju nogometne žoge skozi celoten turnir je Portugalcem uspelo zmagati EP brez izgubljene tekme in biti celo edini s samo 1 prejetim golom v vseh tekmah.

Zdaj je pač treba priznati, da je njih selektor Fernando Santos, ki je postal selektor Portugalske 2014 in do naslova prva EP sploh ni izgubil nobene uradne tekme, taktično odlično opravil svoje delo. V glavnem na igrišču ni bilo všečno, je pa bilo učinkovito.

Francozi so sicer v današnjem finalu imeli praktično vse na svoji strani, razen Fortune. Imeli so tudi Antoinena Griezmanna, za moj okus sicer ne le najboljšega strelca EP, pač pa tudi najboljšega igralca, a tudi to ni bilo dovolj. Zgodil se jim je pač trenutek nepozornosti, na kar je bil pozoren Eder in to je bilo za gol več dovolj. Nogomet je pač nepredvidljiva igra, v kateri ne zmaga obvezno boljši, pač pa tisti, ki da gol več.

Novost letošnjega in bodočih EP je tekmovanje 24 ekip, namesto prejšnjih 16, kar se je po mojem pokazalo kot zelo dobra zadeva. Dodano vrednost so namreč dodale ta “male” ekipe, katerih do sedaj praviloma ni bilo v sklepnem delu EP in katerim se pred začetkom ni kaj dosti možnosti pripisovalo, a so dokazali, za razliko od predvidljive in bolj statične obrambne igre “velikih”, v čem je čar nogometne nepredvidljivosti in predvsem, kako se z velikim srcem in pogumom bori za grb in zastavo svoje države.

Všeč so mi bile igre Madžarov, Slovakov, Italijanov, ki so pod Contejem prvič na velikih turnirjih igrali nogomet v pravem pomenu in se za spremembo niso spet šlepali s pomočjo Fortune, pa Walesa in seveda Islandcev, ki so bili moji favoriti že pred začetkom prvenstva in vse do zadnje sekunde njih zaključne tekme.

Tokratno EP pa je očitno pomenilo tudi dokončno slovo španskega in nemškega tika-taka igre, kar me še posebej veseli, ker to je bilo že mučenje žoge in očitno bosta obe reprezentanci krepko premešali igralski kader že za kvalifikacije SP v Rusiji.

Kljub zabitim 108 golom, pa jih na tem EP ni bilo ravno dosti, ki bi s svojo posebnostjo izstopali in tako tudi nisem imel težke odločitve pri izbiri naj gola turnirja – kar se mene tiče je gol Valežana Hal Robson-Kanuja prepričljivo najboljša napadalna poteza in gol tega EP.

In še o navijačih…..Organizator Francija je sicer po mojem krepko pogrnil na področju varovanja in bi morala UEFA v bistvu njih kaznovati prej, kot huligane, a moram kljub temu pohvaliti tv ekipe organizatorja za primere, ko so nekateri “goreči” navijači uletavali na igrišče med tekmo in so režiserji kamere preusmerili v čisto druge kadre, namesto kazati te modele.

To je pravi pristop, kajti huligani po stadionih se napajajo zgolj iz tega, da hodijo na tekme izvajati izgrede z željo in upanjem, da jih bodo tv kamere pokazale širšemu občinstvu pred sprejemniki in če bi se ta njih dejanja povsem prenehalo kazati bi tudi njih pop navdušenje rovarjenj po stadionih dosti bolj splahnelo, ker pač ne bi bili več takšne reality “zvezde”.

Na srečo in veselje, pa so bili tokrat na stadionih večinsko navijači v pravem in polnem pomenu besede, ki so prišli uživati v igri in okolju prijazno spodbujati svoje ekipe. In da, med njimi so bili tudi Islandci.

Ker se ve, kdo je pravi zmagovalec letošnjega EP…..Islandski vikingi…..s srčno, borbeno, a korektno igro, kot se to pač počne za svojo reprezentanco in državo, so sicer osvojili 5. mesto na igrišču, a brez dvoma 1. mesto v številnih srcih po svetu s svojimi navijači.

Islandci so pokazali dosti, dosti več, kot nogomet in obenem dokazali, da je vse mogoče, ko se hoče, če sta le prisotna temperament in uporniški duh, ki neustavljivo osvajata. Pokazali so, da je sanje treba živeti in dokazali, kako najmanjši postane največji. Prikazali so kremenita zavest, enotnost, hrabro srce ter rock’n’roll in za vse to Islandcem huh huh huh ter globok poklon. Svet tega ne bo pozabil…..

Kaj bodo od Islandskih vikingov odnesli Katanec in naši reprezentantje se bo sicer pokazalo že čez kakšen mesec, zaenkrat je jasno le, da je 15. evropsko prvenstvo nogometa zaključeno, prvič pa je prvak postala Portugalska. Jeseni pa se začnejo, tudi za naše reprezentante, kvalifikacije za SP Rusija 2018……

Don Marko M