Pogledal sem nebo naokoli…..vse temno…..kraški rob na Črnem kalu sploh ni bil viden, ker ga je prekrivala gosta deževna zavesa…..očitno je bilo, da je na kontinentu mokra žurka…..začel sem seštevati pogled na nebo spredaj, odzadaj, desno, levo……da, to je tisti trenutek…..

pogledal sem jo…..”Koki, greva ?“….”Greva“, je pritrdila vidno navdušena…..trenutek, ki je bil Kokina velika želja….moja takisto….najina….na ta trenutek sva čakala nekaj let…..in verjela, da bo nekega dne prišel…..zdaj je bil tu, v vsem svojem obetavnem razkošju……

vrgla sva nase majčke in kratke hlače, skočila v japonke, mama Koki nama je pripravila v nahrbtniku brisači in že sva korakala proti kolesarnici…..kot običajno sem Koki vzdignil in spustil na štango kolesa, stopil na pedalo in sva šla…..

po 500m so na nama pristale prve deževne kaplje…..vsakih nekaj metrov naslednja….pogledal sem gor……nebo se je zapiralo v temno zaveso…..utegnila bova…..

“Ko bova midva prišla, bodo drugi bežali, cela plaža bo najina, morje tudi“, sem ji primaknil…… “Ja, samo midva bova tam“, mi je v nasmehu odvrnila…….avti na cesti so se vidno redčili, pešcev na promenadi je bilo le še za vzorec, vsakih 100m eden ali dva…..pred kopališčem sem parkiral kolo in medtem je skozi izhod le tega bežalo še nekaj tistih optimističnih, ki so upali na drugačen razplet…..

dežne kaplje so se zgostile…..”Komaj čakam“, je Koki igrivo navihano dodala…..korak sva usmerila naravnost proti kabinam za preoblačenje……gladina morja je bila mirna….v pričakovanju…..kot midva……še zadnjih par je hitelo s preoblačenjem v kabinah in takoj zatem poln gas iz kopališča…..ej, kam greste ?…..saj je samo dež……

nebo in morje sta se srečala….spet in znova…..že od nekdaj obožujem ta pojav…..prvinskost narave…..v kabini sva skočila v kopalke in stopila iz nje……in takrat….takrat se je ulilo na polno…..pogledala sva naokoli….nikjer nikogar…..morje, dež….in midva…..z roko v roki sva stopila do prvega nožnega prsta v morju…..

“Poslušaj” sem ji rekel….in sva prisluhnila eni najlepših melodij dežnih kapelj na morski gladini…..”Kako toplo je morje“, je skoraj zavriskala od navdušenja Koki…..gladina morja je bila še vedno kot tepih, le z dodanimi vzorci že zelo gostih dežnih kapelj……

zabredla sva vanj…..se potunkala…..večkrat…..igrala najine morske igrice……zunaj še vedno nikogar, razen kopališkega mojstra tam pod streho……odplavala sva do platforme, ki je praviloma nabito polna mladeži, ki na njej bodisi počiva, afne gunca, ali iz nje skačejo raznih umetniških stilov…..za malčke ranga moje Koki preveč vsega prerivajoče guncajočega na enem mestu, čeprav sva se preizkusila že tudi v tem urejenem kaosu….

a tokrat je bila prazna…..in Koki te priložnosti ni imela namena izpustiti…..plezala je po stopnicah nanjo, pa skok v morje…..in tako večkrat……v morju sem pričakal vsak njen doskok…..še vedno je deževalo na polno….”Pridi tati, greva skupaj“, mi je prijavila…..in sva šla…..z roko v roki sva izvedla nekaj še nikoli videnih umetniških prvin sodobnih skokov…..

odplavala sva nazaj…..takrat sem opazil prihod družine, starša in otroka, ki so se, kot midva, zapodili v dve kabini in že čez minuto skočili ven v kopalkah…..fantina je imel okoli 10 let, punčka pa približno kot Koki….vsi štirje so se, v še vedno polnem dežju, zapodili v morje in vriskali od navdušenja…..kot midva poprej…..dobro je, še je ljudi, ki razumejo……

dež je začel popuščati in tako silovito, kot je prišel, je odšel….le tu pa tam je pristala še kakšna kapljica……odpravljala sva se že ven, ko sva doživela prizor, kakršnega še nisem……iz kopnega sem ga sicer opazoval že mnogokrat, a da bi bil v tem trenutku v morju, pa še ne…….

iz zraka sta spikirala v morje dva ponirka…..na ribolov……bila sta vsega nekaj metrov proč od naju……se potapljala in ven, krožila okoli naju, in tako večkrat…..dokler eden od njiju ni prišel ven z ribo v kljunu, stopil na obrežje in jo zaužil…..Koki, v najinem morskem objemu, ni skrivala navdušenja nad prizorom……

po tem dogodku in dobre pol ure namakanja iz vseh strani, sva odstopicala do kabine, se oblekla, skočila na kolo, v pekarni nabavila njen priljubljen kifeljček in odpedalirala proti domu…..

začelo se je jasniti……oblaki so se razbežali, sonce je pod večer sramežljivo razdajalo poslednje žarke tega dne…..Koki je doma svoji mami razložila vse, kot to samo otrok zna, mama pa jo je stuširala in pofenala, kot samo mama zna…..zdaj je v objemu svojih sanj, tistega zadovoljnega videza obraza…..

in ne, nisva se selfiala…..slikala sva le dežne kaplje v objemu morja……le (najin) trenutek, ki bo trajal…..

Don Marko M