Statistični urad je objavil presek programskih uspešnosti televizij naše male podalpske. O tem, da statistično gledanje televizije med državljani upada, vzporedno pa se viša uporaba interneta, ob neki drugi priložnosti…..

V letu 2015 je 60 slovenskih televizij ustvarilo nekaj več kot 370.000 ur programa, razporejenega v sledeče kategorije :

41 % – oglasi, promocije, ipd.
15 % – glasba
13 % – igrani program
10 % – informativni program
10 % – druge vsebinske zvrsti
6 % – šport
3 % – razvedrilni program

Število 370.000 ur programa na prvi videz izgleda dokaj dosti, sploh če primerjamo, da so leta 1992 zgolj 3 obstoječe televizije ustvarile 14.000 ur programa. A prvi videz seveda vara, sploh če statistiko pretvorimo v enostavnejše stavke.

Najprej – od teh predvajanih 370.000 ur na naših televizijah so skoraj 2/3 programov – ponovitve. Tudi ponovitve ponovitev in še ponavljanja ponovitev….

Ponavlja se praktično vse, zato tudi je možno, da se programi naših televizij predvajajo praktično 24 ur dnevno. Komercialne televizije recimo svoje ponovitve izvajajo že tako predvidljivo, da že povprečen tv gledalec, ki jih sploh ne gleda, pozna njih program za leto vnaprej.

Svetle izjeme, kjer se redko kdaj zgodi ponovitev, je šport, ki praviloma poteka v neposrednih prenosih.

Skratka, slovenske televizije so prvenstveno ponovitev na ponovitev in če kdo zamudi ponovitev, ima kakopak na razpolago na spletnih stranek televizije ogled ponovitev s časovnim zamikom, karkoli pač to že pomeni.

In kot bi ne bile dovolj že ponovitve, so tukaj (v polno poneumljanje) še – oglasi, ki zavzemajo že zajetnih 41% programskega prostora, kar pomeni, da 60 minutni dnevnik dejansko traja 35 minut, 150 minutni film 90 minut, itd, najbolj noro pa je, ko reklame vpadajo v neposredne športne prenose in seveda vedno ob nepravem trenutku.

Če še nekako razumem to reklamno nenormalnost komercialnih televizij, potem sploh nimam nikoli namena razumeti, da si iste oglasne oslarije dovoljujejo na programih naše nacionalne tv.

Državne televizije v tujini ne prekinjajo filmov, športnih dogodkov ali ostalega z oglasi, naša RTV SLO pa prav tekmuje s komercialnimi tv s posiljevanji teh oglasov. Pa dobro, odpovejte se rtv naročnini pa potem štupajte reklame ali, enostavno, prenehajte…..

Pa dajmo, kar tako za info, primerjati programsko vsebino slovenskih televizij iz leta 2015, s tisto iz leta 2003. V bistvu je ravno obratna, kot ta 2015.

Leta 2003 je namreč statistična rubrika “druge vsebinske zvrsti” zajemala 44% predvajanega časa, oglasov pa je bilo za 10%. In potem v 2015, ob pogledu na statistiko, kjer je predvajano ravno obratno kot 2003, torej 41% oglasov in 10% “druge vsebinske zvrsti”, tej isti mediji tu pa tam razlagajo, da postajamo potrošniška družba, brez moralnih vrednot. Ajde, kaj ne poveste….

Enorma razlika pa se je zgodila tudi v predvajanju verskega programa, katerega od naših televizij itak v 98% predvaja nacionalna rtv. Leta 2003 so tako naše televizije predvajale 1100 ur verskega programa, z 2/3 ponovitev.

Leta 2015 pa je predvajanje verskega programa, od katerega je kar 99% namenjenega vernikom slovenske RKC (ker drugih pač kao nimamo), skočilo na že neverjetnih 4200 ur, z 2/3 ponovitev.

Skratka bolj kot upada število vernikov RKC, več programskega prostora jim namenja naša nacionalna rtv, kar pomeni, da je treba urednike in direktorje naše nacionalke zamenjati po hitrem postopku.

Tudi drugače je program naše nacionalne rtv v zadnjih 10ih letih strmo padel v brezno nekakovosti povprečja. Sploh informativne oddaje na nacionalki so iz tedna v teden večja katastrofa, razni občasni prebliski pač ne morejo biti dovolj za upravičevanje kasiranja rtv naročnine.

Novinarstvo naših televizij, pa tudi radiev – sploh komercialnih, je po 25 letih doseglo dno. T.i. “novinarji” se posvečajo le še svoji samozadostnosti in banalnim, nepomembnim zadevam (1 leto nabijanja o ameriških volitvah ?!?!), tiste pomembne zgodbe, za poglobljene predstavitve javnosti, pa le ošvrknejo s kakšnim stavkom, večinoma še to ne.

Večinsko bebaste novice, ki so prvenstveno namen le izpolnjevanju tistih kvot števila potrebnih znakov za delovnik teh novinarjev, tudi urednikov, katere na naših rtv v bistvu sploh ne briga več poslanstvo do ljudstva, pač pa le čuvanje njih cone udobja.

Praktično nobene zgodbe, sploh naša javna rtv, novinarji niso sposobni speljati do konca, enostavno naredijo prvo poročanje, včasih odmevno v javnosti in potem, namesto, da bi zgodbo le še poglabljali, jo enostavno opustijo brez zaključnega epiloga, na srečo in veselje naših tajkunov, lopovov, politikov, ki zdaj že vedo, da morajo vsled takšnega novinarstva preživeti le nekaj dni po prvi objavi novice, ker potem nadaljevanj itak ni, ko bi morala najbolj biti…..

Na srečo imamo še dovolj upanja v neodvisnih, samostojnih novinarjih, ki delujejo s tisto zdravo rdečo nitjo novinarstva in praviloma z malo nič sredstvi (proti tistim na naših rtv-jih), a na srečo imamo dostopnost do izdelkov le teh na spletu v več oblikah.

Tej samostojni/neodvisni novinarji so tisti, ki (še) razumejo svoje poslanstvo in osveščajo narod, da se ga spravi v aktivne državljane urejanja te družbe, tudi z javnimi protesti, peticijami, itd…….

Ker pričakovati, da se bo narod sam od sebe vzdignil in boril za boljše spremembe je iluzija, misija nemogoče, ker mora narod, za prebujanje iz oglaševalsko ponavljajočih poneumljanj in posledične apatije, najprej dobiti prave informacije in to je striktna in obvezna domača naloga ravno novinarjev.

Novinarjev, kakršnih naše, na žalost celo javne rtv, praviloma enostavno nimajo in nočejo imeti, tiste pa, ki (po)kažejo simptome, da so kos svojemu novinarskemu poslanstvu, pa zmečejo na cesto, da ne bi kvarili utečenega povprečja šalabajzerstva.

Zato so takšni samostojni/neodvisni novinarji, katerim je praviloma vstop v uredništva naših televizij praviloma onemogočen (čeprav si tv novinarji radi izposojajo njih dela) in ki delujejo prvenstveno s pomočjo interneta, tista dragocenost smisla, novinarskega in ljudskega smisla.

In da, hvala internetu, da je……Obenem pa nič hvala Cerarju, da je na mesto ministra za kulturo namestil Antona Peršaka…..

Ker Peršak želi uvesti na našo nacionalno rtv še 4 nove programe, da bi jih bilo skupaj 7, torej vsaka stranka parlamenta svojega. Že od sedanjih 3 programov naše nacionalne tv se nabere, z velikimi napori, za komaj 5% kakšne kvalitete, s 7 programi pa bi ta % zdrvel proti nuli.

In ne, to še ni vse kar si je minister za kulturo Anton Peršak, sicer ponižno zvesti janšev oporoda, omislil….tukaj je finale….

Minister Peršak predlaga Cerarjevim parlamentarcem uvedbo gospodinjskega davka na priključek – za internet……Poleg rtv prispevka, še dodaten prispevek za internetni priključek.

E pa dragi moj Peršak, kulturnik….Kulturno in lepo ti povem – kar se mene tiče, lahko pozabiš na ta tvoj prispevek priključka za internet, pa četudi to pomeni, da ti bom moral lastnoročno dostaviti v anus tvoje delo “Med stvarnostjo in domišljijo” in tam vseh 350 strani – odpreti……

Don Marko M