Prvi pomladni dan v naši Istri je bil vremensko vzpodbuden. Tudi vremensko. Predvsem pa zgodovinski. Razbohoteno sonce in lokalno navdušenje na otvoritveni slovesnosti, vpričo 2000 prisotnih, je pokvaril le nagel spust zelo goste megle ob koncu, ko je zaključil svoje besedičenje premier Miro Cerar….

Seveda tudi ta gosta megla ni bila naključna, saj je povsem sovpadala s Cerarjevim nakladanjem, kako je ravno njegova vlada v okviru “zelene Slovenije” vrnila obalno cesto ljudem.

Večjega sranja iz ust kakšnega politika, kot je bilo to nakladanje Cerarja, že dolgo nisem slišal. Verjel mu je namreč lahko samo kakšen popoln tujec, ki je prvič slišal za našo Istro.

Domačini pač dobro vemo, da so se že naši nonoti in starši že od 60ih prejšnjega 100letja borili za ukinitev motorizacije na obalni cesti Koper – Izola, od 1992 pa je to obvezo prevzela že tudi moja generacija in edina resnica je, da so bili politiki iz Ljubljane v vseh teh 10letjih prva, edina in glavna ovira, da se zaprtje te ceste ni zgodilo že dosti prej.

In vprašanje je, če bi se zdaj zgodilo, kot se je, če ne bi EU v okviru Evropa Natura zagotovila milijone za ureditev tega priobalnega pasu, za kar pa so projektne vloge oddale lokalne skupnosti in ne parlamentarci v Lublani, čeprav ne dvomim, da bodo ravno tej isti parlamentarci poskušali čimveč teh sredstev za ureditev območja te ceste zadržati v Ljubljani, kot se slovensko kulturno reče kraji. Pa o tem kdaj naslednjič globlje in več…..

Vse to, torej Cerar, namreč res ni moglo pokvariti tega nepozabnega zgodovinskega dne za našo Istro, po katerem je in bo motorni promet za to cesto le še neka preteklost.

Da, rojen sem v tej naši Istri, še vedno tukaj živim, kot moji starši, nonoti, bižnonoti, že 100letja…..In obalno cesto med Koprom in Izolo, ki je le 3m oddaljena od morja, sem z raznimi motoriziranimi sredstvi prevozil, kolesi prekolesaril, podplati pa prepešačil že neštetokrat…..ampak…..

Šele včeraj, na ta zgodovinski dan, sem na tej obalni cesti prvič v življenju slišal – morje….in veter…..šum in vonj morja…..veter v laseh……neprecenljivo…..

Kot moja mala Koki, ki je včeraj prvič v življenju na svojem bemfiču maratonsko (16km) odpedalirala celotno razdaljo od Kopra do Izole in nazaj….in to, zavedajoč se pomembnosti tega zgodovinskega dogodka, z nasmehom na ustih……tudi to neprecenljivo…..

Aja, na otvoritveni slovesnosti smo poleg pleh muzike in pijače, brezplačno so se delile plastenke z vodo in vino iz Istre (ne, ni bil Teran), dobili tudi čokolado….spominsko…..temno….s solnim cvetom……made in Slovenia…..okusna, kot sproščujoče kolesarjenje….

Skratka, če še nisi, potem imaš poslej vse možnosti, da po obalni cesti od Žusterne do Izole odpešačiš, odkolesariš, odrolkaš, tudi z (navihano) mularijo, povsem relaksacijsko. Zdaj je to eno povsem drugačno doživetje…..

Don Marko M