Odkrito priznavam, da me košarka zanima ravno toliko, kot sinhrono plavanja ali umetnostno drsanje, ker nekega presežka v športu, ki 40 minut igralnega časa nepotrebno raztegne tudi na 180 minut, (tehnični) prekršek pa je že, ko kdo koga grdo pogleda, pač ne vidim….

A kljub temu si včasih vzamem čas in pogledam kakšno tekmo pol ali finala EP, SP ali OI, a le če tam igra katera reprezentanc slovanskega bratskega Balkana, z našimi vred. In tokrat je bil ta pol oz. finalni čas….

Dejansko je bila včeraj sanjska športna nedelja v in za našo malo podalpsko…..Najprej moj violčni Maribor zmaga 3 : 0, potem naša reprezentanca namiznega tenisa osvoji bronasto medaljo na EP v Luxembrugu, potem naše odbojkarice do 23 let v Stožicah na SP osvojijo srebro, in potem….

Potem je prišla nedeljska kulminacija…..

Carigrad….nedelja 17. september 2017….Balkan party, kakor obrneš….ura 22.30….na parketu solze sreče in solze žalosti….na tribunah solze sreče in solze žalosti…..šport je to, jebiga…..zmagovalec odnese vse, poraženi izgubi vse…..

25 let čakanja na največji uspeh v košarkarski zgodovini Slovenije…..9 tekem – 9 zmag….srčnih, brez taktiziranj, borbenih zmag, kot se pač bori za reprezentanco…..eksplozija energije….Slovenija v delirij tremensu…..

Slovenski košarkarji so sicer v zgodovini že osvajali zlate, srebrne in bronaste kolajne na EP, SP ter OI, a to je bilo še v zlatih časih skupne SFR Jugoslavije. V bistvu sem imel tudi tokrat občutek, da je na igrišču reprezentanca Juge na bolj resnem treningu, zelo resnem treningu. In če ne bi zajebali Hrvati, bi Balkan na tokratnem EP do skrajnosti ponižal Evropo, tako pa jo je “le” pokoril.

Ta finale je bil enostavno presežek za evropsko košarko, obe ekipi sta prikazali brezkompromisno vrhunskost, naši pa tisto dovolj želje po zmagi več in najlepši prizori so se zgodili po tekmi, ko so naši košarkarji, sploh kapetan Dragić, stopili do srbske klopi in sočutno objeli in tolažili svoje športne kolege.

Priznam, da se v tiste finese košarke ne spoznam, niti nimam te potrebe, zato pa več kot odlično prepoznam človeka z bikovimi jajci, pogumno srce, v očeh tista iskra hrepenja po zmagi in pripravljensot se v celoti podrediti za dosego tega cilja.

In vse to, celo več od tega, so na tej tekmi razkazali naši reprezentantje. Nima smisla posebej koga omenjati, ker je bilo to ekipno delo, v katerem so svoj prispevek izjemno prispevali od čistilke pa do vodje strokovnega štaba, tisto dodatno piko na i pa so na igrišču prispevali igralci. Zgodila se je pač kemija….

Kar je res, je pač treba priznati – naši košarkarji so heroji. Heroji, katerim je s svojim obnašanjem uspelo to, kar našim parlamentarcem in sploh predsedniku nikakor ne uspe – združili so državljane naše male podalpske v eno.

V enotnost, v eno veliko srce močnega utripa, v ponos, v miselnost, da je vse možno, ko je v slogi moč. Želim si, da državljani tega občutka ne bi pozabili tudi, ko bo šlo za vse ostale usodno povezane zadeve s prihodnostjo naše male podalpske.

Goran Dragić, kapetan kapetanov, vodja vodij, se s tem sklepnim dejanjem tudi poslavlja od naše reprezentance. Veliki se poslovijo, ko zaključijo veliko dejanje in prav je tako….Hvala Gogi za vso srčnost in le želimo si lahko tvojega naslednika kapetana s tvojimi vrlinami….

Do sedaj največja navijaška euforija po naši mali podalpski se je sicer zgodila leta 2000 ob prvi uvrstitvi naših nogometašev na EP in ta košarska zdaj ji je zelo blizu, zato sploh ne dvomim, da se bo ta dan zmagoslavja prevesil v teden vsesplošnega veselja in tako je edino prav.

Sicer se mi ne sanja, kdaj se bodo zvezde ponovno tako šampionsko poklopile našim košarkarjem, a to ne spremeni dejstva, da bodo naše male podalpske šampioni namesto dosedanjih 2 let, zaradi novih pravil, evropski prvaki naslednja 4 leta, 4 leta razloga za ponos.

In da, vse je bilo ta nedeljski finalni večer, tudi v mojem naselju, kjer so pokale petarde ter ognjemeti, vsesplošno kričanje med in po tekmi pa je prekašalo slavje ob vstopu v Novo leto, tako da v maj/junij 2018 pričakujem baby boom, naravnost idealno nepozabno….

Skratka, nepozaben čudovit šampionski “made in heaven” nedeljski večer……….čudovito, dokler ni, jebiga, na igrišči stopil Cerar…..

Don Marko M