Nekaj dni nazaj sem poslušal Tomaža Vesela, vodjo Računskega sodišča, ki je ob izdaji letnega poročila konkretno razlagal tudi o številnih nepravilnostih v našem javnem zdravstvu, ki se kot jara kača znova in znova ponavljajo in nadaljujejo…..

Naši parlamentarci se že itak nenormalno razmetavajo že pri povsem enostavnih zadevah, kot so recimo 80 tisoč kvadratnih metrov več površin prostorov od normativov, katere vlada in ministrstva uporabljajo za svoje delovanje. Če bi se naši parlamentarci držali zakonskih normativov, določenih za prostorsko velikost posameznega birokratskega fotelja, bi država vsako leto prihranila najmanj 10 milijonov.

Ko bereš ta revizijska poročila Računskega sodišča, ki pa, za razliko nekdanjega SDK, žal nima nobene pristojnosti za izrekanja sankcij vsem nemarnim in neodgovornim, ti postane hitro jasno, kako strahotno šalabajzersko se do prav vsega obnašajo naši parlamentarci, ministri, sekretarji in vodilni kadri javnih zavodov, ki bi lahko s povsem enostavnim, osnovno skrbnim obnašanjem do državnega vsako leto prihranili državi in državljanom preko 400 milijonov in to zgolj v teh povsem osnovnih obratovalnih zadevah.

Računsko sodišče se je v tokratnem revizijskem poročilu lotilo tudi problematik v našem javnem zdravstvu, ob čemer je treba vedeti, da Računsko sodišče parlamentarcem, ministrstvom in vodilnim letno, tudi kvartalno, predlagajo številne ekonomične rešitve za prihranke milijonov in milijonov, vsled izvajanja katerih kakovost sploh ne bi bila obremenjena, razen na boljše, a se tej naši vodstveni šalabajzeki gladko požvižgajo na mnenja Računskega sodišča.

In tako bo tudi naprej, dokler ne bomo parlamentarno škodljivost in neodgovornost iz zgolj politične, spremenili v kazensko odgovornost brez imunitet.

Kot rečeno, v tokratnem poročilu je Računsko sodišče predstavilo tudi rezultate revizije uspešnosti Ministrstva za zdravje, ob čemer je ugotovilo, da ministrstvo v obdobju od leta 2014 do 15. 9. 2017 ni bilo uspešno, še posebej pri obravnavi problematike raka prostate,  za kar od 2014, torej nastopa Kolar Celarčeve, sploh ne obstajajo nobeni uradni podatki na ministrstvu, n eo čakalnih dobah, n eo opravljenih pregledih, ne o opravljenih posegih, o ničemer.

Pa čeprav je Celarčeva še pred par meseci “pljunila” 80 milijonov Kuštrinovcem za odpravljanja čakalnih vrst, pa še plače jim je zvišala.

Zato je Računsko sodišče naložilo Ministrstvu za zdravje ureditev tudi tega področja, o čemer mora v roku 90 dni po prejemu revizijskega poročila predložiti Računskemu sodišču odzivno poročilo.

Kot bi me kladivo tresnilo v sredino čela pa sem se počutil, ko je vodja Računskega sodišča razlagal totalen kaos povezan z našimi zdravniki, ja, tistimi Kuštrinovimi. Enostavno se ne, koliko zdravnikov sploh je, torej kolikim država plačuje mastne denarce.

Računsko sodišče je prišlo do številke 1500 zdravnikov s koncesijami države, a so opozorili, da so do teh podatkov prišli preko samostojnih neposrednih iskanj, saj Ministrstvo za zdravje tega uradnega seznama zdravnikov koncesionarjev sploh nima, ali ji pak skrbno skriva pred javnostjo, in tako se sklepa, da je teh zdravnikov še več.

Še večji kaos pa vlada pri odkrivanju zdravnikov “dvoživk”, ki so uradno zaposleni v javnem zdravstvu, poleg tega pa delajo še v zasebnem sektorju. Ravno te FIDES Kuštrinove zdravniške dvoživke, med katerimi je tudi Kuštrin sam, članica tega belega sindikata je celo Milojka sama, pa so temeljno zlo našega javnega zdravstva.

Ministrstvo za zdravje, katerega diktira sveta ženska trojica – ministrica Milojka Kolar Celarc, ter državni sekretarki Ana Medved in Jožica Maučec Zakotnik – namreč v 4ih letih, kot predhodnikom, ni uspela spraviti na kup niti tega uradnega seznama, koliko točno zdravnikov “dvoživk” imamo v državi, kakor ne ostalih seznamov, nujno potrebnih za razdeljevanje državnega denarja v zdravstvu.

Naše Ministrstvo za zdravje je eno tistih, v katerih je zastopanost zaposlenih ženskega spola 100%, človek pa se seveda resno zaskrbljeno vpraša, čemu sploh obvezne ženske kvote in kaj sploh dela omenjena ženska trojica na tronu zdravstvenega ministrstva in na osnovi česa sploh razdeljujejo denarna sredstva, zajetne nepovratno izpuhtele milijone, različnim delom našega javnega zdravstva.

V bistvu Celarčeva ne dela kaj prida drugače, kot so delali njeni predhodniki, (sekretarji so itak redno zaposleni in samo menjujejo nadrejene po volitvah) na tem položaju, razen da se je z nastopom Cerarjeve vlade začel še bolj pospešeno vrteti vrtiljak neregistriranega, nekontroliranega, netransparentnega, torej korupcijskega razmetavanja denarja po našem javnu zdravstvu, od katerega večina konča v žepih zasebnega zdravstva ali nič manj huje, v rokah tistih, ki že dokazano uničujejo naše javno zdravstvo.

Zadnji, čeprav ni zadnji, primer taktičnega uničevanja našega javnega zdravstva ministrica Milojka Kolar Celarc uprizarja s t.i. “sanacijo” poslovanja bolnišnic javnega zdravstva.

Dva dni nazaj se je namreč, z žegnom naših parlamentarcev, začela sanacija poslovanj 15 bolnišnic, ker so imele ob koncu lanskega leta 160 milijonov izgube, za kritje katere so zdaj prejele iz proračuna 136 milijonov, kar bi naj zadostovalo za pokrivanje 80% akumuliranega minusa.

Rekorder je seveda spet nenasitno pogoltni in kaotično neurejen ljubljanski UKC, ki je iz tega sanacijskega naziva prejel 80 milijonov. Zdaj pa tisto glavno….

Bolnišnice v izgubah, prejemnice teh milijonov, morajo po obvestilu Celarčeve pripraviti sanacijski načrt, skupaj z akcijskimi načrti. In da, ministrstvo je tem bolnicam najprej izpljunilo milijone, zdaj pa zahteva, da pripravijo sanacijski načrt.

A večino teh prejetih sanacijskih milijonov so te bolnice zapravile že prvi dan, brez izdelave vsakega sanacijskega načrta, so pa očitno izvedle akcijski načrt.

Da bi bilo treba Celarčevo, skupaj z njenimi sekretarkami, kar katapultirati iz ministrstva vsaj tja na Barje, pa več kot dokazuje naslednji butalizem, ali pak zavestna namernost, Milojke Kolar Celarc, ki je udarila z odločitvijo o razporeditvi kadra po teh bolnišnicah za potrebe izvedb teh sanacij.

Celarčeva je dosedanja vodstva bolnišnic za potrebe sanacij enostavno preimenovala v – sanacijske uprave. Torej, tej isti kadri, ki so te bolnišnice spravili v te silne minuse, so zdaj postali tisti, ki bodo reševali te bolnišnice s svoje prirpavljenimi sanacijskimi programi.

A teh sanacijskih norosti Celarčeve, ki to počne z žegnom vseh 90 parlamentarcev, tukaj še ni konec, saj si je omislila, da bo njeno ministrstvo tudi sodelovalo in sicer tako, da bo imenovalo dodaten 7 članski sanacijski odbor in to za kar 4 leta.

Vseh 7 članov bo kakopak imenoval kabinet Celarčeve, med njimi bo bodo tudi nekateri zaposleni v teh sanacijskih bolnišnicah, ki bodo za to blodenje, poleg rednih plač, prejemali še vsaj po 2000 € netto mesečno.

Za plačevanje tega Celarčinega 7 članskega sanacijskega odbora, 30 članov sanacijskih uprav ter 15 članov tehnično-administrativne pomoči bomo državljani do leta 2021 odšteli preko 3 milijone €. A to še ni vse….

Članom sanacijskih uprav teh 15 bolnišnic, torej tem istim ki so spravili bolnišnice v zajetne minuse, se bo vsako leto do 2021 izplačevalo še dodatnih 20% od osnovne plače, že naslednje leto se jim bo tako, po mesecih, izplačalo skupaj 482.700 €.

In kakšne kazenske odgovornosti so predvidene za te člane sanacijskih uprav bolnišnic, v kolikor sanacijskih programov ne bi pripravili in tudi izvedli ? In kakšne za Celarčeve 7 članski odbor ? V bistvu nobene…..

Celarčin 7 članski odbor naj bi sicer preverjal, ali so ukrepi in akcijski načrti pripravljeni v skladu s pravili, ob čemer bi moral kvartalno poročati o svojem delu temu istemu ministrstvu za zdravje, ki jih je na ta položaj postavilo, 2x letno pa bi morali poročati tudi vladi, da vladi in ne DZ, kako sanacije potekajo.

A kazenskih sankcij za delovno neodgovornost, za neuspešne sanacije bolnišnic brez dodatnih vlaganja državnih milijonov, ni nikjer. Edina kazen za bolnišnične sanacijske uprave bi se zgodila, v kolikor bi revizor od tega istega ministrstva določen revizor, kar je še en strošek več, ugotovil nepravilnosti v sanacijskih postopkih, v tem primeru bi pač bolnica morala vrniti dobljena sanacijska sredstva.

Da jih bolnišnica ne bi mogla vrniti, ker je že itak v minusu in sanaciji, je že druga tradicionalna slovenceljska zgodba….

Jasno je, da Celarčeva s tem sanacijskim programom bolnišnic nikakor ne odpravlja vzrokov, pač pa še enkrat več prazni državno blagajno s krpanjem posledic in še to s kadrom, ki je dejansko vir problema, ne pa rešitve. Tako da res velika hvala vsem 90 parlamentarcem, s Cerarjem vred, da plasirajo takšne nepozabne projekte.

Kaj pa če bi recimo, za uspešnješa nižanja ali celo odpravljanja izgub v bolnišnicah našega javna zdravstva, izvedli kaj bolj enostavnega in neprimerno cenejšega.

Za začetek recimo enostavno povsem prepovedali zaposlenim zdravnikom in specialistom v javnem zdravstvu, med katerimi najdemo tudi te iz teh sanacijskih odborov, kakorkoli delovati tudi v zasebnem zdravstvu ?! In če bi se kateri od njih spozabil, takoj kazen 20 jurjev in opomin pred prekinitvijo delovnega razmerja, v dponovitvenem primeru pa kazen in odpoved. Začnemo kar s Kuštrinom….

Tako enostavno in poceni je, da bi to morali probati…. 5 minut dela….ajde parlamentarci, izprsite se, pa nekaj koristnega za narod naredite….

Don Marko M