Med potovanji v različne kraje, naj gre za poslovne ali turistične obiske, si ljudje omišljamo tudi različne načine bivanj v določenem kraju, od šotorov, bungalovov, avtodomov, privat apartmajev, pa vse do hotelov. Vsak poljubno….

In vsako bivanje v drugem kraju nosi s seboj tudi različne prigode in tudi nezgode, zaradi katerih lahko uporabnik javno pohvali ali pak skritizira trenutnega gostitelja, posledično se lahko tudi odloči, da tisto obliko trenutnega bivanja postavi na svojo črno listo kot “tja me lahko zvlečejo le še mrtvega”.

A niso samo uporabniki upravičeni do tovrstnih kritik, do njih so upravičeni tudi trenutno izbrani gostitelji, ki imajo ravno tako pravico uporabnika zapisati v črno knjigo “persona non grata”, v najbolj kritičnih primerih pa jim celo izreči doživljenske prepovedi obiskovanja in uporabe njih nastanitev ter uslug. In to je ena teh zgodb….

Bil je spomladanski dan leta 2001, ko je Nicka Burchilla vodstvo hotela v kanadski Victoriji osebno obvestilo, da mora nemudoma zapustiti hotelsko sobo ob čemer so mu spotoma še izrekli doživljensko prepoved obiska njih hotela.

Nick jim je sicer poskušal razložiti nekatere okoliščine medtem ko je s spremstvom hotela zapuščal le tega, a ne kaj prida uspešno oz. prepričljivo. Dolgih 17 let je potem Nick upošteval voljo vodstva hotela in se dosledno izogibal le tega, a pred dnevi se je odločil poskusiti prekiniti to agonijo…

“S tem pismom sem uradno pozval vodstvo hotela, da mi spet dovoli gostovanje v sobi njih hotela, pričakujem njih odgovor. Skoraj 18 let je res dolgo časa“…. je Nick uvodoma pojasnil zakaj ta njegov korak, v nadaljevanju pa je v pismu vodstvu hotela razložil okoliščine takratnega nesporazuma…..

“To mogoče deluje kot nenavadna prošnja, a danes vam pišem upajoč na vašo oprostitev. Pred 17imi leti je splet nesrečnih naključij pripeljal do tega, da mi je bil prepovedan vstop v vaš hotel. Želim pojasniti ta incident….

Leta 2001 sem komaj začel delati za današnjega delodajalca, nahajal pa sem se v kanadskem Pomorskem rezervatu. Delodajalec je bil gostitelj konference v vašem hotelu, zame pa je to bil prvi velik dogodek v podjetju.

Svojim prijateljem pomorcem sem povedal, da grem na Zahod in naprosili so me, da jim prinesem posebne klobase iz Halifaxa. Te so lokalna specialiteta. Ker pa je beseda o pomorcih, sem jih vzel dovolj za celo ladjo in v naglici zapolnil svoj kovček do vrha s temi klobasami za prijatelje. Nekatere so bile zavite v plastično embalažo, nekatere v rjave vrečke. Vzel sem vse, kar so mi v lokalni mesnici hoteli prodati.

No, ta kovček je letalski prevoznik založil in je ni odposlal prijateljem. Kar jezen sem se odločil malo skulirati. V hotelu.

Moja soba je bila lepa, velika, na četrtem nadstropju. Dobro opremljena, a ni imela hladilnika. Bil je april, ni bilo ravno toplo. Najlažji način, da se mi ta hrana ne pokvari je bil, da jo imam pri odprtem oknu. Odprl sem ena balkonska vrata in razširil pakete klobas po mizi in okenskem okviru. Potem sem odšel na sprehod…za okoli 4 – 5 ur.

Ko sem zaključil s sprehodom sem se vrnil v hotel. Spomnim se, da sem hodil po hodniku, odprl vrata sobe in naletel na celo jato galebov v moji sobi. Nisem imel časa jih prešteti, a jih je bilo sigurno vsaj 40, v moji sobi so bili že nekaj časa in jedli klobase.

V kolikor imate namen vprašati – klobase delajo res grozne stvari prebavnemu traktu galebov. In kot bi pričakovali, je bila soba prekrita z njihovimi iztrebki. A tisto česar nisem vedel je, da galebi pljuvajo. Posebej ko jejo klobase.

Prepričan sem, da imate jasno sliko v glavi. Zdaj, spomnite se, da sem pravkar vstopil v sobo in presenetil te ptice, ki so takoj začele letati naokoli po sobi in se zaletavati v stvari, ker so v obupu poskušale zbežati iz sobe skozi majhno odprtino, skozi katero so prišle noter.

Tisti manj zbrani galebi so poskušali ven skozi ZAPRTA okna. In rezultat je bil tornado izločkov katere so galebi spuščali, perje, kosi klobas in dokaj velike ptice leteče po sobi. Luči so padale. Zavese so bile raznesene. Mizica za kavo je bila gnusna.

Prebijal sem se skozi ptice in odprl preostala okna. Večina jih je takoj odšla. Eden je poskušal spet v sobo, da bi vzel kos klobase in v živčnem razkolu, v katerem sem se znašel, sem sezul čevelj in ga poskušal zadeti.

In ptica in čevelj sta zletela skozi okno.

V tistem trenutku je ostal v sobi le še en galeb, a je bil velik in ni želel zapustiti sobe. V trenutku prisebnosti sem pograbil brisačo iz kopalnice in ga naskočil. Podivjal je, pa sem ga zavil v brisačo in vrgel skozi okno. Pozabil sem, da galebi ne morejo leteti ko so zaviti v brisačo.

To se je zgodilo dokaj hitro, tam pred večerom. Hotel pa ravno v tem času streže svoj popularen “High tea”. Sklepam, da se je velika skupina turistov odpravila na ta dogodek, ko jih je najprej zadel moj čevelj, potem pa še galeb zavit v brisačo (ki, mimogrede, ni bil poškodovan).

Vrnimo se problemom vzdrževanja. Soba je bila GROZNA. Škoda je bila ogromna.

V podjetju sem bil nov in res sem se trudil ustvariti dober vtis na tem pomembnem dogodku. Zato sem se v tistem trenutku odločil, da nadaljujem po predvidenem urniku in se z vsem, kar se je zgodilo, ukvarjam pozneje. Takrat sem dojel, da imam le še nekaj minut pred pomembno večerjo in samo en čevelj.

Šel sem iz hotela skozi stranska vrata in našel čevelj ter brisačo, ki sta ležala v blatu. Čevelj je bil grozen. Oboje sem odnesel v sobo. Takrat so bila balkonska okna že zaprta in je zrak postajal dokaj neprijeten, ker je vse smrdelo po prebavljenih klobasah in ribah.

Šel sem v kopalnico in zribal blato iz čevljev. Lepo se je umilo, a zdaj sem imel en moker, temen čevelj in drugega suhega, svetle barve.

Ko danes razmislim, bi moral le zmočiti tisti suh čevelj. Namesto tega pa sem se odločil posušiti moker čevelj z majhnim fenom. V bistvu mi je šlo kar dobro. Zaril sem fen v čevelj, ki se je lepo sušil. Takrat je zazvonil telefon.

Dokler sem prišel do sobe, da se oglasim, je zmanjkalo elektrike. Pokazalo se je, da je fen odvibriral iz čevlja in padel v umivalnik poln vode. Torej, ne vem koliko elektrike v hotelu sem porabil, a v tistem trenutku sem dojel, da rabim pomoč.

Mislil sem, da to konec te zgodbe, a potem sem izvedel, da je moje podjetje prejelo vaše pismo, v katerem obveščate, da imam prepovedan vstop v vaš hotel. Prepoved sem spoštoval skoraj 18 let.

Dozorel sem in sprejemam odgovornost za svoja dejanja. Prihajam k vam s spuščeno kapo, da bi se opravičil za povzročeno škodo, katero sem vam povzročil, obenem pa vas naprošam, da ponovno razmislite o vaši izrečeni mi doživljenski prepovedi obiska vašega hotela.

Upam, da boste ocenili da je v redu in da mi oproščate, mojih 18 let, kolikor sem sem se potrudil biti čim dlje od vašega hotela, pa sprejeli kot odsluženo kazen.

iskreno

Nick Burchill”

in da, zgodba ima srečen konec…..

Vodstvo hotela je Nickovo pismo prebralo, sprejelo opravičilo in ugodilo njegovi prošnji. V odgovoru so pojasnili, da se je Nickova vrsta nesrečih dogodkov zgodila pred mnogimi leti, hotel je bil medtem obnovljen, in tudi zato so umaknili doživljensko prepoved ter izrazili veselje ponovnega obiska Nicka v njih hotelu, čemur so dodali, da “ima zdaj hotel sodobno udobje, s klimatsko napravo, zaradi katere se bo vaša klobasa lahko mirno hladila“.

Da, komunikacija je zelo pomembna…..

Don Marko M