Evtanazija ali erozija ?….odgovor ni vprašanje….

Koliko pravice ima človek do rojstva ? V številnih primerih prav nobene. Ker mu jo ta isti človek odvzame. Koliko pravice ima človek do spodobne smrti ? V številnih primerih prav nobene. Ker mu je ta isti človek ne dovoli. Veš, sploh mi ni nerodno priznati, da določenih delov in dejanj človeškega (ne)uma verjetno ne bom nikoli dojel. Samomor je zagotovo eden od teh…..

Pa ne mislim zdaj na tiste samomorilce, kamikaze, ki v tem dejanju počistijo zraven še kopico nedolžnih in nič slutečih, pač pa le o tistih, ki se odločijo (samo)izbrisati iz registra živega prebivalstva. Je samomor dejanje poguma ali poraza ? Mogoče je pogumno priznanje poraza….

Mogoče poražen pogum. Mislim, da je za končno izvedbo potreben pogum. Dosti poguma. Ne glede na obliko izpeljave. Ampak, če je samomor skupek poraznih okoliščin manjka poguma, od kod potem kar naenkrat toliko poguma za končno izvedbo ?

Za prepoznavanje bodočega samomorilca je, mislim, praktično nemogoče oblikovati profil prepoznavnosti in ga zapakirati v neke splošne simptome. Seveda me zaradi te moje izjave lahko naskočijo strokovnjaki psihologije, ampak dvomim v uspešnost prepričevanja. Samomorilci namreč niso profilirani ne po letih, ne po izobrazbi, ne po družbenem statusu.

Dogaja se vsem. In samo to, če nekdo govori na glas ‘ubil se bom’ in podobno ne pomeni, da to tudi bo storil. Prej nasprotno – takšni so še kako živi. Prepričan sem, da samomorilci, brez jasno izraženih besed po tem dejanju, zelo glasno vpijejo na pomoč tudi brez besed….

Kot sem prepričan, da teh njih apelov ne slišijo ravno tisti, ki so prvi poklicani jim prisluhniti in pomagati – lastna družina. Kvazi turbo kapitalizem je večini slovenskih družin sicer dodal materialno zadoščenje, a skupaj v paketu z asocialnostjo.

Predmeti so zamenjali socialne vrednote. Kar so samomorilci še najbolj občutili dobesedno na lastni koži. Cene predmetov so znane – kolikšna pa je cena človeškega življenja ? Če bi pogledal po svetu in še našo podalpsko, potem je odgovor blizu ničle.

Svetovno javna skrivnost je, da je Slovenija, poleg zapitosti, zelo prepričljiva rekorderka na področju samomorov. Celo toliko, da bi lahko licenco prodajali. Nenazadnje, samomor dela tudi država sama, zato niti ne čudi, če ji nekateri državljani v tem početju sledijo. Ampak, če je nekdo že čvrsto odločen izpeljati samomor, zakaj mu tega ne bi omogočili na dostojen način ?

Povsem neprimerno se mi zdi namreč, da morajo komunalci strgati samomorilca iz pločnika, na katerem je pristal, po sicer umetniško dovršenem letu za desetko, iz 10 nadstropja bloka ali cerkvenega zvonika. Kot tudi, da morajo domači še teden potem čistiti kri po kopalnici, katero so izbrizgale nje/ga vene. Ali rezati vrv iz lestenca ali kakšne veje, katere zanka je že čvrsto zarezana v nje/ga vrat sivega obraza. Ali zbirati delčke lobanje po sobi, potem ko si je pognal kroglo v glavo, ki se je razvetela.

Mislim, da je evtanazija prava rešitev. Kot dobra oblika smrti. In primerna za legalizacijo tudi v naši podalpski. Nenazadnje smo na svetu zato, da hočemo in delamo sočloveku dobro. Pa tudi, da spoštujemo človekovo voljo lastne odločitve, tudi v bolezni. V vsakem primeru je evtanazija boljša, kot dopuščanje razpadanja človeka, ki bi se rad poslovil od tega sveta. Evtanazija se mi zdi humana in, v primerjavi z navedenimi primeri, čista. Dostojna smrt.

V okusno opremljeni sobi se obred izpelje spodobno. Ob sebi imaš lahko svojce. Najprej si privoščiš ali privoščite nekaj okusno izbrane hrane, nazdravite in si izmenjate poslovilne besede. Potem se vležeš na posteljo pred velik ekran, kjer se začne predvajati tvoj najljubši film, glasbeni koncert tvojega priljubljenega izvajalca ali kar si pač izbral/a. Sledi vbrizgavanje tekočine slovesa v tvoje vene. In ob svojcih ali brez, med gledanjem v tisti ekran, v spokojnem miru zaspiš.

Smrt je neizbežen konec vsakega izmed nas. Nihče je ne more prevarati, nihče ji ne uide. Če pa nam, vsled takšnih ali drugačnih okoliščin, ponudi možnost srečanja po lastnem izboru, potem jo izberimo. Evtanazija ne ubija, človeška omejenost pač….

Don Marko M

Deli:

13 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Evtanazija ali erozija ?….odgovor ni vprašanje….

  1. Zanimiv opis ste mi dal v razmislek.Strinjam se,da bi morali evtanazijo uzakoniti tudi pri nas.Obstaja dosti ljudi,ki bi to obliko izbrali zaradi skrajšanja svojih bolezenskih muk ali nezmožnosti samooskrbe v starosti.Sama bi sigurno izbrala takšno obliko ko bi prišla v leta,ko bi bila drugim in svojim v napoto,ker bi mi morali pomagati tudi pri osnovnih rečeh.Za samomorilce,ki bi izbrali takšno obliko pa bi bilo več možnosti jih rešiti pred dejanjem samomora.Razen takšnih samomorilcev,kot je bil tisti danes zjutraj na našem celjskem koncu, ko je ubil še tri nedolžne.Omejenost res ubija kot ste zapisal.

  2. V moji službi vidim tudi takšne primere.Ne morem jim predavati,ker ne vem kakšno ozadje imajo v resnici.Strinjam se s tabo,da bi njihovo labilnost najprej morali videti in rešiti v družini namesto materializem gonit,reševanje takšnih ljudi ni enostavno.Verjetno bi se dosti njih premislilo če bi jim ponudili evtanazijo.Je treba biti s tem previden zaradi zlorab.Bi jo pa legalizirala tudi pri nas.Že zato ker mi ni do tega,da bi mi menjavali drugi pleničke ko jih ne bom več zmogla sama.
    Lepo se imej čez vikend s svojim haremom,mucek. 😉

  3. Se strinjam, da imamo pravico do prijazne smrti. Nisem pa prepričan, da bo takrat ko pride prijazna do mene.

  4. Samomorilcev ni mogoče profilirati. Lahko delamo samo približke in se pretvarjamo, da to zmoremo. Tudi pri najbližjih je težko oceniti, kdaj so tako daleč, da bodo naredili takšen korak. Kljub vsemu pa je pomembno, da se naučimo gledati in videti. Poslušati in slišati.

    Pri evtanaziji pa vidim problem predvsem v tem, da bi ljudje (zaradi svoje narave) to kmalu začeli izkoriščati.
    Ravno zaradi človeške zlobe, sebičnosti, nestrpnosti, neumnosti in še česa, imamo toliko omejitev in z leta v leto strožje zakone, ki kaznujejo vse več (novih) vedenj.

  5. Tudi jaz si ne želim,da bi vegetiral nepokreten in poln preležanin,rajši bi sprejel evtanzijo.

  6. Plujem

    pri najbližjih bi moralo biti tako, da bi morali domači opaziti že ob spremembah, ki so vedno očitne, ne pa čakati, da bodo tako daleč za tisti korak….hudo se bo moral potruditi tisti, ki mi bo poskušal dopovedati, da se na iskreno ljubljeni osebi ne da razbrati razlik v obnašanju….
    izkoriščanja in zlorabe pa so bile, so in bodo ostale v domeni človeštva…ampak, na eni strani imamo zlorabe in izkoriščanja, ko umira proti svoji volji na tisoče ljudi in otrok ali pa enostavno v vsej blaginji nimajo niti skorjice kruha, na drugi strani pa lahko dovolimo ljudem, da si sami dostojno izberejo svoj konec….sam ne vidim nobenega dvoma odločitve…

  7. Drmagnum

    koliko je smrt sama v resnici prijazna (še) ne vem utemeljiti…čeprav sem že drvel po tunelu z vrtoglavo hitrostjo in se oklepal gladkih sten vse dokler me ni v oči zadela zelo močna svetloba na koncu tunela….pač še ni bil moj čas….ker o njeni (ne)prijaznosti pač nič ne vem, tako ostajam pri možnosti izbora do srečanja z njo….

  8. Ivonca

    ko si že omenila pleničke….razen,da sem jih previjal svoji mulariji, sem jih dobro leto tudi tudi starejšim občanom, ki so bili te pomoči potrebni….in verjamem,da če bi ljudje po večini probali to delo, potem glede evtanazije res ne bi imeli nobenega pomisleka….

    čez vikend pa mi je bilo lepo z mojim haremom in njim z mano… 😎

  9. Marija

    tnx…ampak, meni se zdi zelo zanimivo, kako ljudje izbirajo recimo med hrano, oblačili, šolo, delom, zabavo, itd., ne vzamejo pa si časa, da bi si izbrali možnost dostojne smrti….čeprav si je nekateri mogoče celo ne zaslužijo….ampak vseeno…
    lep pozdrav

  10. Marko, to bi bilo res čudovito, da bi vsi ljudje bili pozorni in bi spremljali, kako se njihovi najbližji počutijo. A žal v večini ni tako. Veliko ljudi sicer gleda in posluša, ampak ne vidi in ne sliši. No, nekaterim tudi ni mar.

    Obstajajo pa tudi primeri, ko se osebe za korak odločijo, brez da bi to sploh nakazale. Nekateri so pred tem celo boljše volje, ker verjamejo, da odhajajo na boljše. Ampak to je res redek pojav.

    V večini nihče ne opazi, da se z nekom “nekaj dogaja” in da ima misli o samouničenju; ali pa opazijo in jim je vseeno.

    Glede zlorab…ah, da. Človeštvo…ne vem, če ima sploh smisel izgubljati besede. :-S. Zloba je bila, zloba je in zloba bo. K temu pa seveda sodi še cel spekter značilnosti, kot so egoizem, nadutost, brezbrižnost, krutost, sebičnost, zavist itd.

    Glede tistih, ki živijo brez osnovnih potrebščin…res je žalostno, kako tisti, ki imajo vajeti sveta v rokah NIČ ne naredijo. Uf. Ko se skonektam k tistim, ki trpijo, me kar ima, da bi šla k tistim “na vrhu” in jih prisilila v dejanja, ki bi spremenila svet.

  11. Plujem

    saj to sem v bistvu hotel povedati….da v pehanju za materialnim ljudje prepogosto zanemarjajo in spregledajo tisto edino pravo bogastvo – svoje najbližje….in seveda ti najbližji niso vsi imuni ali enako ukalupljeni, ampak obstajajo tudi takšni, ki razumejo globine….in takšnim seveda ni jasno, kaj je s tistimi, ki le zlagajo na kup….siguren sem, da jim prej povejo, da se jim njih početje ne zdi smiselno…ne glede na način….in ko ni sploh odziva se pač v svojem razočaranju odločijo za pogubo….
    me pa res zanima način, s katerim bi prisilila tiste “na vrhu”, da spremenijo ta svet….kakšne inkvizicijske metode mogoče ?… 🙂

  12. Da, največje bogastvo je v tistih, ki so nam blizu. Kar se ukalupljenosti tiče: staršev ne moremo zamenjati, partnerja pa lahko izberemo takšnega, kot nam paše. Je pa pomembno, da v odnosih/ljudeh vidimo bistvo. Pa to niso materialne ali vizuelne karakteristike. To je tisto, kar je noter.

    🙂 Uf, idej za pritiskanje “ta vrhnjih” je res veliko. 🙂 Tudi po stopnjah so. 🙂
    Če bi imela dovolj potrpljenja s plitkimi ljudmi, bi se začela “igrati” politiko. Saj ne zaradi drugega, kot zaradi dostopa do njih, ki se imajo za več.

    Se pa ne bi šla neke revolucije. Ne bi vpletala množice ljudi v to. Taki pristopi so običajno brez dolgoročnega uspeha. Stavila bi nase in na učinke primerne komunikacije.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *