Sokoliči, mala vasica naše Istre v KS Gračišče (MO Koper), je še med obema vojnama štela 50 prebivalcev, a leta 2002 je ostala prazna življenja ljudi in živali. Pred nekaj leti pa so se nekdanji prebivalci začeli vračati, prišli so tudi novi in vasico skoraj v celoti obnovili, ter ji povrnili življenje….

Sokoliči so zame pomemben kraj, iz le tega, kjer so praktično vsi domačini nosili enak priimek, nameč izvira vsaj polovica mojih genov in v otroštvu sem se vedno veselil, ko smo se odpravili tja na obiske nonotove domačije in raziskovali čudovito okolico, pa se v poletni vročini namakali v jezercu slapa Vir pod vasjo…

Tokrat ti predstavljam eno znamenitosti tega kraja naše Istre – škedenc….ki je edinstvena pričevanje suhozidnih spretnosti in bivanjske kulture ter pomembna sestavina naše istrske identitete….

Škedenci so izviri vode, torej studenci…..ki se praviloma nahajajo le v sivem predelu Istri, ki premore flišne plasti, na katerih se je voda ustavljala in potem nekje izvirala. Imena zanje so se prilagajala ožjim vaškim narečjem, od skadanca do škadene ali škedenca….če je bil vir močan, so ga imenovali – vruja….

ljudje so škedence častili skoraj po božje in jim izkazovali čast tako, da so jih uredili po svojih resnično najboljših močeh. Nastale so edinstvene stvaritve v tehniki suhega zida. Vsak izvir vode so skrbno obdelali s kamnito fasado, podnožjem, zaklonom, okolico; razvil se je kot objekt za zajemanje pitne vode, druženje, mesto postanka med delom, napajanje živine, pranje perila…

bili so časi, ko so se morali naši nonoti in none za pridobivanje vode za preživetje krepko potruditi, ljudje so porabljali cele dneve, da so hodili po vodo na izvir in ni jim bilo težko….danes, ko zadostuje že lahkoten obrat ročke na pipi, bentimo že, če vodovodno podjetje napove zaprtje vode za eno uro zaradi vzdrževalnih del….

Škedenc v Sokoličih se je takrat, kot še danes, nahajal nekaj 100 m daleč in pošteno nižje pod vasjo in je le redkokdaj presahnil….pot do škedenca je na začetku dokaj strma, na strani hribine jo spremlja suhi zid, ki še danes kaže svojo nekdanjo gracioznost….

Obdan je z lepo zloženim suhim zidom, odprtino podpirata suhoizidani vertikali, prečno erto zgoraj razbremenjujeta poševno položeni skrili, pred njim so na pot položene skrile, obdane s kamnitim robom, pogled v njega notranjost pa razkaže bogato sigast strop, pod njim pa vodo…..

Če je vode v tem škedencu zmanjkalo, so domačini Sokoličev uporabili Gradinje, drugi vodni vir, malo dlje od vasi v smeri Tuljakov. Med njima je obstajala tudi delitev dela. Škedenc je bil vedno le za pitno vodo, medtem ko so v Gradinju prali perilo in gnali napajat živali. Kadar pa je res trda predla, so morali še dlje pod Tuljake, kjer vode na izviru ni zmanjkalo nikoli…..

Hoditi po vodo je bil skoraj obred. Žene so jo nosile v vedrih, tako da so dale na glavo svitek in nanj položile vedro. Možje so vedra nosili v rokah – običajno kakšnih 20 litrov naenkrat. Za potrebe družin je bilo treba k škedencu večkrat na dan….

Pot je bila tako ozka, da so morali paziti pri srečevanju. Lahko si zaslišal tudi kakšno pesem, pa opazil kakšen vroč ali sramežljiv pogled med mladimi. Znali so se tudi pokregati okoli vode, kdo jo bo vzel prej, veljalo je pač neko nepisano pravilo starejšega in nemalokrat so starejše ženske tiste mlajše enostavno odrinile češ “ti si še mlada in imaš dovolj časa”, napolnile svoja vedra in odšle….tako so morala dekleta čakati tudi v temno noč, da se je nabralo dovolj vode, da so jo lahko odonesle domov….

Potem se je zgodila tehnološka revolucija. Pr’ Triparju so kupili mušo od Livijota iz Reparca. V dveh bisagah je lahko prinesla kakšnih 40 litrov vode naenkrat…..in življenje je postalo lažje….

ampak ta muša je imela svojo pamet….nikdar ni hotela prek kamnitega predpraga škedenca….obenem pa so se z njenim prihodom modernizacije pojavile tudi prometne težave kajti muša, oprtana s posodami, je zasedla celo stezo proti škedencu….

In potem je, čez kar nekaj let, napočil dan, ko se je muši v Sokoličih iztekel čas….pri hiši so namreč zgradili zbiralnik za deževnico in muša je morala naprej v Lukine, kjer je opravljala podobno delo, medtem pa je tehnologija le še napredovala….muša je začela voziti polprikolico, s katero je bilo mogoče po ravnem v 4 sodih prevažati 200 litrov vode naenkrat, kar je bil proti posameznim ročnim vedrom kakopak izjemen dosežek in napredek….

potem so pr’ Triparju kupili pralni stroj, takšen s 100 litrskim zbiralnikom za vodo….in ko je stroj tisto uro ali več kuhal perilo, je gospodinja imela ravno toliko časa, da je kakšnih 8 krat skočila po vodo, da je lahko oprala eno žehto perila….

tehnološki napredek je tako pokazal tudi drugo plat – povečano porabo vode…Le kaj bi na vse to rekle današnje gospodinje, ki obvladajo le “puš ali tač button” tehniko, voda pa kar sama steče v pralni stroj ?!

A da kako so v tistih cajtih še brez pralnih strojev naše istrske none, tudi mame, prale perilo ?….pa naporno, ženske so se kar mučile, čeprav so si nemalokrat zapele in bile dosti bolj trpežne, žilave, vztrajne kot današnje “feminizirane” ženske…

ženske so takrat prale perilo na potoku, kamor so ga po strmini znosile, nato pa prenašale do Gradinja na izplakovanje. Priročno so ga sušile po okoliških vejah, da jim ni bilo treba nesti toliko teže….poleg tega pa so opravljale tudi vsa gospodinjska dela, dela na njivah, o tem pa, da so takrat tudi izdatno rojevale potomce sploh ne načenjam….

da, bili so časi, o katerih lahko za Ženske govorim le z veliko začetnico in največjo mero najglobjega spoštovanja….časi, ko so ustvarjale čvrste, neuklonljive istrske gene, in ponosen sem, da jih imam in prenašam naprej….

skratka, zdaj ko poznaš nova istrska izraza kot “škedenc” in “vruja”, lahko začneš spoznavati tudi zaledje naše Istre na terenu, obiščeš pač te kraje in Sokoliče, se sprehodiš do škedenca in slapa Veli vir, spotoma pa še kmetijo Sokoliči in lepo obnovljen puč pred vasjo….zaužij domače kulinarične dobrote Istre in še neokrnjeno krasno naravo, katero po svojem odhodu kakopak pusti točno v takšnem stanju, kot te je pričakala, torej čisto, neokrnjeno….

(p.s. – določen del vsebine povzet po izvirniku avtorja Vinka Zupančiča )

Don Marko M