Minulo soboto se je, v senci kupole sv. Petra, na osrednjem stadionu “Quo vadis” v Vatikanu zaključil še en “Clericus Cup” (Duhovniški pokal) – nogometno svetovno prvenstvo Vatikana, v katerem je sodelovalo 16 finalnih ekip semeniščnikov in katoliških univerz iz vseh kontinentov sveta. V finalu pa prava drama in nezaslišan škandal….

Vatikansko svetovno prvenstvo “Clericus Cup” je namreč v tokratnem velikem finalu med ekipama Collegio Urbano iz Vatikana in Sedes Sapientiae iz Španije eskaliralo na več možnih načinov in poleg 3 dosojenih golov je sodniška trojka podelila tudi 20 rumenih, 2 rdeča in kar 44 modrih kartonov. V nekem trenutku je bilo na igrišču le še 8 igralcev od obeh ekip skupaj….

Da utegne biti tokratni finale katoliškega svetovnega nogometnega prvenstva posebna zgodba so sicer namigovale tudi tribune nabito polnega stadiona “Quo vadis” že ob prihodu obeh enajsteric na sredino igrišča, ko se je najprej z bučnim skandiranjem “Pippo che cazzo fai!” oglasila ultras LGBT navijaška skupina ekipe Collegio Urbano na južnem delu stadiona, katerim so se z identičnim skandiranjem odzvali ultras LGBT navijaška skupina ekipe Sedes Sapientiae na severnem delu, medtem ko se je preostalih 100 gledalcev, sestavljenih iz nogometašev že izpadlih ekip, še odločalo kateri strani pritegniti.

Tokratni “Duhovniški pokal” je sicer potekal pod geslom “Usmiljenje na igrišču” in ta napis so imeli natiskan tudi vsi igralci turnirja na svojih dresih. Po protokolarni himni prvenstva “Deeper and Deeper” je mehiški glavni sodnik Gonzales a Tergo zapiskal začetek finala, a ni minila niti minuta, ko je Jose ab Irato, kapetan Collegio Urbano, brutalno pokosil Marcela Adsum, kapetana nasprotne ekipe in glavni sodnik je takoj podelil rdeči karton obema igralcema, Iratu zaradi grobosti, Adsumu zaradi provociranja. Navijači so padli v ekstazo in začeli prepevati “Bog ljubi vse!”….

Kar pa je očitno še močneje stimuliralo preostale igralce na terenu, ki so se še kako uspešno zgledovali po svojih že izključenih kapetanih in prikazovali več ragbijevskega kot “All blacksi” in rumena kartonijada sodnika Gonzalesa a Tergo je bila v prvih 20 minutah prvega polčasa zapolnjena z že 20 podeljenimi kartoni, po 1 je prejel prav vsak igralec.

In ker napetost na igrišču nikakor ni pojenjala, se je glavni sodnik odločil, prvič v zgodovini tega svetovnega prvenstva in svetovnega nogometa nasploh, uporabiti – “moder karton”.

Moder karton je Vatikan, ki še ni član FIFA in UEFA, uvedel kot odgovor na obče uporabljan sodoben VAR, sodnik pa ga lahko po lastni presoji uporabi namesto rumenega ali rdečega kadarkoli med tekmo do igralcev in rezervne klopi, ki se grobo, nemoralno in/ali nešportno obnašajo med tekmo.

Za prejemnika modrega kartona to pomeni, da mora zapustiti igrišče in igro za 5 minut, v tem ohladitvenem času pa mora v kotu stadiona sam pri sebi razmisliti o tem kaj je naredil, nakar se lahko vrne v igro.

V tokratnem velikem finalu glavni sodnik nikakor ni skoparil z modrimi kartoni, saj jih je obema ekipama podelil kar 44, največ, po kar 3, pa sta jih prejela napadalec Collegia Urbana Pablo Audeamus zaradi iztegnjenega sredinca proti nebu ob vsakem zabitem golu, kar je poskušal sodniku pojasniti kot kretnjo ugotavljanja smeri vetra, ter Carlos Cave, golman Sedes Sapientiae, zaradi uriniranja po stativah gola nasprotne ekipe, kar je poskušal sodniku opravičiti kot težave s prostato, a je bil sodnik tudi pri njemu neomajen.

Prisotni gledalci so modre kartone očitno dobro sprejeli, saj so ob vsaki podelitvi modrega kartona s pomočjo pevskega zbora Lions of Africa odpeli Glorijo in z “amen” pospremili vsakega igralca, ki se je po modrem kartonu vrnil na igrišče.

V velikem dramatičnem finalu je sicer na koncu s 3:0 slavila ekipa Collegia Urbana, katere pokrovitelj in peklenski navijač je tudi papež Frančišek, ki je zmagovalcem podelil pokal in romanje v baziliko Nuestra Senora de Guadalupe, prejemnikom modrih kartonov pa odpustke. Naslednje katoliško svetovno prvenstvo v nogometu “Clericus Cup” bo čez dve leti, kot običajno na osrednjem stadionu “Quo vadis” v Vatikanu.

Don Marko M