Cestno kolesarstvo profesionalcev nikoli več ne bo, kot je bilo. Na lanskem Tour de France se je že nakazovala evolucija in revolucija, ki je letos kulminirala. Jonas Vingegaard, Mathieu Van der Poel in še nekaj mladcev so generacija novodobnih kolesarjev, ki, po letih monotonih vlakcev, kolesarstvu vračajo prvinskost, špartanstvo, adrenalin, naravno kolesarsko inteligenco in vsestranskost kompaktnosti kolesarja, s čimer dokazujejo bit korenin kolesarstva – moč individualnosti v vsakih in vseh razmerah, ki ekipe sploh ne rabi…..

Tej mladci so generacija evolucije in revolucije, ki bo s svojo drugačnostjo krojila vrh svetovnega tekmovalnega kolesarstva naslednjih 10 let, najmanj. In v samem vrhu te generacije je kreator te evolucije in revolucije – Tadej Pogačar……kralj….kralj kolesarskega sveta….

“Kolesarstvo je zame zabava že od samega začetka”, je Tadejeva izjava, ki o komaj 22 letniku pove prav vse. Ker ko nekdo svoje delo opravlja profesionalno, predano in se z le tem še neizmerno zabava, je to tista edina prav kombinacija in vedno garant za zmago. In ko se temu doda še prirojeno karizmo in samozavesten smisel za humor tudi v najbolj napornih časih, postanejo serijske zmage samoumevna zaokroženost kompaktnosti ali enostavno povedano – to je Tadej…..

Po lanskem Tour de France (TDF), ko je Tadej za marsikoga še presenetljivo, a na veličasten način, osvojil prvo rumeno majico od številnih prihajajočih v svoji karieri, kateri je dodal še pikčasto in belo majico, so številni napovedovali, da bo letos dosti težje obranil naslov, če ga bo sploh. Dejstvo je pač, da je neprimerno lažje priti na vrh, kot na vrhu ostati, česar se zaveda tudi Tadej, zato je tokrat ubral drugačno taktiko….

Najprej je na 5. etapi suvereno povozil kronometer in več kot jasno napovedal, da je prišel po še eno rumeno majico…..sledil je 3. julij in 8. etapa, ko je Tadej svoji UAE ekipi v maniri pravega naravnega vodje (pre)drzno določil : “Gremo razbit dirko“…..

Ker so določeni navijači Primoža Rogliča, vsekakor preveč njih, po TDF 2020 povsem brez vsakega razloga neomejeno omejeno očitali Tadeju, da je zmagal zgolj zato, ker se je po njihovem šlepal na njih ljubljenca, ob čemer so seveda pozabljali omenjati zaključni kronometer, je tokrat Tadej to razrešil že takoj na začetku in se jim več kot oddolžil….

Na tej 8. etapi je povsem dekalsiral Jumbo Vismo z Rogličem vred, ki je na kasnejši etapi žal nesrečno zelo grdo padel in predčasno zaključil TDF, za kar mi je bilo sicer kar malo žal, saj sem se res veselil direktnih spopadov Tadeja in Rogliča, ki je res pravi gospod v primerjavi z njegovimi preštevilnimi primitivnimi navijači, ki še vedno pljuvajo po Tadeju in mu privoščijo vse najslabše in od takšnih, ki niso niti n od navijačev, bi se moral Roglič povsem distancirati, ker mečejo že zelo temno luč na njegovo uspešnost.

Skratka, tega 3. julija je Tadej, poleg bele, oblekel še rumeno majico in je ni več slekel vseh 14 in v njej odkolesaril tudi današnji zmagoviti častni krog po Elizejskih poljanah…..

Letošnji TDF je bil dosti bolj dramatičen in akcijski kot lanski, sploh prvi teden bo ostal zapisan kot teden serijskih skupinskih padcev, tudi zaradi opaljenih navijačev, ki so se metali pod kolesa in tako sprožali prave polomije, da je že v po prvem tednu odstopilo 20% polomljenih kolesarjev. Tadej je bil eden tistih kolesarjev manjšine, ki se jim je uspelo izogniti padcem, kar pripisujem njegovemu naravnemu instinktu pravočasnega pozicioniranja in nekaj malega tudi faktorju sreče, ker le ta pač spremlja odločne in pogumne.

Večino preostalega časa so se igrale igre mačke in miši, ob čemer je Tadej, ki premore izjemno kolesarsko inteligenco čitanja dogajanja, deloval kot volk, ki nadzoruje svoj plen, a ga ne napade, dokler mu ni do igre…..

In to veličino je Tadej še posebej prikazal v zaključnih 17. in 18. etapi po Pirenejih, kateri sta bili posebni tudi zato, ker se je prvič v zgodovini TDF zgodilo, da je oba dneva ista trojica prva prekolesarila cilj in celo v enakem vrstnem zaporedju – Carapaz, Vingegaard in zmagovalec Tadej, ki je na 18. etapi za popoln triumf beli in rumeni dodal še pikčasto majico.

3. etapne zmage v 21ih etapah so Tadeju zadostovale za 14 dnevno nošenje rumene majice in končno zmagoslavje, a le zato, ker jih je dosegel na povsem svoj izjemen način, ki je puščal odprtih ust tudi največje kolesarske zanesenjake in strokovnjake…..In da, res lepo je bilo gledati, kako spoštljivo se je Tadeju za še eno izjemno predstavo priklonila cela kolesarska karavana, kot tudi publika ob progah in na današnji zaključni podelitvi na Elizejskih poljanah…..

kjer je Tadej kar 4x stopil na najvišjo stopničko, namesto levčka dvignil pokal, in med ostalim povedal svetu :
“Resnično hvala vsem, ki ste nas tri tedne podpirali. Hvala francoskemu občinstvu, vsem kolesarskim navdušencem z vsega sveta. Uživam v vsakem trenutku. Ne, ne bom jokal“……

Tadej Pogačar, srčen, igriv, brezkompromisen, pravi alfa volk, je s to drugo zaporedno osvojitvijo TDF, za kar je potreboval 83 ur, 1 minuto in 56 sekund, postal tudi uradno nova št. 1 na svetovni lestvici cestnega kolesarstva in mislim, da je zdaj ta lestvica na vrhu zamrznjena za naslednjih 10 let…..

In da, napočil je čas, ko morajo tudi skeptiki, kot tudi tisti, ki mu nič dobrega ne privoščijo tudi s posvem izmišljenimi podtikanji, priznati, da je Tadej naravni talent, naravni vodja, kakršnega svetovno kolesarstvo še ni imelo, kot tudi, da je kralj – kralj kolesarstva, kralj ljudskih src……kar bo še naslednjih 10 let, najmanj…..
Še naprej odločno pelji naprej svoje sanje, mali veliki kralj…..nad tabo je le vesolje, ki ti je naklonjeno…..forza Tadej – krepat, ma ne molat !…..

Don Marko M