Nogomet, tisto nekaj največ, nogometna SP pa svetovni praznik nogometa….Vse je pripravljeno za 22. SP, a prvo v zgodovini, ki bo igrano v zimskem času. Kljub temu se bodo nogometaši 32 reprezentanc, katere gosti Katar med 21. novembrom in 18. decembrom 2022, kopali v soncu in igrali tekme na zelenicah najsodobnejše opremljenih in klimatiziranih stadionov…..

Četudi ima Katar le 2,9 milijona prebivalcev, torej le pol več kot naša mala podalpska in je s 11.571 km2 skoraj pol manjši od Slovenije, pa bo naslednji mesece dobesedno center sveta, v katerega bodo uprte oči najmanj 5 milijard ljubiteljev nogometa iz celega sveta.

Kakorkoli pa obrnem je najbolj pomembna vzporednost na svetu, ob vseh super modernih stadionih, super travnatih igriščih, golih naprednih materialov, spremljajoče tehnologije prenosov, preplačanih nogometaših in euforičnih navijačih, praktično neizvedljiva brez ključnega elementa igre – žoge.

In to je zgodba o nogometni žogi, o vseh dosedanjih žogah, ki so krasile vsa dosedanja svetovna prvenstva…..

Žoga – zame edina ženskega spola, katere se nisem in se ne bom nikoli naveličal. Skrivnost je seveda v njeni duši. In njeni neukrotljivosti, ki popusti samo takrat, ko začuti, da se jo je lotil pravi moški. Ja, žoga in ženska imata skupnega dosti več, kot bi si kdo mislil….

Že od malih nog na žogo gledam kot na močan simbol. Simbol prijateljstva. Ob vseh opažanjih namreč še nisem našel ustrezne zamenjave žogi, ki že v svoji samozadostnosti in že na prvi pogled kar kliče po zbliževanju, združevanju. Ki je sposobna iz čistih neznancev ustvariti…odlične znance in prijatelje. Celo male bogove.

Zadostuje že, da se pojavi. Kjer koli, kadar koli. Hm, kako malo je potrebno, da ena mala okrogla stvarca spravi iz človeka maximum gibanja in kreativnosti. Ali pa prešeren nasmeh ali jezo ali delirij veselja ali obup žalosti. Res je prava femme fatal. Če ne bi bilo nje, potem bi bilo danes življenje na tem planetu brez pomena…..

Kdaj je nastala prva nogometna žoga in kdo jo je naredil, se ne ve. Prepričan pa sem, da je niso izumili Kremenčkovi. Ne vem no, ampak težko si predstavljam žongliranje z, čeprav neoporečno okroglo izdelano, kamnito žogo. Čeprav je res, da se pri Kremenčkovih nikoli ne ve. Na Fredovo glavo se namreč čisto vse odbije.

Po nekaterih pričevanjih, naj bi že pred 1000 leti, predvsem na kitajskem, brcali nekaj okroglega, iz nekaj krp prepletenega. Tej Kitajci so meni itak že od nekdaj sumljivi. Čeprav, dosti resnejše pristope k pravi nogometni žogi beležijo pisni in slikovni viri v zgodovini Južne Amerike. Vsekakor pa so Urugvajci brcali okroglino iz usnja, na moč podobno današnji žogi, že pred najmanj 150 leti, preden se je, desetletja kasneje, prikotalila do stare dame – Evrope. In potem se je začelo zares.

Veš kaj je najlepše? To, da je žoga v svoji navidezni enostavnosti vedno na pravem kraju. Če odmislim kakšno okensko šipo manj – ampak zmage pač ni brez žrtvovanja. Je že tako, da žogo enostavno ne zanimajo ne rasne, ne socialne, ne katere koli razlike. Ona ponudi možnost prav vsakemu, da pokaže, kako je spreten z njo. In ja, brez žoge enostavno ne bi bilo nogometa.

Zame je žoga nekaj najlepšega, kar se je temu svetu zgodilo in do nje gojim ogromno spoštovanje. Pomagala mi je pri vzponu na številnih osebnih področjih in že moje otroštvo bi brez nje izgledalo pusto. Zaradi nje sem se moral v šoli “izprsiti” pri znanju in vseh možnih krožkih, ker če se ne bi, potem pač ne bi imel mesta v ekipi, niti na klopi. Takrat je pač bila takšna filozofija naših trenerjev in še danes mislim, da je tako edino prav.

V mojem otroštvu so tiste prave profesionalne usnjene žoge stale pravcato premoženje, za razliko od danes in če ne bi redno treniral nogometa bi bil pač obsojen na tiste replike žog, ki so sicer bile, dokler so bile nove, zelo podobne tistim pravim, a že po dveh dnevih brcanja se je barva odluščila, oblika pa postajala bolj jajčasta.

Če pa se je po nekem naključju namočila med brcanjem po dežju pa je bila še najbolj podobna svinčeni krogli in seveda vse prej kot primerna za brcanje. A tudi to nas ni ustavilo. Neka čudna sila nas je gnala, da smo jo brcali in žonglirali na vse možne načine, do onemoglosti, gor in dol, nazaj in naprej.

In seveda lahko mirne duše priznam, da je razlika v žogi že izpred 30 let, kaj šele 130 let in danes praktično  neprimerljiva. Okrogla je sicer še vedno, a tehnološka izpopolnjenost izdelave je že na tej stopnji, da se že sprašujem, kaj se da še bolje naredi iz nje in z njo. Aerodinamika in vodotesnost sta že na takšni stopnji, da odločajo le še malenkosti. A ker vedno trdim, da je vsa umetnost skrita ravno v malenkostih jih toliko raje tudi spoznavam.

Nesporno pa ostaja eno in edino. Žoga je v vsej svoji mogočnosti in krasoti še vedno podrejena tistemu, ki se je loti. In ja – razlika med turističnim, amaterskim ali profesionalnim brcanjem žoge je ravno v – malenkostih. Torej v tem, koliko kdo žogo čuti in koliko se ji posveča.

In tiste male malenkosti velikih umetnij obvladovanja žoge, katere gledamo pri virtuozih nogometa, so le plod dolgoletnega, mukotrpnega garanja, preden si mojster nogometa lahko privošči usmerjati žogo natanko tja in tako, kot si sam želi. Talent sam po sebi pač zaseda največ 10%. A kakor obračaš je ravno žoga tista, ki lahko naredi tudi iz nogometašev smešne nerode ali pa jih povzdigne in zapiše v zvezde.

In da bomo lažje spremljali nadaljevanje se spodobi, da spoznamo zgodovino Žoge na svetovnih nogometnih prvenstvih od prve, pa do današnje. Z veseljem predstavljam – njena visokost – večna gospodična Žoga, v vseh svojih krasotah neminljivosti. Povedala ti bo marsikaj zanimivega, kar še nisi vedel/a.

Žoga iz 1920
Ne, ta žoga še ni začetna žoga SP v nogometu. Na ogled jo imaš zgolj zaradi zanimivejše primerjalnosti. Ta žoga je imela, kot tudi tiste pred njo in za razliko od današnjih, še čisto enostavno ime – Žoga. A njena pomebnost in sporočilo sta bila enako magnetna kot je še danes.

Na sliki je žoga, s katero so se nogometaši ravsali na Urugvajskem svetovnem prvenstvu pred 120imi leti, katero so potem od 1932 začeli uporabljati tudi v Evropi, še kasneje tudi v severni Ameriki. In iz Urugvajskega svetovnega prvenstva se je 1930 razvilo Svetovno nogometno prvenstvo pod okriljem FIFE – FIFA World Cup, ki je poskrbela tudi, da so žoge že od prvega turnirja dobile svoje ime. In z vsakim imenom posebej je žoga vsakič postajala boljša, lepša in nepozabnejša, predvsem pa vedno bolj okrogla.

T Shape – prva žoga SP – Urugvaj 1930
T Shape bo ostala večno zapisana kot prva žoga uporabljena na Svetovnih nogometnih prvenstvih. Ime je, povsem logično, pridobila zaradi sestave iz 12ih T panelov in vidne “vezalke”, ki je bila sicer v tistih časih poosodobljen modni hit.

Narejena iz svinjske kože je v času dežja predstavljala pravo topovsko kroglo, kar je bil tudi razlog prav posebnega dogajanja v finalni tekmi. Ker se finalni ekipi nista mogli dogovoriti s katero žogo bo tekma odigrana, je bil prvi polčas finala med Argentino in Urugvajem odigran z žogo argentinske reprezentance, ki je ob polčasu vodila 2 : 1.

V drugem polčasu so morali žogo zamenjati in igralo se je z Urugvajsko T Shape, ki pa očitno ni simpatizirala Argentincev, saj je Urugvaju priskakljala prvi naslov Svetovnih nogometnih prvakov, potem ko je ob zadnjem sodnikovem pisku rezultat bil 4 : 2. Vseeno pa se je T Shape najraje družila z gaučem Guillermom Stabile, kateremu je, kot najboljšemu strelcu z največ doseženimi goli, podarila prvo Zlato kopačko SP.

Federale 102 – Italija 1934
Druga žoga svetovnih prvenstev se ni bistveno razlikovala od prve. Največja razlika je bila verjetno v tem, da so celo prvenstvo odigrali z zgolj 12imi žogami. Ročna izdelava pač ni serijska in že zavoljo tega je bila vsaka prav zaprav unikat. Prvo svetovno prvenstvo na evropskih tleh pa je prineslo tudi prvega svetovnega prvaka iz Evrope – Italijo. Ki je tako spretno izkoristila Federale 102 tudi v finalu, kjer so preskočili še zadnjo oviro Čehoslovaško.

Sicer so bila prva štiri mesta prvega turnirja na evropskih tleh v celoti oddana evropskim ekipam, saj je tretje mesto zasedla Nemčija pred “wonderteamom” Avstrije. Žal pa se turnirja ni udeležil prvi prvak Urugvaj, ki ni tako niti poskušal ubraniti prvega naslova. Je pa s Federale 102 imel največ in najbolje opraviti Oldrich Nejedly iz Čehoslovaške, kar mu je prineslo Zlato kopačko prvenstva.

Allen – Francija 1938
Prvič SP v Franciji in tudi prva francoska žoga. Čez kakšno desetletje so francozi sicer dobili še eno priložnost, katero so bolje izkoristili, čeprav se tudi Allen ni slabo odrezala. Sestavljeno še vedno iz 12ih segmentov, kot slovita predhodnica T-shape, so še najbolje obvladovali Italijani pod vodstvom legendarnega Giuseppa Meazze, ki so v finalu premagali Madžare, potem ko so tretji Brazilci potopili Švede. Allen do Francozov ni bila nič kaj preveč usmiljena in se je raje lepila na noge brazilskemu Leonidasu, kateremu je omogočila Zlato kopačko.

Super Duplo – Brazilija 1950
Potem, ko je bilo, zaradi 2. svetovne vojne, Svetovno nogometno prvenstvo 2x preloženo, se je preselilo na še najbolj varno ozemlje za izvedbo – v Brazilijo. In, pišejo tako, bilo je super. Kot je bila za tiste potebe in takratne razmere izdelana super žoga, ki ni mogla biti drugega kot Super Duplo. In da bi bilo res vse super, so brazilci izgradili tudi še danes največji nogometni stadion na svetu – Marakano. Vse zato, da bi končno postali prvaki.

A Super Duplo je iskala in našla svojo pot v finalu in vso naklonjenost namenila Urugvaju, drugi Braziliji pa namenila šok tudi v podobi 200.000 gledalcev na Marakani, med katerimi nekateri še danes ne morejo verjeti, da se je to Selecau res zgodilo. Ne glede na končni izid pa se je Super Duplo vseeno prikupila za večno brazilcu Ademir/ju, katerega je nagradila z Zlato kopačko.

Swiss World Champion – Švica 1954
Ja, Švicarji niso ustvarili samo retoričnega vprašanja “Kdo jih je naredil, a ?”, temveč tudi žogo za nogometno SP, ki je potekalo na njihovem teritoriju. Sicer nič kaj enostavno ime žoge, ki je bila neka oblika nadgradnje Super Dupla iz Brazilije, a vseeno je tudi ta žoga “krivec”, da je povsem presenetljivo, nenapovedano in nepričakovano prvenstvo osvojila DDR, ki je 2x več sedla v mrežo gola nasprotnika Madžarske, kar je bilo čisto dovolj, da je Fritz Walter visoko vzdignil pokal Jules Rimet/a. Je pa zato potolažila madžarskega strelca Sandor Kocsis/a, ki je z njo najbolje znal in mu podarila v trajen spomin in lastništvo Zlato kopačko.

Top Star – Švedska 1958
FIFA je prvič objavila razpis, na katerega so se lahko prijavili izdelovalci žog iz celega sveta. Prejeli so 102 prijavi, torej tudi toliko vzorcev žog, da bi se na koncu odločili in izbrali švedskega proizvajalca Sydsvenska Läder- och Remfabriken. FIFA se je takrat odločila, da bo, razen belih na ostalih tekmah, žoga v finalu prvič rumene barve, kar danes sicer zveni zanimivo, a mislim, da je v času črno bele televizije to ganilo le tiste, ki so bili na stadionih med tekmami.

Danes vemo, da so Top Starko ekipno najbolje na prvenstvu rolali Brazilci, ki so Švedom prepustili drugo mesto, ker jim je bilo prvo čisto ok, medtem ko je DDR klonila pri Franciji za tretje mesto. In to SP je bilo pomembno tudi zato, ker je takrat prvič zablestel, sicer še kot mlajši mladinec – Pele. In blesti še danes.
Vsekakor pa so Švedi uporabili neko novo tehnologijo obdelave živalske kože in Top Star je tudi dejansko to postala za Francoza Just Fontain/a, ki je z njeno pomočjo zabil še danes nedosegljivih 13 golov in seveda upravičeno prejel Zlato kopačko.

Crack Top Star – Čile 1962
Ime te žoge je sicer prehitelo flower power generacijo, čeprav še danes zlahka vznemiri narkomane. A brez panike – žoga Crack nikakor ni vsebovala nobene droge. Mogoče je bila le resna napoved odvisnoti za prihodnost – odvisnosti od nogometne žoge namreč. Njena osnovna usnjena podoba je bila sestavljena, torej sešita, iz 18ih segmentov. O vodoodpornosti takrat niso razglabljali niti fiziki, še manj kemiki in zakaj bi potem sploh izdelovalci nogometne žoge in je že nakazala na nek nov trend oblike.

Takrat še niso imeli na tekmah žog kot trave, kot je to danes, niti pobiralcev žog in dogajalo se je, da so po nekaj minut čakali, da je nekdo od nekje prinesel žogo, potem ko jo je kdo kam nabil. Je pa, po zgodovinsko zapisanih dejstvih, Crack najbolj omamila Garrincho iz Brazilije, kateri je z njo pristreljal naslov prvakov proti Čehoslovaški, takrat naša reprezentanca Jugoslavije pa je klonila proti Čilu in pristala na četrtem mestu. Je pa zato Crack poskrbela za dodelitev še vedno rekordnih, kar šestih Zlatih kopačk in eno je dobil tudi jugoslovan Dražen Jerkovič.

Adidas Santiago – 1963
Ne vem sicer ali sem bil tistega 1963 sploh že v načrtu, vem pa, da je tega leta Adidas, zdaj že nepogrešljiva in uradna blagovna znamka tudi nogometnih žog svetovnih nogometnih prvenstev, uradno izdelal svojo sploh prvo nogometno žogo poimenovano Adidas Santiago. Kar je lahko pomenilo tudi slovo žogam s katerimi so igrali do SP v Čilu. S to žogo se Adidas še ni lotil SP, se je pa s Telstarko. Adi Dassler je bilo njegovo ime in odtod Adidas – vse ostalo pa je že pomebno zapisana zgodovina – do Brazuce.

Challenge – Anglija 1966
Challenge je bila sicer usnjena, ročno izdelovana žoga, sestavljena iz 25 segmentov, kar je že bil napredek v aerodinamiki. A le po suhem, saj dež še vedno ni bil ravno njen prijatelj. Vsekakor pa je Anglija, ki je že desetletja prej izumila nogomet, končno pokrila vse zvezde in se zavihtela na tron za svoj prvi naslov, čeprav zaenkrat tudi zadnji.

Reprezentanca DDR je takrat sicer resda klonila zaradi očitne navezanosti Challenge in Geoff Hursta, ko je z njim izpeljala hat-trick, a obenem je svetovni javnosti prvič predstavila svojo veliko prihodnost – Franza Beckenbaure/ja. A car carjev je takrat vseeno bil portugalec Eusebio da Silva Ferreira, po domače Eusebio, katerega je Challenge popeljala do Zlate kopačke za zavidljivih skupaj 9 zabitih golov in tretje mesto Portugalske.

Telstar – Mehika 1970 in Nemčija 1974
Telstar je izvedla pravo revolucijo. Pa ne le zaradi imena, ki je simboliziralo tv zvezde, pač pa zaradi dejstva, da je to bila v letu 70′ prva črno bela žoga izdelana iz 20 belih in 12 črnih delov. Tako je nadomestila do takrat zgolj enobarvne žoge, ki so bile praviloma bele barve, Adidas pa je začel svojo uradno pot kot uradna nogometna žoga svetovnih nogometnih prvenstev. Danes je dizajn Telstarke sicer klasika nogometne žoge, a takrat je bilo to dovolj, da so jo uporabili tudi v Nemčiji štiri leta kasneje.

Nov mejnik je takrat postavila tudi FIFA, saj je bilo SP v Mehiki prvo televizijsko predvajano v barvah. Ne sprašuj me kako je to takrat izgledalo, ker jaz sem šele pet let kasneje gledal tv, črno bel ekran seveda.
V Mehiki 70ega je bila Telstar vdana usodi, saj sta jo brazilska kralja Pele in Jarzinho pletla kakor in kolikor se jima je zljubilo, sploh v finalu za končno zmago proti Italijanom. Verjetno je zaradi tega, čisto po žensko zamerljivo, sama raje vzljubila Gerda Muller/ja, ki je z DDR pristal na tretjem mestu in mu podarila Zlato kopačko za doseženih zavidljivih 10 golov.

Da je bila Telstar res naklonjena DDR, brazilcem pa še ni odpustila zamere je dokazala že v Nemčiji 74ega, ko je brazilce sprehodila Poljska za tretje mesto, tulipane z Johanom Cruyff/om pa po finalu z DDR postavila na drugo mesto. Najraje pa je na tem prvenstvu Telstar sedla na noge poljaka Gregorz Lata in mu tako podarila Zlato kopačko za trajen spomin njune ljubezni. Ja, samo najboljšim uspeva uspešna ponovitev in Telstarki je to uspelo.

Tango – Argentina 1978 in Španija 1982
Tango je odražala čustva in eleganco Argentine in kot takšno so jo predstavili tistega 1978 pred začetkom SP. Bila pa je prva nogometna žoga, ki je začela resno kariero za bodoče generacije v smeri vodoodpornosti, čeprav so jo morali med tekmo po dežju še vedno vsaj enkrat zamenjati s svežo, torej suho. Obenem je bila tudi zadnja izdelana zgolj iz usnja. Verjetno pa je doživela največ replik v 80′, saj je njena originalna cena bila kar 60€, kar je še danes lepa cifra in mogoče so jo tudi zaradi tega uporabili v Španiji štiri leta kasneje.

Je pa s Tangom Argentina 78ega priplesala do prvega naslova svetovnih prvakov, čeprav poraženi Nizozemci niso bili zgolj iz Amsterdama. In ker tango ni samba, so se morali Brazilci zadovoljiti s tretjim mestom proti Italiji. Začuda se je Tango v korakih najbolj prilagodila gauču Mariu Kempesu, katero je v finalu poslal 2x v mrežo tulipanov in tako ujel zadnji vlak za Zlato kopačko.

Povsem drugo zgodbo pa je Tango predstavila v Španiji 82′, kjer sta jo salcao Zico in Socrates zavidljivo ukrotila, a dva seveda nista cela reprezentanca. Na tron so se povzpeli azzurri, ki so dostojno nabili DDR v finalu. Še danes pa ni nobenemu jasno od kod so padli Poljaki in, končni kot tretji, lisičje zavili vrat francoskim petelinom.

Sploh pa je Tango v Španiji naredila za nesmrtnega azzurra Paola Rossi/ja, saj je bila njuna ljubezen tako strastna, da je Paolo zaradi tega v vitrine odnesel najprej Zlato kopačko, le nekaj trenutkov kasneje pa izvedel, da mu pripada tudi Zlata žoga. Slovo Tanga je bilo torej le prehod iz enega latin loverja na drugega. Saj sem že omenil, da je žoga kot ženska.

Azteca – Mehika 1986
Diego Armando Maradona je zagotovo nikoli ne bo pozabil. Tudi zato, ker ga je Azteca spremenila v Bog-a in posledično je zabil gol z božjo roko, česar pa mu Angleži seveda nikoli ne bodo oprostili, čeprav je Gary Lineker/ju prinesla tolažilno Zlato kopačko.

Azteka pa ostaja zapisana tudi kot prva nogometna žoga SP, ki je bila izdelana iz sintetičnih materialov, kar je seveda pomenilo že zavidljivo vodoodpornost in prilagodljivost na različnih vrstah igralnih površin. In ja, zaradi nje je nogomet začel postajati hitrejši. Kar pa ni bilo najbolj všeč nespornemu umetniku obvladovanja nogometne žoge Michel Platiniju, kateremu pa se Azteca ni hotela pokoriti v polfinalu, tako, da se je moral zadovoljiti s tretjim mestom Francije.

Ne glede na njeno slavo, pa je še največ slave prinesla Maradoni, saj mu je, poleg božje roke in triumfa Argentine v finalu nad DDR, sedla v roke tudi drugič, a tokrat, za spremembo, v obe hkrati in za večno, v podobi Zlate žoge. In še danes vidim, kako so takrat po tv še cel teden ponavljali duet Azteca-Maradona iz samo dveh zornih kotov kamer, saj še ni bilo možnosti kot danes, a vseeno je bilo dovolj vidno, da ne moreš pozabiti. Ja, Azteca se je izkazala v vsem svojem žrtvovanju bogovom.

Etrusco – Italija 1990
Za mnoge, tudi profi nogometaše tiste generacije, je to najboljša nogometna žoga vseh časov.  Tako pravijo, čeprav jaz trdim drugače. Mogoče zato, ker je bila, izdelana iz pretežno sintetičnih vlaken, z dodatki latexa za boljšo stabilnost, zelo poslušna in ubogljiva. Predvsem pa je zasluga ravno Etrusca, da danes gledamo neko dosti bolj otroško razigranost in dodano vrednost koreografije nogometašev, ko žogo zabijejo v mrežo nasprotnega gola, za kar gre največja zasluga še vedno najstarejšemu nogometašu svetovnih prvenstev Rogerju Milla.

Večen bo namreč ostal posnetek njegovega teka in kasneje plesa ob korner zastavici, ki je Kamerun popeljal v četrtino finala. A veselja na račun Etrusca še ni bilo s tem konec. Večno slavo je namreč prinesla tudi Franzu Beckenbauer, ki je, s takrat še DDR proti Argentini, postal prvak v dveh vlogah istočasno – kot igralec in kot selektor. Obenem pa se je Etrusco obnesla totalno lokal patritsko, saj je Italijanom prikotalila tretje mesto, a zato je bila dosti bolj sebično neusmiljena, ko je malemu pleškotu Salvatore Schillaciju namenila tako njeno Zlato verzijo kot tudi Zlato kopačko. Ne čudi, da je italijani ne morejo pozabiti.

Questra – ZDA 1994
Na tem SP je Adidas predstavil prvo žogo izdelano z visoko tehnologijo kombinacije polyethylena, kar je Questri omogočalo enormen prihranek energije regeneracije, ob tem pa je bila še mehka na dotik, kar pa je seveda nogometašem dajalo moč lažje nje kontrole, obenem pa jo je bistveno bolj pospeševalo v hitrosti pri udarcu.

Ustvarjena je bila torej za nogometaše tehnično bogatega znanja, med katere je sicer sodil tudi Roberto Baggio, kateremu pa se je Questra v finalnem izvajanju penalov proti Braziliji odločila več kot upreti in zato jo je Baggio za kazen poslal kar mimo gola, torej čez. In Brazilci so jo potem zato še raje objemali na tronu, sploh Romário de Souza Faria, po domače kar Romário, ki je dobil njeno Zlato verzijo. Medtem pa sta si ruski Oleg Salenko in bolgarski Hristo Stoichkov z njeno pomočjo prislužila Zlato kopačko, vsak svojo seveda.

Tricolore – Francija 1998
Že iz njenega naziva je jasno, da je to prva žoga SP, ki je preskočila tisto črno-belo bravno mejo in zasijala v nekih drugih, do takrat neuporabljenih barvah, čeprav le treh, katere so na žogo nanašali s takrat posebno print tehnologijo. Nogometaši so jo simpatizirali in na SP, kjer se je prvič predstavilo 32 reprezentanc, se je Tricolore še najbolj prilegala Zinedine Zidanovi glavi v finalu proti Braziliji.

Tudi drugače so z njeno pomočjo galski tricolore petelini to leto zapisali kot eno najplodnejših francoske reprezentance sploh. A tudi naši sosedje Hrvati ne bodo nikoli pozabili tega SP, tako zaradi 3.mesta, kot tudi dejstva, da je Tricolore še najraje sedla na nogo Davorja Šukera in mu v vitrino položila Zlato kopačko, katero je speljal takrat lucidnemu Ronaldu, ki se je vseeno lahko potolažil z Zlato verzijo Tricolore.

Fevernova – Koreja/Japonska 2002
Fevernova je hotela prekositi Tango, a ji nogometaši niso posvetili nič kaj preveč pohvalnih besed. V svoji zgradbi je namreč vsebovala majhne, s plinom polnjene balončke in nogometaši so se v veliki večini strinjali, da je sicer dobra žoga, a za – odbojko.

Vseeno pa so jo, brez rok, zato pa toliko bolj od nog, najbolje v svoji lahkotnosti obvladovali nogometni virtuozi Brazilci in z njeno pomočjo osvojili tudi 5i naslov prvakov SP. Fevernovo so takrat, prvič v zgodovini, brcali tudi slovenski reprezentanti, ki pa so namesto izjemnega talenta ekipne generacije raje razkazovali izjemen egotrip posameznikov in temu primerno končali že v štartu.

Najbolje je žogo takrat obvladoval Ronaldo s svojimi vragolijami, ki si je na njen račun in povsem upravičeno prislužil Zlato kopačko, medtem ko si je, ironično, Zlato žogo prislužil nemški Oliver Kahn, katerega si je Fevernova podredila ravno v tekmi proti kasnejšim prvakom, čeprav se je res trudil.

Teamgeist  – Nemčija 2006
Teamgeist je sporočala, da je skupinski, torej ekipni duh, tisto nekaj, kar je pri nogometu najbolj cenjeno. Posebnost te žoge je bila, da je bila na uvodni tekmi prvenstva med Nemčijo in Kostariko “tetovirana” z imeni obeh ekip, datumom in krajem tekme. Seveda je bilo tako tudi na ostalih tekmah, torej žogah, vse do finala. Katerega je v Berlinu dobila, po penalih, meni sicer nikoli simpatična Italija.

Zagotovo pa Teamgeist ni bila nič kriva za nepozabno potezo SP, ko se je Zidanu pred oči pripeljal rdeči karton. Je pa bil kriv Materrazzi, ki še danes obožuje sestro Zinedine Zidana, čeprav se ob spominu nanjo prime za nos. Kljub vsemu je Zidane prejel Zlato Teamgeist, kar je in še vedno sproža številne polemike (jaz mu je ne bi dal), medtem ko je Kloseju pomagala, da je, kot prejemnik Zlate kopačke, zagotovil domačinom še častno 3. mesto.

Jabulani – Afrika 2010
Replike Jabulanija v trgovinah cenijo na 25 €, original pa na 120 €. In ja, lotil sem se je. Originala, čeprav ne mojega lastništva. No, to pa je enako občutku, kot bi se ti ženska prilegala na vseh področjih. Ja, navdušen sem, čeprav me redko katera navduši. Jabulani je bila ustvarjena za povečanje števila golov, saj se na zadnjem prvenstvu strelci niso preveč izkazali in nedvomno ji gre več kot odlično. V nogah mojstrov postane praznik nogometa, obenem pa travma za vratarje, v veliko veselje navijačev. Ustvarjena za praznik nogometa.

Njena posebnost je zagotovo, da ne vzdrži dolgih letov, saj začne nepredvidljivo popadati gravitacijo, če pa jo je sprožil mojster strela, pa zraven pridobi še dodatne izjemno težko predvidljive rotacije, katerih končni pristanek se ne da izračunati niti po vseh zakonih fizike.

Tudi Jabulani je plod Adidasovih mojstrov. Poleg omenjenega jo odlikuje tudi izredna vodna odpornost in izvrstni sodobni materijali. Svoje teže praktično ne spreminja niti v polnih minutah celotne tekme v polnem dežju, torej ostaja pri svojih 400 g.

Obenem je to tudi prva multi barvna žoga nogometnih SP, saj je okrašena s kar 11imi barvami, ki simbolizirajo 11 igralcev vsake ekipe, 11 uradnih jezikov Južne Afrike in 11 različnih etničnih skupnosti afriškega kontinenta, da bi tako v celoti odražala afriški duh.

Kot je že znano, so bili zmagovalci SP v Afriki Španci, ki so z mrcvarjenjem Jabulanija in ubijanjem nogometa tako osvojili svoj prvi naslov svetovnih prvakov v zgodovini. In upam, da s takšno  igro tudi zadnjič.

Slovenija je bila v Afriki drugič na SP v nogometu in imela vse možnosti napredovati iz skupinskega dela, a so potem naši nogometaši z rolanjem Jabulanija, po vodstvu 2 : 0, povsem nerazumljivo dobesedno podarili tekmo ZDA, ki so s končnim rezultatom 2 : 2 napredovale v nadaljevanje.

Zlato kopačko je kot najboljši strelec, kakor tudi kot najboljši mladi igralec, prejel Thomas Müller (Nemčija), ki je Jabulanija 5x zabil v mrežo nasprotnika. Zlato žogo, katero podeljuje Adidas najboljšemu igralcu SP v nogometu od 1982, je tokrat prejel Diego Forlan iz Urugvaja. In Jabulani je svoje opravila z odliko.

Brazuca – Brazilija 2014
Noro ! To pa je res noro. Govorim o mojem osebnem testiranju Brazuke. Uradne verzije Adidasove žoge,  ki sicer stane 115€, replika dobrih 30€. No, ta žoga je ustvarjena za nudenje božanskega občutka….

To, kar so si dovolili Adidasovi strokovnjaki v 2 letnem delu ustvarjanja Brazuke je mojstrstvo najvišje stopnje. Brazuka je vrhunec. Njena hrapava zunanjost omogoča “zalepljenost” dokler je ne oddaš od sebe, ko pa jo šutneš polno preciznost v fantastični liniji letenja, kakršne ni ponudila še nobena žoga do sedaj v nogometu.

To je super žoga za virtuoze nogometa in verjamem, da bo to še kako vidno v Braziliji. Brazuca je žoga brez šivov, 6 identičnih vzorčastih panelov pa toplotno spojenih s silikonom, kar pomeni, poleg briljantnega leta, tudi zanemarljivo vsrkavanje vode.

Brazuca je tudi prva žoga SP-ev v zgodovini, kateri so ime izbrali nogometni navijači. V ta namen je Adidas izvedel v Braziliji javno anketo, v kateri je sodelovalo nekaj milijonov nogometnih navdušencev in dobrih 70% je glasovalo za ime – Brazuca. Sicer izraz “brazuca” v Braziliji simbolizira čustva, dobro voljo in ponos.

Kdo in kako bo Brazuco najbolje vrtel ali ona njega bo jasno že zelo kmalu – 12.junija 2014, ko bo na stadionu v Sao Paolu sodnik prinesel žogo na center igrišča in z žvižgom piščalke naznanil začetek tekme med domačini Brazilci in našimi sosedi Hrvati, kar bo pomenilo tudi začetek SP Brazilija 2014 za 32 reprezentanc sveta in milijardnega avditorija na stadionih in pred tv ekrani.

Verjamem, da bo padlo kar nekaj novih rekordov, sam pa bom navijal za sosede iz Balkana, nekaj malega za Hrvaško, a zato dosti več za BiH, ki so suvereno preskočili kvalifikacije in bodo po mojem krepko mešali štrene velikanom na SP že takoj od uvodne tekme z Argentino na sloviti Maracani.

Telstar 18 – Rusija 2018
S Telstar 18 se Adidas vrača v čas, 48 let nazaj, natančneje v 1970, ko je predstavil svojo prvo Telstarko, ki je prinesla totalno žogarsko revolucijo, a podobnost te ruske verzije s tisto prvo je zgolj v okroglosti. Vse Telstar 18, tako originale v prodaji za 150 €, kot replike za 35 €, izdelujejo, tudi na željo organizatorja Rusije, v Sialkotu v Pakistanu.

Čeprav avtorji navajajo, da gre za retro žogo, gre v bistvu za kombinacijo retra in sodobnosti. Žoga se namreč dotika retro dela zgolj v črno-beli barvni kombinaciji, vse ostalo je sodobnost.

Najprej 6 teksturnih plošč, ki žogo sestavljajo in katere niso šivane, pač pa zlepljene, vsi napisi na žogi pa so pozlačene barve. Ampak je pa to prva žoga v zgodovini, ki vsebuje najsodobnejšo tehnologijo – vsaka žoga ima namreč vgrajen čip NFC, ki nogometnim navdušencem omogoča digitalno interakcijo, da bodo lahko s svojim pametnim telefonom dostopali do vsebin in informacij o žogi sami, proizvajalčevih novostih in tudi novosti iz svetovnega prvenstva.

Telstar 18 so v zadnjem letu testirali, tudi neposredno na tekmah, številni nogometaši po svetu, ki večinoma priznavajo, da ima večino odlik Brazuke, do sedaj žoge s katero so bili nogometaši najbolj navdušeni na SP, kakor tudi, da ima zelo nizko absorpcijo vode, kar je razumljivo glede na to da nima šivov.

A po drugi strani ji očitajo težo, čeprav je le ta še vedno v določenem okviru FIFA standarda, kar jo sicer upočasnjuje, a zato bolje leti, obenem pa mojstrom udarca omogoča nenavaden let žoge, kar bo lahko povzročilo tudi nespretne sprejeme podane žoge med igralci v polju, a tudi zmotne ocene golmanov pri letu žoge proti golu. Kar pa že lahko pomeni več Telstark 18 v mrežah golov in dosti veselja na eni, pa dosti žalosti na drugi strani. Nogomet je to, šport z dušo, strastjo, temperamentom, jebiga….

Al Rihla – Katar 2022
SP Katar 2022, svetovni praznik nogometa, katerega bo med 21. novembrom in 18. decembrom v spopadih 32ih reprezentanc spremljalo preko 5 milijard navijačev po svetu, je 22 SP in prvo v zgodovini, ki bo igrano v pozni jeseni, tik pred zimo.

V vsej svoji drugačnosti bo kakopak drugačen tudi nosilni element te igre – nogometna žoga. Ker imajo vse dosedanje žoge SP svoje ime, je tako tudi tokrat in uradna žoga SP sliši na – Al Rihla.

Al Rihla je arabska beseda in pomeni “potovanje”, navdih za takšno poimenovanje žoge pa je prispeval Abu ‘abd Alah Mohamed Ibn ‘abd Alah Al-lavati At-tanji Ibn Batuta ali krajše Ibn Batuta, srednjeveški berberski popotnik in učenjak, ki še danes velja za enega največjih popotnikov vseh časov, saj je v 14. stoletju večino svojega življenja popotoval po Afriki, Evropi ter Aziji, približno 110.000 km pa je prepotoval večinsko peš.

Drzne, živahne barve žoge simbolizirajo kulturo, arhitekturo, ikonične čolne in barvo zastave Katarja, ob čemer je to prva žoga v zgodvini SP, ki nosi oznako humanitarna, saj bo Addidas 1% od prodaje žog namenil projektom gibanja Common Goal, ki po celem svetu skrbijo za lokalne razvoje projektov namenjenih mladim nogometašem, od prvih brcanja dalje.

Al Rihla je že 14. zaporedna žoga Addidasa, ki je uradni oblikovalec nogometnih žog za SP, medtem ko proizvodnja le teh že od leta 1982 poteka v Pakistanu. Cena originala te žoge znaša 165 $ ali 155 € v EU, medtem ko so replike dosegljive od 30 – 60 €.

Pri tehničnih karakteristikah Al Rihle so kreatorji Adiddasa spet naredili korak naprej, saj je to prva žoga SP, ki je izdelana izključno s črnili in lepili na vodni osnovi. Predvsem pa je potovanje te žoge najhitrejše od vseh dosedanjih, kar ji omogoča povsem nova zasnova CRT Core in teksturirana PU koža SPEEDSHELL v novi obliki 20 delnih plošč, kar bistveno izboljša aerodinamiko, natančnosti, stabilnost letenja, zavijanja in odzivnost na različne kote udarcev.

Da utegne Al Rihla pripraviti tudi kar nekaj presenečenj med igro bo, poleg že navedenih, skrbela tudi novost “lepljivosti”……številni golmani reprezentanc, ki so žogo že prezkusili so si namreč enotni, da žoga ob stiku z rokavicami aktivira občutek lepljive prevleke, kar je sicer dobro v kolikor golman žogo ujame, a obenem zelo nepredvidljivo, v kolikor se odloči jo izbijati, kar je pri golmanih sicer najbolj pogost običaj.

Umetna inteligenca (UI) tudi v Al Rihli……
Ker je to drugo SP, katerega pomemben del bo tudi sodniški VAR, bo le ta izboljšan s pomočjo žoge, ki bo sodelovala s tehnologijo SAOT, še posebej v primerih offsajda. Poleg tega, da je v Al Rihlo nameščen nov sistem vzmetenja, ima v notranjosti nameščen tudi senzor IMU, ki bo v bazo podatkov pošiljal inercialne podatke žoge s hitrostjo 500 MHz. Na vsakem stadionu SP je nameščenih po 12 specialnih kamer, ki spremljajo gibanje tako žoge, kot igralcev, specializirana UI pa obdeluje podatke v realnem času in tako so VAR ter sodniki obveščeni v istem času, ko se zgodi offsajd in/ali ko žoga prečka golovo črto.

Verjamem, da bo, tudi v zahvalo Al Rihle, spet padlo kar nekaj novih rekordov SP, kar se tiče navijanja pa…..no, sam bom, kot praviloma, navijal za reprezentance Balkana in ker so Kekovi spet svetlobna leta daleč od SP, bom pač navijal za reprezentance bratskih republik, tokrat sta to Srbija in Hrvaška. Ajde Katar, poženi to Al Rihlo…..

Don Marko M