Kletvice. Sestavni del ljudskega izročila narodov in narodnosti. Naposlušal sem se jih in se jih še bom. Predvsem zaradi nogometa, kot igralec in gledalec. “Sudija pederu” je še vedno najbolj sočna kletvica na tekmah v naši podalpski. In še danes si nisem na čistem, kako hudiča publika to ve. Da je peder. Čeprav je gej pravi izraz. In je ravno tako človek kot ti ali jaz, le da ima drugačne potrebe in dolžnosti…..

V eni tekmi tako navijačem uspe sodnika oklicati za carja ali pedera tudi večkrat. Odvisno od razloga njega piskanja v piščalko. Jebe lud zbunjenoga. Slovensko kreativnost in izvirnost krasi tudi.. poglavje kletvic. Suša. Čeprav, učili so me, da je treba materin jezik spoštovati in ga ne plemeniti s kletvicami. Kar mi v glavnem uspeva.

Po drugi strani pa so me naučili, da lahko namesto “bumbar” omeniš “kaj si črpal/a vodo iz Sahare?”. Sem pač ekološko osveščen. Ali pa “jebem ti mater” prilagodiš v “zapolnil bom tvoj rojstni kraj.” To razume tudi vsaka odrasla slovenka. Malo težje je prevesti “jebem ti familiju”. Ker to lahko kliče že po extremnih naporih. Sploh če ti ni znana številčnost le te. Tako da je enostavneje kot “poglobil se bom v tvojo žlahto” že naporno povedati.

Hm, ne morem razvozlati, zakaj so tuje, tudi balkanske, kletvice tako sočno povezane s sexom. Kot npr. “goni se u 3 p.m.”. Če pa vsi vemo, da smo le skozi eno prišli ven. Mar ni bolj zveneče prijaviti “daj se 3x sprehodi do izvora.” Pa tisti, ki prijavi “jebem ti sunce” sploh ve, da lahko pridobi na ta račun opekline najvišje stopnje?

Ko sem, še v osnovni šoli, aktivno tekmovalno nažigal tudi namizni tenis, mi je na enem od treningov, ko nikakor nisem izpeljal določenega udarca po navodilih tenerja, le ta prijavil : “Ma, bem ti najmilije.” Seveda me je sprovociral. Takrat sem se komaj učil samokontrole. In nepremično sem mu kazal lopar nekaj sekund in mu oddal : “To je moje najmilije.” Takšna motivacija je bila takrat samoumevna in dovoljena, danes bi starši zagnali vik, krik in pridige o morali šolskemu svetu. Ob tem pa pozabili, da najbolj pogoste kletvice otroci odnesejo ravno od staršev.

Čeprav tovariš, sem bil deležen tudi manir dunajske šole, podružnice Koper. In nekako nerad slišim žensko, ki kolne. Za dame se to pač ne spodobi. Čeprav ima pogosto na jeziku moški ud do polnih ust. Ko ga omenja. Ali splošne uporabnosti le tega. Eh, pač ne razumem, kako lahko žensko “boli kurac.” Verjetno ker ni kaj razumeti.

In kakšna kletvica je sploh “prasica” ? Sploh če jo reče ženska ženski. Kolikor mi je biologije naneslo v podstrešje, naj bi bile prasice dovolj inteligentne žvalce. Če ta intelekt kdo uspešno razvija. Po blatnih kopelih se valjalo itak le zaradi lepšega tena kože. Sploh pa so zveste. Prascu. Bemti, katera katero zdaj s tem žali?

V naši Istri je še vedno najbolj pogosta kletvica “porco dio”. Katero lahko slišimo tudi v prevodu “buh (Bog) prasec”. Poznam kar nekaj tistih, ki to kletvico pogosto uporabljajo in potem, najmanj vsako nedeljo, v cerkvi častijo tistega iz kletvice. Jaz pa bil trdno prepričan, da je on gospod. Še vedno pa najraje slišim tisto svetovno “fuck of”. In če je slučajno namenjena meni in če mi to reče celo ženska, potem je moj odziv takojšen : “Začneva lahko zdaj ali takoj. Izberi.”

In da, nobene potrebe ni komu reči kreten, čeprav ni s tem prav nič narobe, ker gre nenazadnje za naravno dejansko sekundarno ali trajno stanje, a vseeno “ti res nimaš sreče z razmišljanjem” pomeni isto, le da okolju bolj prijazno zveni.

Bolj kot sem premetaval, manj mi je uspelo izbrskati eno sočno čisto slovensko kletvico. “Kekec”, tako značilno slovenski, se mi pač ne uvršča v seznam kletvic. Tako,da bom zelo vesel, če si boš dovolil/a med komentarje zapisati kakšno izvirno sočno slovensko kletvico in s tem razširil/a moje obzorje splošne razgledanosti.
Drugače pa, samo v vednost…ma, jebe se mi…..

Don Marko M

Hm in ha. Kak dan nazaj sem izvedel neizvedljivo. “Midva sva zdaj par. Tako govorijo” je rekla, še vedno dovolj brunetka in greha vredna – za ostale. Imena raje ne bi, da si ne bo v tistem kafiču še kaj dodatnega umišljala. Čeprav sva nekoč imela skupno stično točko. Pa me zdaj takšne izjave že dolgo ne presenečajo več. Toliko krat sem že bil par z raznoraznimi, da niti ne štejem več. Čeprav sem, praviloma, zadnji izvedel. Verjetno zato, ker nisem niti v največji mori pomislil, da bi bil par s katero od tistih, ki so si dovolile takšne kvasiti. Imam svoje razloge. Ne bom tokrat o klevetanju, ker je to prihranjeno za enega naslednjih blogov. Poskušal sem prevetriti svoje že itak od nekdaj.. Beri me naprej …

V višino me je dobrih šest čevljev. Odvisno od okoliščin, a prej več kot manj. Jezika, pa ne tistega čevljev, zna nanesti tudi več čevljev, kot jih premore dobro založena trgovina. Kolikor me kdo zanj pač povleče. In Anglež znam biti ravno toliko, kolikor Angležem ta merska enota pomeni. Če pa bi hotel do konca zafrustrirati nekaj osebkov kroničnega pomanjkanja samozavesti, bi navedel še svoje okončine izražene v čevljih. Čeprav bi večini, ki jih poznajo, pripeljal tisti nasmešek ugodnosti na ustnice. Tudi moja zgodovina je izražena v čevljih. Prehojenih, pretečenih, preplezanih. Zelo redno in v veliko zadovoljstvo mi je bilo kar nekaj res let jih dajati na čevelj… Beri me naprej …

Od vseh prispodob glasu, mi je še vedno najbolj ležeča tista – na glas. Kateremu je včasih dodan tudi naglas. Sicer mi je ta opcija ljuba le če sem pripeljan do te faze in jo praviloma ne uporabim več kot dva krat letno, kar pa je itak dovolj, ker do naslednje uporabe odmeva še prejšnji. Glas. Na glas. Nekoga, človeka ali žival, si lahko vtisnemo v spomin zaradi številnih njih posebnosti, ki itak vsakega posebej zaznamujejo. Ko sem začel spoznavati svet, sem mislil, da je posebnost prepoznavnosti lahko v laseh. Nakar je beneton začel prisegati, da je svet v barvah lepši. In če sem jo še včeraj videl temnih las, je naslednji dan pred mojim nosom čakala, v blond barvi, da jo opazim. In sem jo. Ravno tako kot vidim tartuf v rojstnem kraju. Seveda se nisem niti poskušal.. Beri me naprej …

V mestecu Vsakadolpade je bil Komarčev Franc pravcati primer žrebca. Dobesedno so ga obletavale iz vseh strani. Misli si,da je bil extra lepotec – je pa imel na sebi tisto nekaj, kar ženski rado zleze pod kožo. Globoko pod kožo. “Joj Franc, kako me ti noro privlačiš. Tak si lepi” je že na koncu vzhičenosti skoraj vriskala in letela za njim Grozika. “Res sem lepi. Tak lepi” je ponosno zabrundal Franc in že stotič v popolni ignoranci zaobšel Groziko, da je ta posledično potem spravila proizvajalca prosaca na kant. “Tak je lepi, tako oh ta Franc” si nista dali miru Rada in Dam med obvezno popoldansko čajanko izbranih mestnih frač v lokalu Polna Špranjica, kjer so čaju dodajale.. Beri me naprej …

Le kaj roji po glavi človeku, ko je prepričan,da pred njim stoji embalaža, ki vsebuje zaklad ? Ki ga bo osrečil. Ali pa ne. Zgolj eno – kako priti do zaklada. Edina rešitev je – ključ. In ključev je na tem svetu zagotovo več kot ključavnic. Zato pa tistih, ki izberejo pravi ključ za sprostiti ključavnico dosti manj. Priznam, dobre pol ure sem poskušal priti do rešitve, kaj je bilo prej – ključ ali ključavnica ? In kdo si je prvi oboje sploh izmislil in/ali naredil ? In sploh zakaj je to takrat ustvaril. Obe vprašanji bosta verjetno za večno ostali brez končnega odgovora. Čeprav, po moji butalski logiki – itak živim v slo, je bila prej.. Beri me naprej …

Tokrat nimam namena komentirati Cankarjeve Skodelice kave predvsem zato, ker si kavo znam sam skuhati, mamin sinček pa itak nikoli nisem bil. Bom pa zato uporabil turški pregovor – Kava mora biti črna kot pekel, močna kot smrt in sladka kot ljubezen. Sicer ne vem, koliko črn je pekel – uspelo mi je priti le do sive – ampak, če je res tako črn kot črna kava, potem grem lahko tja. Se več dogaja. Nebesa so itak za brezgrešne, zato pa so prazna. Da mora biti kava močna kot smrt itak ni dvoma. Sploh prva jutranja. Učinek kofeinske cirkulacije se itak začne čutiti šele po pol ure. Druga skodelica dopolni še pogon sivih celic, ko ji uspe najti kakšno v mojem podstrešju. In da mora biti sladka kot ljubezen je pa.. Beri me naprej …

O tem, kaj je bilo prej, kura ali jace, dvoma ne more biti. Pač primeš kuro v eno roko in jajce v drugo in odgovor je na dlani. In če imajo kure nešteto različnih imen, tudi jajca ne zaostajajo dosti v tem pogledu. Če jih imaš. Ene ali drugo. Oboje skupaj je pač skoraj nemogoče sinhronizirati. Ta preblisk mi je omogočil – stol. Kakor tudi naslednjega, da sta stol in postelja dva najbolj uporabna in uporabljana predmeta človeštva. A kdo od njiju ima privilegij vrha? Hitrost mojega razmišljanja, primerljiva gibanju koale, je morala priznati njegovo premoč. Čeprav mi je ona dosti bolj pod srcem. Njegova mobilnost je pač dodaten… Beri me naprej …

“Boš pazil?” mi je rekla, medtem, ko sem se zgubljal v toplini njenega pogleda. “Bom. Tako bom kot boš rekla. No, pa malo po svoje.” “Resno mislim. Se mi zdi,da je že preveč vlažna” je tako žensko dodala. “Kaj želiš da naredim?”, sem ji v polni pripravljenosti odvrnil. “Še malo čokolade bi prav prišlo.” “Kje jo imaš?” “Na zgornji polici.” Skočil sem v korak tako, da ne pomnem, kdaj me je katera ženska nazadnje pripravila do takšne zagnanosti. In se vrnil s čokolado. “Daj zdaj. Še. Še malo. Daj bom še jaz ” je bila odločna. V vsakem premiku njenih prstov, zdaj že čokoladnih, sem začutil nje temperament. In potem ga je primaknila na ustnice, pa noter in ga… Beri me naprej …

Imam mail naslov. Ki je aktiven. Hja, saj zato tudi obstaja. Nahaja se pa v gumbu zgoraj pod ‘O blogu in avtorju’. Na ta naslov mi pišejo predvsem one, pa tudi kak on se znajde. Toliko o protokolu. Potem ko so se deževni oblaki razblinili in je, začuda, celo posijalo sonce v tem današnjem dopoldnevu, sva si naročila drugo kavo. Lori je izgledala kot prebujajoča se muca, kateri kri po žilah najprej požene velike rjave učke in skoraj istočasno še… Beri me naprej …

Ne vem odkod tem kafičem ta grda razvada, da imajo vsak dan poleg sveže kave tudi sveži tisk v vseh podobah. Včasih je bilo enostavneje. V kiosku si si kupil/a časopis in si potem še kafe plačal/a, medtem ko si ga listal/a. Danes pa je tudi časopis že vštet v ceno kave. In staro tradicijo se lahko vzdržuje le, če popiješ dve kavi. In ko sem med preletavanjem časopisa kmalu zaključil, da nisem skoraj ničesar zamudil, mi je, tik preden sem že bil odločen ga odložiti, v oči skočilo – ‘izumili so papir’. Najprej sem pogledal na datum časopisa, da mi ni kdo podtaknil 1.aprilskega. Ho, to pa je bilo več kot magnetno, da me je potegnilo v… Beri me naprej …

Dela dolg, pravi stara modrost. Le da ne vem,kako ji je uspelo preživeti do dandanes. Tej modrosti. Mah,seveda vem. V zahvalo tistim, ki obljube izpolnijo. Zato je svet bistveno manj zadolžen iz tega naziva. Obljub kot dežja, gobe izpolnjene obljube pa tu pa tam. Ampak izredno kvalitetne in lepo negovane. “Alo stara, daj greva se dat dol. Se nisva že nekaj časa” sem žametno dihal v slušalko. “Ma kaj res? Meni se zdi,kot da sva se včeraj. Ala,čez urco pridem” mi je v smehu odvrnila Mojca. Kot ponavadi je bila minuto pred mano. Še vedno občudujem njeno točnost. Tudi to. In hip za tem sva se že dala dol… Beri me naprej …

Sem pač imel to srečo, da sem v 80′ – ih tako in drugače preživljal tista nepozabna leta. Čeprav v zadnjih izdihljajih le teh. Ampak dovolj, da vem, zakaj so še danes tako opevana. Bila so pač leta vsesplošne kreativnosti, totalne umetniške svobode. Predvsem glasbene. Pubertetniški slog splošnega obnašanja je baziral predvsem po vsebini popularne tv nadaljevanke Happy days. Res so bili. In tako na eazy. In potem to preide v kri. Kroži še vedno. Garderobni stil je bil torej… Beri me naprej …

Poletja mi gredo vedno na ‘eazy’. Kot nedeljska jutra. To, da poletje traja celo leto je pa že druga, svoj(stven)a zgodba. Celo moja bicikleta gre bolj na eazy. Po gospodarju. Sinhronizacija pa že mora biti. Na plaži ne bi škodilo, če bi kakšno nadstropje dodali. Pritličje je namreč zabukirano tudi brez prednostne liste. Joj, da se jim da med 12 in 16 cvreti pod tem soncem. In vlago, kateri bi marsikatera ženska zavidala v realnem času. Nak, jajca s klobaso si raje… Beri me naprej …

Kak dan nazaj, ko se je sonce skrivalo izza oblakov, sva se zapletla povsem izven konteksta v povsem drugačen pogovor. Lenčica seveda ni katera koli ženska, ampak meni zelo ljuba oseba. S katero se lahko o vsem pogovarjam. Kadar in kjer koli. Ob kateri čutim naklonjenost, pripadnost in tudi zvestobo. Tisto čisto. Ob kateri je že prva beseda stekla, kot bi se poznala nekaj življenj. In seveda tudi vse naslednje. Z mano pa se ni ravno enostavno pogovarjati. Saj veš, (ne)prilagojenost in te stvari.
“No daj Marko, saj veš, da te ni bila vredna”, mi je Lenčica primaknila v nekem trenutku. Ravno tisti dan sem bil… Beri me naprej …

Ko se poletno sonce vsede na podstrešje, sploh če ni v senci, potem hipoma privrejo neke nevsakdanje tematike na površje. Čeprav so več kot vsakdanje. “Pa saj to ni normalno”, izdahne B v že poznem popoldnevu te divje vroče nedelje. “Oprosti ker zamujam, ampak avto sem morala parkirati v garažni hiši,ker tukaj niti kolesa nikamor ne stlačim” je nadaljevala med slačenjem odvečne garderobe. In med odlaganjem zgornjega dela kopalk navihano primaknila : “Da se ti odkupim, sem ti eno hladno pločevinko prinesla.” Ma, saj ne vem, kaj je bolj osvežujoče izgledalo – ali pločevinka ali njen zgornji… Beri me naprej …

Danes je bil eden tistih kafetarskih dnevov. Tudi med službo. Berejo moj blog. Sploh ne bom ugibal, zakaj so me povabile na kafe. Vsaka zase. Dve bivši, tri mogoče bivše. Pa sem na enem od kafetov s sogovornico kramljal o – intuiciji. Saj veš, to je tisto nekaj v nas, kar lahko imaš ali pa nimaš. Sploh ne vem, kako sva zašla v to temo, ker sva še malo pred tem o svizcih govorila….. Beri me naprej …

Pa se dajmo zapeljat v svet svoje domišljije. Živalske domišljije. Sem pač eden tistih firbcev, ki sem si od nekdaj želel razumeti komunikacijo živali. Pravih živali. Ne pliškov. Hm, le v katero živalco bi se prelevil, če bi imel to možnost ? Za nekaj dni recimo. Priznam, da mi zaenkrat ni uspelo priti dlje od prebiranja gradiva živalskega sveta, ogledov kar nekaj dokumentarcev in seveda vsakodnevnega opazovanja živali, ki so tudi v moji neposredni okolici. Živalski vrtovi imajo pač svoj namen. In ravno tam je.. Beri me naprej …

…..je bila moja (do)končna odločitev, medtem ko smo s tremi znanci skrbno pazili vsak na svojega zavarovanega Kozoroga na zavarovani terasi zavarovanega lokala. Mislim vsaj tako. Takšnega zavarovanja si niti Bush ne more privoščiti. Sproti pa sem bil deležen učnih ur neomejenih dejstev raznolikosti in uporabnosti zavarovanj. Najprej je prvi znanec razvlekel debato uporabnosti kaska za štirikolesnik – do dna steklenice. Saj ga poskušam razumeti – po štirih zamenjavah avtomobilčkov deležnih petih “totalk”. Bonus peto totalko si je prislužil kr’ en’ v bližnjem srečanju z njim. Drugi znanec je razvil verjetnostno teorijo nezgode v domačem okolju po… Beri me naprej …

Je dovoljeno. Je zaželjeno. Sanje so ena redkih vrlin, katerih nam nihče ne more ukrasti, če sami tega ne dopustimo. A obenem so namenjene le načelnim, vztrajnim, strpnim. Le takšni jih lahko realiziramo. Tako je. Sanjač sem. Ponosno priznam. In ti to veš. Tudi ti. In sanjač bom ostal. Ker sanje se kreirajo točno zato, da jih doživim(o) ! Sanje in sanjači so gonilo tega planeta in, zakaj pa ne, tudi vesolja. Ampak, naj zveni še tako absurdno, sanjači predstavljajo tudi “težave” družbenim sistemom in normam. Ker standardne norme sistemov so toge, enoplastne in … Beri me naprej …

Zlatorog ravno dovolj ohlajen,da mu moram onemogočiti podhladitev. Ker mu hočem dobro seveda. Prvi kolobarček tobačnega dima se vzdigne proti stropu. Ker se v mojem,tudi javnem prostoru,pač požvižgam na tobačno prohibicijo. In še preden si obe roki zapolnem z omenjenima produktima,tudi večkrat,stisnem PLAY. Danes je to pač enostavneje. Prepustitev nepozabnim zgodovinskim a večnim besedilom,dodatno oplemenitenim s odlično glasbo,je samoumevna. I know, it’s only rock’n’roll, but i like it…… Beri me naprej …