O tem, kaj je bilo prej, kura ali jace, dvoma ne more biti. Pač primeš kuro v eno roko in jajce v drugo in odgovor je na dlani. In če imajo kure nešteto različnih imen, tudi jajca ne zaostajajo dosti v tem pogledu. Če jih imaš. Ene ali drugo. Oboje skupaj je pač skoraj nemogoče sinhronizirati. Ta preblisk mi je omogočil – stol. Kakor tudi naslednjega, da sta stol in postelja dva najbolj uporabna in uporabljana predmeta človeštva. A kdo od njiju ima privilegij vrha? Hitrost mojega razmišljanja, primerljiva gibanju koale, je morala priznati njegovo premoč. Čeprav mi je ona dosti bolj pod srcem. Njegova mobilnost je pač dodaten… Beri me naprej …

“Boš pazil?” mi je rekla, medtem, ko sem se zgubljal v toplini njenega pogleda. “Bom. Tako bom kot boš rekla. No, pa malo po svoje.” “Resno mislim. Se mi zdi,da je že preveč vlažna” je tako žensko dodala. “Kaj želiš da naredim?”, sem ji v polni pripravljenosti odvrnil. “Še malo čokolade bi prav prišlo.” “Kje jo imaš?” “Na zgornji polici.” Skočil sem v korak tako, da ne pomnem, kdaj me je katera ženska nazadnje pripravila do takšne zagnanosti. In se vrnil s čokolado. “Daj zdaj. Še. Še malo. Daj bom še jaz ” je bila odločna. V vsakem premiku njenih prstov, zdaj že čokoladnih, sem začutil nje temperament. In potem ga je primaknila na ustnice, pa noter in ga… Beri me naprej …

Imam mail naslov. Ki je aktiven. Hja, saj zato tudi obstaja. Nahaja se pa v gumbu zgoraj pod ‘O blogu in avtorju’. Na ta naslov mi pišejo predvsem one, pa tudi kak on se znajde. Toliko o protokolu. Potem ko so se deževni oblaki razblinili in je, začuda, celo posijalo sonce v tem današnjem dopoldnevu, sva si naročila drugo kavo. Lori je izgledala kot prebujajoča se muca, kateri kri po žilah najprej požene velike rjave učke in skoraj istočasno še… Beri me naprej …

Ne vem odkod tem kafičem ta grda razvada, da imajo vsak dan poleg sveže kave tudi sveži tisk v vseh podobah. Včasih je bilo enostavneje. V kiosku si si kupil/a časopis in si potem še kafe plačal/a, medtem ko si ga listal/a. Danes pa je tudi časopis že vštet v ceno kave. In staro tradicijo se lahko vzdržuje le, če popiješ dve kavi. In ko sem med preletavanjem časopisa kmalu zaključil, da nisem skoraj ničesar zamudil, mi je, tik preden sem že bil odločen ga odložiti, v oči skočilo – ‘izumili so papir’. Najprej sem pogledal na datum časopisa, da mi ni kdo podtaknil 1.aprilskega. Ho, to pa je bilo več kot magnetno, da me je potegnilo v… Beri me naprej …

Dela dolg, pravi stara modrost. Le da ne vem,kako ji je uspelo preživeti do dandanes. Tej modrosti. Mah,seveda vem. V zahvalo tistim, ki obljube izpolnijo. Zato je svet bistveno manj zadolžen iz tega naziva. Obljub kot dežja, gobe izpolnjene obljube pa tu pa tam. Ampak izredno kvalitetne in lepo negovane. “Alo stara, daj greva se dat dol. Se nisva že nekaj časa” sem žametno dihal v slušalko. “Ma kaj res? Meni se zdi,kot da sva se včeraj. Ala,čez urco pridem” mi je v smehu odvrnila Mojca. Kot ponavadi je bila minuto pred mano. Še vedno občudujem njeno točnost. Tudi to. In hip za tem sva se že dala dol… Beri me naprej …

Sem pač imel to srečo, da sem v 80′ – ih tako in drugače preživljal tista nepozabna leta. Čeprav v zadnjih izdihljajih le teh. Ampak dovolj, da vem, zakaj so še danes tako opevana. Bila so pač leta vsesplošne kreativnosti, totalne umetniške svobode. Predvsem glasbene. Pubertetniški slog splošnega obnašanja je baziral predvsem po vsebini popularne tv nadaljevanke Happy days. Res so bili. In tako na eazy. In potem to preide v kri. Kroži še vedno. Garderobni stil je bil torej… Beri me naprej …

Poletja mi gredo vedno na ‘eazy’. Kot nedeljska jutra. To, da poletje traja celo leto je pa že druga, svoj(stven)a zgodba. Celo moja bicikleta gre bolj na eazy. Po gospodarju. Sinhronizacija pa že mora biti. Na plaži ne bi škodilo, če bi kakšno nadstropje dodali. Pritličje je namreč zabukirano tudi brez prednostne liste. Joj, da se jim da med 12 in 16 cvreti pod tem soncem. In vlago, kateri bi marsikatera ženska zavidala v realnem času. Nak, jajca s klobaso si raje… Beri me naprej …

Kak dan nazaj, ko se je sonce skrivalo izza oblakov, sva se zapletla povsem izven konteksta v povsem drugačen pogovor. Lenčica seveda ni katera koli ženska, ampak meni zelo ljuba oseba. S katero se lahko o vsem pogovarjam. Kadar in kjer koli. Ob kateri čutim naklonjenost, pripadnost in tudi zvestobo. Tisto čisto. Ob kateri je že prva beseda stekla, kot bi se poznala nekaj življenj. In seveda tudi vse naslednje. Z mano pa se ni ravno enostavno pogovarjati. Saj veš, (ne)prilagojenost in te stvari.
“No daj Marko, saj veš, da te ni bila vredna”, mi je Lenčica primaknila v nekem trenutku. Ravno tisti dan sem bil… Beri me naprej …

Ko se poletno sonce vsede na podstrešje, sploh če ni v senci, potem hipoma privrejo neke nevsakdanje tematike na površje. Čeprav so več kot vsakdanje. “Pa saj to ni normalno”, izdahne B v že poznem popoldnevu te divje vroče nedelje. “Oprosti ker zamujam, ampak avto sem morala parkirati v garažni hiši,ker tukaj niti kolesa nikamor ne stlačim” je nadaljevala med slačenjem odvečne garderobe. In med odlaganjem zgornjega dela kopalk navihano primaknila : “Da se ti odkupim, sem ti eno hladno pločevinko prinesla.” Ma, saj ne vem, kaj je bolj osvežujoče izgledalo – ali pločevinka ali njen zgornji… Beri me naprej …