“Partizanček Franček je čisti blefer in lažnjivec” je svoje pismo načel belogardist Janez, katerega sem pred tremi dnevi prejel v moje uredništvo. In nadaljeval : “Zaradi vsebine pisma partizančka Frančka, ki v svojem besedičenju zavaja javnost, pričakujem od uredništva bloga Don Marko M, da v celoti objavi moj odgovor na istem mestu in brez uredniške cenzure”. Razlog silnega vznemirjenja belogardista Janeza je bil seveda intervju, v katerem se je Franček partizanček predstavil na mojem blogu. Pismo Janeza kot takšno nisem mogel objaviti, ker je bilo očitno spisano v afektu in bi ga moral zaradi neprimernih izrazov cenzurirati več kot za polovico, kar pa bi seveda sprožilo dodatno nejevoljo in zahtevo po pravicah pri Janezu. Zato sem ga, kot Frančka, povabil na osebni intervju v mojo redakcijo. Danes me nekaj križ zdeluje, zato sem moji tajnici Vednoda naročil, naj sprejme Janeza. “Kdo pride” me je prebodla z očmi. “Saj sem ti že povedal – belogardist Janez.” Naenkrat je temperament Vednoda poskočil :”Ma kaj ta golazen… banditska še lazi po tem svetu. Ma p**ka mu ma***na, mu bom prefu**la jajca, da niti scat ne bo mogel več, jebemti da ga mati ne bo prepoznala več, ko ga dobim v roke !” In za konec je tej erupciji dodala še pljunec, katerega bi ji zavidal vsak nogometaš.

“Ma mu bom dala jaz pravico, samo naj pride, dio porco!” je še dodala, zdaj že čisto penasta in pograbila zajeten pepelnik. “Kam to neseš?” sem jo vprašal. “S sabo. Da mu prilepim pečat na čelo ko pride.” “Ok, zdaj pa je dovolj”, sem šefovsko dodal, “obnašaj se profesionalno in dostojno.” Nekaj je še zapihala in odmaglila v svoj kotiček. Nimam pojma kaj jo je prijelo. Od prvega dne pri meni se je namreč Vednoda obnašala kot prava tajnica, spretna, razgledana, ustrežljiva in zraven še kot dama širocga srca. Kravji zvonec pred vrati je zazvonil. Vednoda se je nekaj obotavljala do mojega “Ala gas!”.

Čez nekaj trenutkov je v mojo pisarno vstopil belogardist Janez. Vednoda ga je, takoj za hrbtom, prestreljevala s pogledom, da bi se, hip za tem, obrnila in v mrmrajoče brundajočem pozibavanju vrnila na svoj stol. Janez mi ni segel v roko, ampak se je, za razliko od Frančka partizančka, vsedel na fotelj. Sive nazaj počesane lase mu je svetila briljantina, botox na obrazu je puščal že vidne sledi. Nekaj Armaniju podobna konfekcija je krasila spodaj črna srajca, na beli kravati pa zlata sponka, kakor tudi manšetni gumbi. Levo nogo je prekrižal čez desno in prijavil : “Ta tvoja tajnica pa ni nič prijazna.” Prvič sem slišal, da se kdo pritožuje čez Vednoda.

Kot pravi šef, svoje odlične sodelavce vedno zaščitim, saj če ne bi bili odlični ne bi bili moji sodelavci. “Kaj pa je bilo takšnega?” “Ko sem vstopil sem ji rekel ‘polepšala si mi dan’, pa mi je siknila nazaj ‘zase se brigaj!’.Še dobro, da nisi dobil pepelnika v čelo, sem pomislil pri sebi in mu v nasmehu odvrnil : “Veste, tajnica je odlična in na omejene provokatorje se burno odziva, kar pa ji dam prav. Praviloma provokatorje zabriše skozi vrata še preden dobro vstopijo, kaj šele, da bi prišli do mene. ” Začudeno me je pogledal in jasno mu je bilo, da bova namesto na ti pač na vi.

– Ok, gospod Janez, dajva midva začeti ta intervju. Česa obtožujete partizančka Frančka ?
Franček je čisto navaden nakladač in lažnjivec. Predvsem pa ne drži, da so on in partizani osvobodili Slovenijo.
– Kdo pa jo je ?
Mi, belogardisti. Agresorje smo pognali v beg enostavno tako, da smo jim povedali, da smo postali zavezniki z amerikan kaubojs. Zbežali so praktično brez vsakega boja in našim slovencem smo prihranili vse žrtve spopada.
– Jaz nič ne razumem več. Kdaj pa je bilo to ?
Leta 1991. Od takrat vladamo in si zasluženo delimo vojni plen. Naši najbolj zasluženi vojščaki prejemajo državna priznanja, odškodnine za preživete vojne napore in zaslužene penzije. Bandi komunistični seveda ne bomo nič dali.
– Če tako pravite. Ok, vrniva se na začetek, torej na vaše poznanstvo s Frančkom partizančkom. On trdi, da se poznata od senika 1941?
Še enkrat bom ponovil, da je Franček navaden nakladač in lažnjivec. Kar mi je nesporno dokazal že ko sem ga prvič srečal. Njegova zgodba je čista laž. V resnici je bilo takole. Zgodilo se je na moji kmetiji in na moji Micki, ki se je Frančku upirala pod senikom. Zabrusil sem mu, da na moji zemlji nima kaj iskati. Moja potna Micka se je strinjala in še Frančka zmerjala, da je prasec, ker ni dokončal začetega. Torej ne drži, da je bilo na seniku. – Ampak Franček trdi, da je bilo na seniku in sicer potem, ko se je vrnil in tudi vas spotoma še prebutal ?
Še ena velika laž Frančka. V resnici sem se sam, takrat ko se je vrnil, zaletel v njegovo pest. In tako večkrat, mislim, da ene 10x zapored. Ker pametnejši odneha, sem odnehal jaz in se vlegel na tla. Predramila me je moja zvesta Micka, ki je še vedno pljuvala čez Frančka, da kakšen prasec je, ker je oba nabutal. Si mislite ? Žensko je nabutal sredi belega dneva potem pa se finega dela, da ga imajo ženske rade. Lažnjivc lažnjivcev ta Franček, golazen komunajzarska, vam rečem.
– Torej vi trdite, da ženske sploh nimajo rade Frančka in da sploh ni bil prijazen do njih, kot sam pravi ?
Seveda ga nimajo rade. Prosim vas, v imenu boga, katera ženska pri zdravi pameti pa bi verjela Frančku, ki jim je govoril, da jim vidi v očeh jutranjo zarjo, da so njih ustnice vrtinec strasti, pa da ga njih dotik popelje v ekstazo večnosti in podobne kozlarije.
– Kako pa veste, da je Franček tako govoril ženskam ?
Po službeni dolžnosti sem mu podtaknil svoje sodelavke, belogardistke.
– Kje pa so, da bi lahko potrdile to vašo trditev ?
Pri Frančku.
– Ok, zavrtiva čas nazaj v tisto leto 41′. Ste bili res že takrat belogardist ?
Še ena laž Frančka. Belogardist ne moreš postati takoj, kot je to počela tista banda komunajzarska. Preden postaneš belogardist moraš špecat belogardistom in agresorjem vse kar delajo komunajzarji. Tako je bilo takrat in tako je še danes. Sicer pa sem bil belogardist in domobranec.
– A res? Kdaj pa ste dodatno postali še član SD ?
1943 in sem še danes.
– Ampak, kam pa ste izginili 1945 do 1991 ? So vas res partizani čisto potokli, da ste bežali kot kure brez glave ?
To ni res. Še ena laž Frančka. Belogardisti in domobranci smo šli v Argentino osvajat novo zemljo, da bo Slovenija imela eno pokrajino več. Do 91′ pa smo se vračali v domovino, da nadaljujemo takrat začeto. Perje pa se nas še vedno drži isto kot takrat.
– Aha. Zato torej danes zasluge in položaji. Ampak, kako pa komentirate, da so partizani, tudi Franček, zapisani v zgodovino kot osvoboditelji takrat 45′-ega ?
Šlo je za veliko napako angleškega prevajalca takrat. Mi smo, za zgodovinske učbenike zapisali, da smo takrat partizane pometli in šli na zaslužen oddih v Argentino. Prevajalec pa je zapisal, da je bil takrat “party z metlami in da smo mi izgubili dih v Argentini”.
– In kateri je bil ta prevajalec ?
Frenky Hardy Dick. Da je to psevdonim Frančka smo izvedeli šele leta 90′. Še ena od njegovih komunajzarskih laži. Cel svet je nategnil.
– Ko smo že pri nategovanju. A drži trditev Frančka, da domobranci v resnici vzgajate otroke, katere so vašim ženskam zaplodili Franček in ostali partizani v vseh teh letih in še danes ?
Pi*zda mate*na, ta njegova laž pa me je najbolj razfu*ala. Ko smo šli 45′ v Argentino smo pustili v naši Sloveniji naše ženske, da branijo naša ognjišča. Vsem mojim kolegom belogardistom so njih ženske pisale isto, kot moja Micka – “Dragi moj mož. Ponosno branimo naše domove. Partizani, predvsem Franček, me sicer stalno oblegajo, ampak jaz ne spustim nobenega skozi vrata hiše, tako, da Franček lahko pride le v spalnico skozi okno, kjer pa ga vedno čakam na vse pripravljena. Lahko mi zaupaš, da branim naše do zadnjega diha.”
– Koliko otrok pa imate ?
Devet
– Kdaj pa so se rodili ?
V letih od 1946 pa do 1995.
– Ampak, a niste bili vsa tista leta v Argentini ?
Bil. Ampak moja Micka je versko blazna, kot vsi belogardisti in domobranci. Kot devica Marija je vse otroke spočela brezmadežno oz. kot sama rada pove je tako intenzivno mislila name, da se je zgodilo.
– Večkrat in zelo se ji je dogajalo, vidim. Preden zaključiva – trdite, da ste osvobodili Slovenijo 91′-ega in da jo belogardisti vodite še danes. Mi lahko poveste, kam je izginilo vso tisto družbeno premoženje ustvarjeno od 45′ – 91′ ?
Seveda. Glavnino smo preselili v Argentino in še na nekaj eksotičnih otokov, da bodo naši člani imeli kje dopustovati. Preostalo pa smo v naravi vrnili našim članom, kar jim je komunajzarska banda pokradla.
– Ja, kako pa bo živelo slovensko ljudstvo ?
Nič lažjega. Ustanovili smo Beli program.
– Beli kaj ?
Beli program. Torej, kar se začne z ‘Belo’ in ustrezno sklanjano, je naš program razvoja. Beli ovratniki, Bele rokavice, Bele lopate, Bele vrane, Bela krajina in podobno.
– Bele vrane?
Ja, ta projekt je namenjen medicini. Bele vrane so drugačne in drugačnost je danes moderna. Gre za zelo kompaktno zasedbo, ki deluje pod sloganom – ‘Vrana vrani ne izkljuje oči’.
– Ok, težko dohajam. Dajva še dve privat. Imate radi ženske ?
Samo mojo Micko. Ni bolj zveste ženske.
– Imate radi nogomet ?
Ne, to je šport za ženske. Mene navdušuje balet oz. vsi, ki imajo belo podlago.
– Katera glasba pa vam razvedri dušo in telo ?
Delaj dekle pušeljc. Radi smo jo zapeli skupaj z župniki in kolegi domobranci. Še danes jo.

Iz sosednje pisarne mi je Vednoda zavpila, da me nekdo čaka na liniji 8. Belogardist Janez je vstal, si popravil plašč in stopil proti vratom. Brez pozdrava je prišel, brez odšel. In ko je bil ravno v okvirju vrat se je od nekod pojavila Vednoda, s pladnjem polnim skodelic kave in vode. Brez vseh zavor je pristala s pladnjem vred v Janezu. Še nikoli je nisem videl tako nerodne. Cela obleka Janeza, od bele kravate naprej, je začela spreminjati barvo. Medtem, ko je imel odprta usta kot riba, se mu je Vednoda hitela opravičevati in ga začela brisati s krpo po obleki. Čakaj malo, kaj ni s tisto krpo zjutraj po tleh brisala? Janez se ji je nekako izmuznil in odbrzel proti izhodu. Ko sem pogledal skozi okno sem bil prav začuden, kako za svoja leta hitrostno lovi korak. Nedvomno je potolkel svetovni rekord v hitri hoji.
Vednoda se je približala moji mizi in me, kot ponavadi šarmantna in adrenalinska, vprašala : “Kavico, šefe?” “Lahko, ampak brez krpe”. In je, spet vesela in nasmejana, odbrzela v čajno.
Če mi je intervju s Frančkom partizančkom prinesel spoznanje, da je edina večna le zgodovina, potem mi je intervju z belogardistom Janezom prinesel dodatno nadgradnjo – Lahko se trudiš spreminjati zgodovino, a večnosti ne moreš spremeniti.

Naslednjič : Neposredno soočenje Frančka partizančka in belogardista Janeza v vročem intervjuju za hladne dni.

Don Marko M