Pismo Partizančka Frančka

“Tovariši in tovarišice – ponosen sem, da vam lahko predstavim resnico ozadja boja proti okupatorju. Bilo je butasto, da smo morali sovražnike podirati na svoji zemlji, pa kurc, tudi svojo babo podiram na svoji zemlji če nimam kaj pametnejšega početi. Sovražniki, izdajalci, belogardisti, pa so same babe.” Tako je zapisano v uvodu pisma, katerega je poštar dostavil v moje uredništvo. Ker nisem gospod, me je že uvodni “tovariši” potegnil v nadaljevanje branja. Priznam, toliko adrenalina ob prebiranju nisem že dolgo začutil. Tako brez balasta, neposredno in brez vsakega zadržka je Franček Partizanček razgalil svojo zgodbo na petih A4 straneh, po mojem, stipkanih še s pomočjo tipkalnika iz leta 41′. Ampak, začutil sem, da je Franček pravi vir bogastva in zato sem ga povabil na intervju…. Poslal sem mu klasično pismo, saj Franček ne uporablja sodobnih pripomočkov. In čez nekaj dni je, v vsej svoji pojavi, stal pred vrati. Ne vem, kako je lahko spregledal zvonec alpske krave zraven vrat, ob katerega ponavadi pozvonijo prišleki, ampak ob njegovem trkanju se mi je zazdelo, da je  deseta stopnja Merkalija še nežen pojavček.
“Smrt okupatorju!”, je pozdravil odločnega glasu. “Na juriš !”, sem mu odvrnil nič manj odločno. Čisto sem not’ padu. Ne dogaja se tako pogosto, da se lahko pogovarjam z narodnim herojem.

Priznam, po njega pisanju sodeč sem pričakoval najmanj podobo gladiatorja, a vstopil je vse prej kot to. Je pa zato bila njegova karizma tista, ki je dodatno obsijala prostor. Črnolasa frizura na stransko prečko je dodatno poudarjala gube obraza, iz katerih je bilo jasno razbrati, da Franček dobro ve, kaj vse je življenje. V tistih rjavih očeh, pa sta se prelivala odločnost in toplina. Prepričljivo. Ko je odložil plašč, so se mu preko prsi zasvetili številni ordeni borčevskih zaslug. Vsedel se je na navaden stol, v stabilen samozavesten položaj nog narazen, čeprav je imel slab meter proč na voljo fotelj. Dodatno me je prepričal. Moja tajnica Vednoda je bila nad Frančkom tako navdušena, da mu je kar dvojno kavo postregla, pa še 0,3 zvarka, skozi ji je bilo vroče in sploh je skozi nekaj naokoli iskala. To je do zdaj samo meni počela. Vem ja, ženska lojalnost je kot sladoled.

No Franček, a bova začela ?
Jaz sem začel že 41′-ega in še danes se isto počutim.
Kako to mislite – isto počutim ?
Udari, navali, usekaj, opali, pa Na juriš ! Ena zihr pade.
Pa vam leta to še dopuščajo?
Eh, kurc pa leta. Dokler mi ponos stoji, potem ni umika !
Ja čestitam na žilavosti. Pa dajva zdaj vašo zgodbo. Kako se je sploh začelo tistega leta 1941 ?
Eh, jeba je bla, jeba. Živo se spomnim, da je bila sreda. Zunaj je deževalo in ker nismo mogli premetavati trave na polju, sem premetaval sosedovo Micko na seniku. Pa ti naenkrat prileti od drugega soseda Ivan, pa mi vpije naj takoj dol zlezem. Iz Micke in senika. Tok sn bil jezen, da bi ga kar užgal po čebuli. Če ne dokončam dela sem tečen.
Razumem. Ampak kakšne veze ima to z vojno proti okupatorju ?
Počakaj no. Eh vi mladi, znate čakat kot driska na pohodu. Pridem ti jaz dol, pa Ivan zmeden kot ovca vpije : “Vojna. Vojna se je začela!” “Pa kaj si ja nor”, sem mu rekel. “Kdo pa ti je to reku?” “Janez, Janez. Glej, te papirje deli.” Takrat sn pa čisto ponoru.
Kaj pa je pisalo na papirju, da vas je tako vznemirilo ?
Naredite mi to deželo nemško !
In kaj ste naredili ?
Kot sneta sekira sem odletel v vas in nabutal Janeza zelo slovensko. Potem sem se vrnil na senik in do konca nabutal še Micko od Janeza. Vedno dokončam kar začnem.
A mi hočete povedati, da je ženska začela vojno 41′-ega na naših tleh ?
Ne, začel jo je Janez, kar pa je isto.
Ok, razumem. Kako pa se je nadaljevalo ?
Drugi dan je spet pritekel k meni Ivan. “Bejžmo v hosto, je Josip tako rekel!” Pa sn ga nabutal. Ivana. V naši vasi ni bilo nobenega Josipa in na živce mi gre, da si nekaj kdo zmišljuje.
Ampak Josip je bil vendarle naš vrhovni komandant in idejni oče partizanskega upora ?
To sn zvedel šele 45′-ega, ko mi je Tito pristopil in rekel : “Druže Franček, odličan si borac i ponosni smo na tebe. Od danas si vođa u socialističkoj republici Sloveniji.” Pa sem postal, kaj sn hotu. Vodil sem pa tako, da sem v javnost kazat se pošiljal svoje kurirje.
Ok, bova o povojnem kasneje. Kaj je bil tisti glavni recept, da ste partizani pregnali sovražnika iz naše dežele ?
Skrivalnice. To smo znali odlično. Mi smo se skrivali, sovražnik nas je iskal. In potem smo vedno prišli odzadaj in jih nabili. Vojno bi lahko tako končali že 42-ega, ker so jih riti že takrat bolele.
Res ? Kaj pa se je zgodilo, da se je zavleklo ?
Zgodil se je Janez.
A tisti, ki ste ga prebutali takrat ?
Tisti ja. Sem ga premalo. Okupator mu je ponudil, da bo vodil vas po koncu vojne, pa še nekaj čokolade in Janez je potem špecal, kje se skrivamo. Butec, še jaz sem vedel, da vasi ne bo več po koncu vojne in da se bo čokolada stopila. Ustanovil je celo eno diatonično skupino Belogardisti, da bi se lažje promovirali, ampak smo jih zminirali na nastopih. Še danes ne vem kako je Janezu uspelo zbežati v Argentino.
Kako zminirali ?
Dobesedno. Križe smo pokurili kasneje na tabornih ognjih, ker za drugo niso bili uporabni.
In kako bi strnili uspešnost partizanskega NOB ?
Okupatorja smo tako nabili v rit, da še danes ne vejo, kje se jih glava drži. Mislim, da bo treba vajo ponoviti in kmalu spet Na juriš !
Zakaj pa niste takrat dokončali ?
Eh, ta golazen banditska belogardistična se je razbežala po svetu, zdaj pa se vračajo. Takrat nismo tekli za njimi, ker smo osvobajali Slovenijo, ne pa celega sveta.
Ok, kako pa je potekala povojna obnova ?
Jebeno, jebeno. Če ne bi Tito ukazal, da se morajo bratje iz drugih republik preseliti v Slovenijo, da pomagajo pri izgradnji vsega na novo, bi slovencev še danes bilo manj kot jih ima Spodnji Duplek, kar seveda ni dovolj niti za izgradnjo ceste, kaj šele avtoceste.
Borili ste se, na novo gradili to našo domovino od 41′-ega dalje. Kaj si mislite o razpadu SFRJ v devetdesetih ?
Saj sem rekel, da bo treba spet Na juriš te izdajalce, belogardiste počistiti. A tokrat do konca razterat to bando izdajalsko.
Čeprav je bila od 45′-ega osvobojena bolj kot kdajkoli, je Slovenija padla spet v vojno leta 91′. Kaj mislite o tej vojni ?
Kakšna vojna pa je bila takrat ? Tiste štiri, ki so zaprli, bi morali biti zaprti še danes, pa bi bil mir. In domači izdajalci ne bi razprodali naše dežele. Zdaj se počutim kot 45′-ega, ko moramo spet vse graditi. Bemti te izdajalce, samo škodo delajo poštenim borcem.
Kako pa bi vi, kot prvoborec, rešil današnjo Slovenijo, ki se očitno potaplja ?
Najprej je treba poloviti to izdajalsko, belogardistično, bando. Z mojo gardo to lahko izpeljemo v dveh mesecih, ker vemo kateri so. Imamo razvito obveščevalno službo do potankosti. Potem izdajalce mučiti toliko časa, dokler vsega ne priznajo. Najprej, da priznajo zakaj so lagali , da osvobajajo Slovenijo, če pa smo jo že mi osvobodili, ko se večina niso še niti rodili. Potem, da priznajo, da so o svobodi lagali le zato, da so lahko nakradli denar, ki priprada vsem državljanom. In na koncu še, da priznajo, kam vse v tujino so poskrili nakradeni denar. Priznali pa bi zelo hitro in v mesecu dni bi Slovenija imela na svojem računu ves njihov nakradeni denar in čez noč bi postali najbolj premožna država v Evropi. Te belogardiste bo treba spet pognati v Argentino ali odpreti Goli otok spet.
Zveni enostavno. Zakaj pa se tega niste že lotili ?
Ker smo v penziji. Ampak zdaj, ko nam še penzije kradejo, bo pa treba Na juriš !
Kaj pa si mislite o zajetnem plačevanju vojne odškodnine še živečim domobrancem ?
Zvedel sem, da je tudi belogardist Janez zahteval in dobil odškodnino za vojne preživete grozote. Verjamem, da mu je bilo malo težko v Argentini, dokler se ni vrnil. Ampak jaz mu nisem kriv, če sem njegovi Micki naredil vse tri njegove potomce. Micka ima rada zmagovalce.
Še vedno se navdušujete nad ženskami ?
Seveda. Dokler Frančkov ponos stoji, ni nobenih skrbi. Še najraje imam tiste ženske od izdajalcev. Prav vsaka je rekla, da so izdajalci impotentni in da jih noben ne more tako potešiti, kot pravi borčevski partizan. Nam pravim borcem nikoli ne zmanjka bab.
Ampak, a ne delate tako na nek način uslugo izdajalcem, ko jim ženske potešujete ?
Sploh ne. To je sodoben način ilegalnega boja. Poslej izdajalce ne kaznujemo več s postavitvijo pred strelni vod, ampak širimo borčevsko idejo in prakso neposredno v potomstvo. In ženske izdajalcev so prav ustvarjene za to akcijo, pa še zahvalne so nam. To je odličen promocijski prijem. Praktično nimamo stroškov pri izvedbi, ženske so zadovoljne, naše potomce pa v odraščanju plačujejo izdajalci. Tako smo direktno infiltrirani v jedro izdajalcev, kar pomeni, da jih bodo njihovi, torej naši otroci, lepega dne vrgli iz hiše, katero so itak dobili ob denacionalizaciji. In spet bo vse naše.
Kakšno glasbo pa namenjate svojemu ušesi in duši ?
Najboljša je prava partizanska pesem. Če je zborovska še boljše. Pa kakšnen dober rock mi tudi dobro pade.
Pa ste slišali, da je en slovenski ženski pevski zbor, ki poje partizanske pesmi, naredil plagijat pesmi Glory, glory, aleluja in jo naslovil, mislim, Gor in dol ti bom pobegnil ?
Kaj ? Evo, vidite zdaj, da izdajalec nikoli ne počiva. Tista baba, ki je naredila ta plagijat bo tolk najebala, da se ji bo vrtelo še nekaj let. Pa naj naredi še kakšen plagijat, ko bo vsak dan pucala konjušnico. Tiste druge pa bodo ostalim tovarišem čevlje pucale vsak dan, brez petja. Te babe, samo obrneš se pa same pizdarije delajo.

Najin pogovor se je, iz začetne predvidene ure, prevesil v pozno popoldne. Tajnica Vednoda je že spokala v neznano, midva s Partizančkom Frančkom pa sva šla na sprehod v mesto, kjer sva si privoščila še pozno kosilo. Do večera, ko sva se poslovila, me je Franček navduševal s podrobnostmi opisovanja zgodb iz njegove partizanske preteklosti. Poslovila sva se, do naslednjič, brez bojnih partizanskih vzklikov, čeprav tovariško. Ampak, ta preživeti čas mi je dal tudi novo spoznanje o večnosti. Zdaj vem, da je edina večna le – zgodovina.

Don Marko M

Deli:

9 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Pismo Partizančka Frančka

  1. Zanimiv sogovornik Franček.Partizani imajo še vedno nos za odkrivanje domačih izdajalcev in njegove rešitve problemov se mi zdijo kar zanimive.:)

  2. noah

    mislim, da bi dosti manj škode bilo, če bi se določen del zgodovine ponovil…ker je očigledno, da se ravno tisti prvi poklicani, niso čisto nič iz nje naučili….dvomim, da so prešpricali vsa šolska leta v enem kosu… 🙂

  3. Ivonca

    bemti, veš, da je res frajer….mu kar malo zavidam ta borbeni duh, medtem ko večina njegovih kolegov upokojencev “nima časa” za nič….tistih v njega letih po večini itak ni več….

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *