“Delu čast in oblast” v paroli odmeva že 125 let od njenega spočetja, torej tistih znamenitih krvavih delavskih demonstracij v Chicagu. Ameriške oblasti so v zameno svojim delavcem odgovorile in še vedno odgovarjajo tako, da delavcem prepovedujejo praznovanje tega praznika. Ameriška popolnost demokracije pač. V naši mali podalpski 1. Maj še vedno praznujemo. Tudi letos bodo zagoreli kresovi, vihrale bodo rdeče zastave in rdeči nageljni bodo krasili prsa delovnega ljudstva. Vse bo rdeče. Rdeča je polna življenja, strasti. Ljudje se bomo družili, pojedli kaj iz žara, veselo zaplesali…ja, vsaj 1x letno pa si delavec zasluži to razkošje. In ja, poslušali bomo, trkajoče se po prsih, sindikalne govorce in politike, polnih modrosti – in tukaj se moja zgodba začne….
Pričakovanje 1.Maj/a je bilo v mojem otroštvu, v tisti majhni istrski obmejni vasici, čarobno. Že dober mesec prej smo mulci pričeli s temeljitimi pripravami na vidno bistvo praznika – kres. To ni bil hec, zadeve smo se lotili logistično zelo resno in profesionalno, saj smo imeli hudo konkurenco v preostalih razpršenih vaseh po hribu.

Kres je pač moral ustrezati vsem zmagovalnim kriterijem – moral je biti najvišji, najlepši, predvsem pa je moral najdlje goreti, torej še potem, ko so po vseh drugih vaseh že ugasnili. In vse do mojega odhoda v beli svet, v mladinskem obdobju, nam je to odlično uspevalo. Najdlje goreči kres je namreč pomenil tudi to, da so se na naše prizorišče priselili še iz ostalih vasi, kjer je že ugasnil in skupaj smo rajali v jutro.

Nič manj, kot smo bili ponosni sami nase, pa so bili na mularijo ponosni tudi straši, ki so, izmenično, vse dni gradnje, hodili na prizorišče opazovati naše mojstrstvo. Celo tako priljubljene družabne igre vseh oblik, katere smo poganjali praktično vsak dan, smo mulci žrtvovali v tistih dneh priprav za postavitev kresa.

Spet bo zagorelo....

In zadnji aprilski dan, ko je kresu manjkala le še vžigalica, smo ga vsi mulci polni zanosa občudovali. Medtem so se po vasi širile vonjave roštiljad – čevapov in vsega, kar pač sodi na žar – iz dvorišč prav vsake hiše. Ni nam bilo treba 2x reči, da za kakšno urco, pred prižigom kresa, zgasnemo domov, da omilimo tiste sline, ki so nam, že ob pomisli na pečene dobrote, skoraj kapljale po tleh.
Zvečer je potem sledil svečan prižig kresa, katerega je praviloma izvedel najstarejši v vasi in na katerem je bila prisotna dobesedno cela vas, torej nas nekaj čez 200, pa še mačke in psi so tekali okoli. Skupaj smo peli ‘a capella’ vse možne udarniške, zaplesali, vrhunec pa je bil, ko smo mulci na palčke nataknili krompir in ga v krogu pekli nad izginjajočim kresom. Nepozaben pa je bil tudi razgled na okoliške hribe, kjer so najprej v rdeče zagoreli vsi kresovi skoraj naenkrat, da bi potem drug za drugim ugašali. Ja, zvezde so bile v tistih večerih neopazne.
Naslednji dan, za 1.Maj, pa je večina delavskih družin Obale tradicionalno obiskala Bobre, takrat še znamenito gostišče ob reki Rižani, kjer smo vsi po vrsti jedli – ocvrte kalamare, ki so bili božanskega okusa, kakor tudi sveže pečen domač kruh poleg. Ja, takrat si je lahko praktično vsaka delavska družina privoščila nedeljski izlet s kosilom vsako nedeljo, kakor tudi počitnice.
In takrat, v času socializma, je res veljalo “Delu čast in oblast”, kakor je veljalo tudi, da je bil delavec realnega sektorja spoštovan in cenjen, predvsem pa za svoje delo plačan redno in zadovoljivo, tako, da se je lahko po 8 urnem delovniku – več le če je sam tako želel – posvetil svoji družini, kar je lahko neobremenjeno počel tudi vse vikende in praznike.

V delavski pesti bo zaplapolala rdeča zastava....

Potem je prišlo tisto ‘znamenito’ leto 1991, ki je prineslo tudi neko “novo Slovenijo”, za katero sem sicer prepričan, da se danes 80% državljanov Slovenije v tej podobi ne strinja več o pravilnosti takratne poteze, ki je prineslo tudi številne novosti za delovno ljudstvo. Ko omenjam delovno ljudstvo seveda mislim zgolj na realni sektor, ker javni sektor pač živi od in na račun realnega sektorja, sploh birokratski del.
Takrat so v ospredje stopili slovenski sindikati, predvsem njih sindikalne vodje, kot prvi poklicani v zaščito delovnega ljudstva in že začeli so več kot vzpodbudno.
V pičlih 3 letih jim je uspelo, s pomočjo naših politikov, spremeniti zgodovino slovenskega delovnega ljudstva in obdobje do leta 91, ko praktično ni bilo nezaposlenih, v neko novo obdobje 40 tisoč nezaposlenih. Kot domine so začeli padati Tomos, Litostroj, Tam, Elan, Mura….skratka vsi paradni konji slovenskega gospodarstva in delavci z njimi vred.
Politiki so začeli spreminjati delovno zakonodajo, kar je pomenilo vso oblast, zanimivo, predvsem menedžerjem državnih podjetij, sindikalisti pa so se jim pridružili in s skupnimi močmi so do danes steptali 120 tisoč delavcev. Številka je zagotovo še višja, saj jih dosti sploh ni prijavljenih na zavodu.
Nič boljših rezultatov pa niso sindikati dosegli v zaščito delavcev realnega sektorja, ki so še vedno nekako zaposleni. Najprej se je nekdo spomnil unikuma v Evropi, pa še kje po svetu – pogodb za določen čas. Torej pogodb, ki državi in delodajalcem omogočajo brezbrižno prihodnost, delavcem pa prav nobene.

Urnik delavcev je postal fleksibilen, kar pomeni, da delaš tudi krepko čez 8 ur, petke in svetke, na proste vikende z družino pa lahko delavec kar pozabi, kakor tudi na ostale boljše delovne pogoje. Mobingi in grožnje delodajalcev so postali redna praksa, namesto naključna izjema.
Pika na i, katero so sicer postavili ravno sindikati s svojo privolitvijo, pa je plačna nedisciplina in neplačevanje prispevkov delavcem in to brez vsakih omembe vrednih sankcij za državo in delodajalce.

Ja, uganil/a si, vsi sindikalni zaupniki, kot predstavniki delovnega ljudstva, omenjenih težav nimajo, kar je po svoje razumljivo, glede na to, da jih plačujejo delodajalci za svoje potrebe in sploh ne čudi, da sindikalne stolčke, tako kot politične, zadnjih 20 let zasedajo praktično isti ljudje, le stolček mogoče vmes zamenjajo. O tem, da so ravno sindikati izdali delovno ljudstvo sploh ni več nobenega dvoma.

V anketi na desni strani, kjer lahko oddaš svoj glas, sem vas povprašal ‘Kaj ti pomeni praznik 1. Maj ?’. Zaenkrat vas kar 79 % meni, da vam ta praznik pomeni Spomin neke preteklosti, ko je delavec bil cenjen, dobrim 20% pa pomeni Družinsko kreativno druženje, kar sicer lahko pomeni dodatno tudi preostalim.

Po zadnjih javnih raziskavah pa si letos za prazničen 1. Maj ne bo moglo kar 75% slovenskih državljanov privoščiti daljših izletov ali krajših počitnic izven kraja svojega bivanja, čeprav si jih zavoljo opravljenega dela nedvomno zaslužijo, kar je 30% več kot lani, čeprav naši politiki še kar vpijejo, da smo že iz krize. Za naše politike in sindikaliste sicer nisem nikoli niti (po)dvomil, da bi v krizi kdaj bili, razen krize morale in poštenosti.

Ob vsem, kar se v teh ‘sodobnih’ časih dogaja delovnemu ljudstvu, je verjetno še najmanj pomembno, da je letos 1.Maj/u dodana še 7.obletnica priključitve SLO v EU, kakor tudi, da RKC, kot ponavadi, pristavlja svoje priskledniške vsebine v podobi Svetega Jožefa Delavca, čeprav ima dovolj preostalih dni v letu za Jožefe.

In nageljni bodo dišali kot nekoč....

Sam nisem nikoli jemal 1.Maj/a kot praznik določene politične obarvanosti, temveč zgolj kot to kar je bil, je in bo, torej kot praznik delovnega ljudstva. Nenazadnje so delovno ljudstvo tako tisti levi, desni, sredinski, kot vsi ostali, ki smo samosvoji.
Danes sicer še vedno velja tista “Delu čast in oblast”, le v poosodobljeni obliki. Delo je postalo čast bolj kot kdaj prej, če ga človek sploh ima seveda, plačilo delavca pa, razen če ni zaposlen v javnem sektorju, razlog za pravi boj proti oblasti, torej delodajalcu. Pa ne zato, da bi delavec dobil kaj več plačila, katerega so sicer politiki obljubljali pred osamosvojitvijo 91′ in potem še pred vstopom v EU, ampak, da bi sploh dobil tisto mezdo, katero je prigaral. In tista Smolarjeva ‘Bo treba delat’ ima danes posmehljiv prizvok bolj kot kdaj koli, tista Kovačičeva ‘Delam kot zamorc’ pa stvarnega bolj kot kdajkoli prej.
Zaenkrat kaže, da bomo od naslednjega leta, če ne bomo kaj ukrenili na tem, praznovali – 2. Maj. Kot spomin na 1. Maj. Ampak še vedno bomo lahko zavpili – Živel 1.Maj !. Rdeči nageljni pa bodo še poganjali…..

Don Marko M