Začelo se je na današnji dan, pred 531 leti. Lov na čarovnice. Papež Inocenc VIII. je namreč 5.12.1484 leta javno razglasil, da se nemški satanisti sestajajo z demoni, uničujejo pridelke in v obredih žrtvujejo dojenčke. Lov na čarovnice je bil tako “uradno” odprt…..

Lov na čarovnice je bil (poleg inkvizicije) prvenstveno domena izvajanja vernikov Rimokatoliške cerkve, a v tem početju so sodelovali tudi nekateri kralji in Protestanti, in izkazovanje rivalstva med obema, ki sta na različne načine poskušala dokazati brezpogojno vdanost svojih ovčic, se je lahko začelo.

Poskusi izprijenih verskih dokazovanj predanosti svojih ovčic različnih Cerkva se še danes v bistvu ne razlikujejo, a tokrat se bomo posvetili lovu čarovnic, ki je pomenil povsem odkrit boj RKC proti ženskam in zaničevanju le teh, kot manjvredna bitja, čeprav čarovnice, kar sicer RKC ohranja še danes v izvajanje, le da v bolj prefinjenih oblikah.

Lov na čarovnice ima, poleg neomejeno omejene človeške neumnosti, sovraštva in škodoželjnosti epilog tudi v povzročenih – preko 100.000 žrtvah, od katerih je bilo skoraj 90% žensk.

V uvodnih poskusih uvedb RKC lova na čarovnice je sicer še prevladoval razum pri prepovedi le tega. Še več – lovci na čarovnice so bili preganjani in usmrčeni.

Večina oblastnikov je namreč takrat gojila prepričanje, da je čarovništvo butasto praznoverje, preveč butasto, da bi kakorkoli ogrožalo družbo. Karel I. Veliki, frankovski kralj in krščanski kralj Langobardov v 8. stoletju, se je tvezenjem o obstoju čarovništva le posmehoval in v odgovor na smrt obsodil vse, ki so sežigali domnevne čarovnice.

Tudi na danskem dvoru je v 11. stoletju veljalo prepričanje, da je vera v obstoj čarovništva nevarnejša od samega čarovništva, zato so lovce na čarovnice strogo kaznovali.

A potem je prišel srednji vek, ko bi moralo človeštvo miselno še bolj napredovati, a se je takrat začelo RKC nabijanje o čarovništvu bodisi tolerirati ali pa se mu javno posmehovati, predhodna stroga sankcioniranja pa so praktično izginila ali se spremenila v le plačila manjših glob ali krajših zapornih kazni.

To vedno večjo družbeno pasivnost do lova na čarovnice pa so izkoristili v RKC za svoj vzpon in nasilno prevlado, tudi z ustanovitvijo RKC svete inkvizicije, z jasnim namenom preganjanja in pobijanja vsega in vsakogar, kar ni sledilo doktrini katoliške vere.

Za številne nevernike ali drugače verne je tako od 12. stoletja postalo tako življenje zelo nevarno življensko ogroženo. A pred tem se je skoraj 7. stoletij kopičilo….

Okoli leta 560. p.n.š. – biblijske šepetalke

Čarovnice so prvič javno imenovane že v Bibliji, v drugi in tretji Mojzesovi knjigi, kot delu Stare zaveze, ko se pojavi pojem čarovnica, ki izvira iz hebrejske besede “kashaph”. Tako je, me dostalim, zapisano “Čarovnice ne puščaj pri življenju !” in “Človek ali ženska, ki pokažejo prepoznaven duh ali so čarovniki, bodo pogubljeni : s kamenjem se jih naj zasuje, kri njihova nanje”.

Okoli leta 420. – zgodnji razum

Avguštin Hiponski, vpliven teolog pozne antike, je trdil, da lahko samo Bog ukine zakone vesolja. Njegova stališča so bila tudi, da ne Satan in ne čarovnice nimajo nadmoči, niti sposobnosti, da bi uspešno izpeljali čarovnijo katerekoli oblike.

Trdil je, da je verovanje v čarovnice, kot močna bitja izven božje kontrole, zapuščina “poganske napake”. Njeegova stališča so bila širše sprejeta in posleidčno v tem obdobju RKC ni kazala interesa pregona čarovnic, niti se ni ukvarjal z njih nadanaravnimi močmi.

Leto 1208 – bujenje demonov

Papež Inocenc III. je napovedal vojno katarskim heretikom v južni Franciji (1209 – 1229), kateri so verovali, da poteka boj za oblast med Bog-om in Satan-om. RKC se je trudila diskreditirati kataristična verovanja, kar so počeli tudi s širjenjem govoric, da heretiki prakticirajo rituale zla.

V svoji propagandi so tako navajali tudi, da Katari v svojih obredih lojalnosti poljubljajo anus Satana in tako so med ljudi zasejali nestrpnost do “skrajne satanistične opcije”.

Poleg vsega pa sta v času vladanja papeža Inocenca III zaživela tudi inkvizicija (1215) in znameniti odpustki grehov (indulgencija). Tako so odpustki grehov postali v bistvu najpomembnejši vir in način pridobivanja denarnih/materialnih sredstev za RKC, ki veljajo še danes.

Leto 1273 – čas skušnjav

V knjigi Summa Theologiae, spisani 1265–1274, avtor Thomas Aquinas, za katerega sicer RKC še vedno meni, da je največji teolog in eden od 33 doktorjev Cerkve, trdi, da je svet izpolnjen z zlemi in nevarnimi demoni.

Po njega verovanju in učenju je za širjenje demonske oblike odgovoren spolni nagon človeka, ki je tesno povezan s čarovništvom. Tako demoni skozi spolne orgije ne doživljajo zgolj osebno zadovoljstvo, temveč tudi napeljujejo človeški rod na preizkušnje.

15. stoletje – gradnje mitov

Številni katarski heretiki iz južne Evrope so se uspeli izogniti inkviziciji papeža Inocenca III. s pobegom v Nemčijo in Savojo. Tsiti, ki se niso odločili za bežanje, so bili soočeni s krutimi mučenji in izsiljevanji priznanj o prakticiranju čarovništva, ter sprevrženem spolnem obnašanju izzvanim od demonskih sil.

Obtoženi so tako priznavali, da so leteli na palicah in domačih živalih na srečanja, katera je vodil Satan osebno, kjer se je pojavljal v obliki koze ali neke druge živali.

Vsled krutih tortur so obtoženi priznavali, da so sodelovali v obredu poljubljanja anusa Satana, da so z izvajanjem magije škodili svojim družinskim članom in sosedom, da so zlorabljali živali in priklicovali neurja. V sredini 15. stoletja je tako čarovništvo dobilo svojo polno obliko za obsodbe.

Leto 1484 – začetek lova na čarovnice

Na današnji dan, 5.12.1484, je Papež Inocenc VIII. izdal papeško bulo, v kateri je izrecno obsodil, da se satanisti sestajajo z demoni, uničujejo pridelke in v obredih žrtvujejo dojenčke. Lov na čarovnice je bil tako “uradno” odprt…..

Kmalu zatem je pooblastili dva inkvizitorja, Jakoba Sprenger in Heinricha Kramer, da raziščeta čarovništvo v Nemčiji, ki sta izkoristila prednost na novo izumljenega tiskarskega stroja in objavila knjigo Malleus Maleficarum (Kladivo čarovnic), v kateri je govora o čarovništvu, lovu na čarovnice in čarovniških sodnih procesih.

Namen izdaje te knjige je bil le eden – diskreditacija vseh tistih, ki niso verjeli v demonska bitja.

Knjiga je bila, v ogromnih nakladah, ponatisnjena nekaj deset krat med leti 1487 – 1669 in namenjena tudi usposabljanju osebja RKC, kako prepoznati in kaznovati čarovnice, ki so bile, po trditvah avtorja knjige, številne in zelo nevarne.

Srhljive zapisane zgodbe v tej knjigi so pripeljale od množičnega strahu, posledično do masovnega sovraštva in nekontrolirano številnih iskanj oseb z čarovniškimi obeležji, kot recimo madeži na določenih delih telesa in ostalo.

To obdobje je označeno kot obdobje “čarovniške neomejene norosti”.

16 stoletje – Evropa v čarovniški maniji

Izbruh čarovniške histerije je začel zelo hitro proizvajati masovne usmrtitve. Oblastniki v Ženevi so recimo samo v letu 1515 preko hitrih sodišč usmrtili 500 oseb, v glavnem žensk, obtoženih za čarovništvo.

Spirala obtoževanj za čarovništvo se je hitro širila po Evropi, devet let kasneje se je zgodilo eno najbolj krvoločnih let v italijanskem Comu, kjer je RKC usmrtila 1000 ljudi, spet večinsko žensk. Reforma Cerkve je razdelila Evropo na protestante in tiste, ki so ostali zvesti papežu.

Najbolj okupirana s sektaškimi spopadi je bila Nemčija, ki je imela takrat višjo stopnjo usmrtitev čarovnic, kot celoten preostanek Evrope skupaj. Potem, ko je odvetnik Rinaldo des Trois-Echelles leta 1571 na sodišču obsodil za čarovništvo tudi francoskega kralja Charlesa IX, je Francija javno objavila, da po državi tava preko 100.000 čarovnic in čarovnikov.

Leta 1580 je pravnik in politični filozof Jean Bodin v knjigi On the Demon-Mania of Witches opisal atmosfero dogajanj v Franciji in grozote instrumentov torture, pasti in pričevanj ljudi proti najbližjim sorodnikom.

V obdobju 160ih let (1500 – 1660) je bilo v Evropi v sklopu norije pregona čarovnic usmrčenih preko 80.000 ljudi, osumljenih, da so se ukvarjali s čarovništvom in preko 80% le teh so bile ženske.

Število usmrtitev je nihalo od države do države, prednjačile pa so Nemčija, Francija in Anglija, najmanj žrtev pa se je zgodilo na Irskem, kjer so usmrtili zgolj 4 ljudi, predvsem v zahvalo boljši proceduralni zaščiti, katero so uživali branilci obtoženih.

Leto 1591 – davek škotske paranoje

Lov na čarovnice se je na Škotskem pričel s poroko škotskega kralja Jamesa I Stuarta (Jakob I. Angleški) z Ano, sicer dansko princeso. Na poti na Škotsko je namreč princesa Ana preživela veliko neurje in bila tako prisiljena nekaj časa ostati na Norveškem.

Tako se je kralj James napotil v Skandinavijo do svoje izbranke, protestantke Ane, hčerke danskega in norveškega kralja Fridrika II., ter se z njo poročil 23. novembra 1589. v Oslu.

Ob povratku na Škotsko jih je na morju doletelo veliko neurje, za katerega je kapitan ladje obtožil čarovnice. Potem, ko je šest Dankinj priznalo, da so povzročile to neurje, da bi škodovale škotskemu kralju, je le ta padel v pravo paranojo in ob povratku na Škotsko odobril mučenja osumljenih za čarovništvo.

Tako je bilo na stotine obsojenih čarovnic sežganih na grmadah v največjem lovu na čarovnice britanske zgodovine, ki je trajal polnih 6 let. V letu 1597 je lov na čarovnice počasi popustil, ko je kralja srečal razum in je začel opozarjati na težke kršitve procedur med obsojanji “čarovnic”.

1643 do 1645 – prebujanje Skandinavije

V tem obdobju se je zgodil največji lov na čarovnice v francoski zgodovini. Samo v regiji Langdok je bilo v manj kot dveh letih ujetih in obsojenih 650 ljudi. Vzporedno je cvetel lov na čarovnice v Angliji, še vedno vznemirjeni vsled in neposredno po zaključku Tridesetletne vojne, povzročene zaradi nasprotij med protestanti in katoličani.

In vendar je število obsojenih čarovnic po letu 1648 začelo hitro upadati, v nekaterih državah, kot recimo Nizozemska, pa se je lov na čarovnice že smatral kot nevzdržna neumnost.

Leto 1682 – doba razsvetljenstva

Temperance Lloyd, že senilna starka iz Bideforda, je bila 1682 zadnja usmrčena čarovnica v Angliji. Načelnik pravosodja sir Francis North, sicer goreč nasprotnik in kritik obsojanj domnevnim čarovnicam, je podrobno analiziral primer gospe Lloyd in objavil svoje ugotovitve.

“Dokazi proti njej so številni in domišljijski, a jih njeno pričanje prekaša. Utrujenost od življenja ji je podarila dosti razlogov, da obsodi samo sebe”, je zaključil North.

Ta primer je v marsičem pripomogel, da je usahnil pogum nadaljnih poskusov sojenj. Razsvetljenstvo, ki je osvojilo Evropo v 1680ih, je prineslo s seboj tudi treznejše razsojanje, skepticizem in humanizem, ki so se uspešno spopadli s takratnim vraževerjem.

Vendar pa se lov na čarovnice ni končal, pač pa ga je RKC z vso silo prenesla onstran Atlantika, kjer so izzvali novo histerijo lova na čarovnice na tleh Amerike v Salemu 1692 leta.

1692 – 1693 Čarovnice iz Salema

Salem je še danes znan kot najbolj čarovniški kotel na svetu. Od junija do septembra 1692 je bilo v tem mestecu zaradi čarovništva obsojenih 141 ljudi, od katerih je bilo 20 obešenih na Gallows Hillu, nenaseljenem območju v bližini Salema.

80 letnega starca so kamenjali do smrti, ker je zavrnil svojo prisotnost na sojenju, poleg obsojenih, pa je bilo preko 200 ljudi nekaj mesecev zaprtih v zaporu brez sojenja. A kot se je začela, brez jasnega razloga, tako je histerija lova čarovnic v puritanskem Massachusettsu tudi zamrla.

Zgodba v Salemu je zavrela, ko je mala Betty, hči lokalnega pastorja Samuela Parris, zbolela za nepojasnjeno boleznijo, katero so spremljali pogosti napadi in izgube zavesti. Ko je ta skrivnostna bolezen zajela še nekaj deklic v Salemu, se je na seznamu za izgon prva znašla Tituba, indijanskega porekla, sicer sužnja družine Parris, sicer znana po domišljijskih zgodbah o vudu magiji, katero je prakticiralo njeno pleme.

Čeprav je sprva negirala vse obtožbe, je kasneje od zaslišanj že neuravnovešena Tituba naposled priznala, da ji je v Bostonu pot prečkal čuden, visok moški s psom in od nje zahteval, da se podpiše v neko knjigo.

Verjela je, da je podpisala pakt s Satanom osebno, čeprav se ni spomnila, kaj je naredila, še manj kaj je naredila otroku, a je verjela, da so demoni poskrbeli, da tega ne pozabi. Skesano pričanje naivne Titube je zaprlo usta še največjim skeptikom, lov na čarovnice v Salemu pa je z njenim pričanjem dobil poln veter v jadra.

Sledile so množične aretacije, med ostalimi je v zaporu 8 mesecev preživela tudi 4 letna Sarah Good, ki je bila označena za čarovnico, ker je ugriznila svoje 4 prijateljice.

Raziskovalci, ki so se ukvarjali s “čarovnicami iz Salema” so opazili zanimiv vzorec. Na zatožni klopi so se namreč pogosteje znašli ljudje dobrega gmotnega stanja, medtem ko so obtožnice in pričanja podajali revnejši sloji salemske družbe.

Sojenja so postala način izsiljevanja denarja, maščevanj, izsiljevanj in trgovine človeških usod. Zaključek, kateremu so pritrdili mnogi raziskovalci iz Salema je, da so spori okoli lastništva dobrin imeli velik vpliv na to, komu je uspelo preživeti to nesrečno 1692 leto.

Šele ko je v maju 1693 splahnel lov za čarovnicami in so stotine ljudi spustili iz zaporov, se je javnost toliko vzburkala, da so bili sodniki prisiljeni priznati svojo zmoto v obsojanjih. Poleg sodnikov so javno priznali svojo krivdo tudi porotniki rekoč, da “so bili hudo zavedeni in zmotno prinašali odločitve”.

Le William Stoughton, minister pravosodja, pobudnik in vodja lova na čarovnice v Salemu, ni nikoli priznal svojega zločina, niti spremenil stališča. Še kasneje, ko je postal guverner države Massachusetts in do smrti je trdil, da je postal onemogočen v trenutku, ko je bil le korak do cilja, da “očisti državo čarovnic”.

Po dogodkih iz Salema je bil leta 1996 posnet tudi film Čarovnice iz Salema (The crucible)

Lov na čarovnice na Slovenskem

Prvi znani proces na obtožbo čarovništva je na Slovenskem potekal zoper Veroniko Deseniško leta 1427 v Celju. Čeprav tem procesu ni bilo še tistih klasičnih čarovniških obtožb in se je razlikoval od kasnejših tovrstnih, predvsem od tistega prvega večjega procesa proti čarovnicam leta 1564 v Mariboru, ko je bilo zaradi čaranja na grmadi sežganih 10 ljudi.

Najhujši lovi na čarovnice so bili izvajani na območju med Muro in Dravo, v čarovniških procesih je bilo obsojenih okoli 1000 ljudi, največ žensk okoli 70% (zeliščarke, babice, porodničarke), 12 % je bilo moških, medtem ko za spoli preostalih žrtev v sodnih spisih niso navedeni.

Tudi na Slovenskem je lov na čarovnice RKC temeljil na pravilu “priznanje je kralj dokazov”, ne glede na način, kako se je do le tega prišlo. Praviloma so uporabljali za priznanja “čarovniške stole”, ki niso bili nič drugega, kot mučilne naprave razvite prav za potrebe teh priznanj.

Poleg “čarovniškega stola” so bile za priznanje uporabljane tudi druge namenske naprave, kot recimo naprava za stiskanje palcev, v kakšne skrajne krutosti pa so izpraševalci zahajali priča tudi zabeležen primer iz leta 1673 v Hrastovcu, ko so osebi med izpraševanjem na čarovniškem stolu v obute čevlje večkrat vlili razbeljen loj.

Praviloma je večina obdolžencev priznala prav vse kar ni imela za priznati že po mučenju prve, redki druge stopnje, pri tretji stopnji pa, v kolikor so jo dočakali, so bili itak praktično že mrtvi. Lov na čarovnice je na Slovenskem prepovedala šele Marija Terezija, ki je uvedla tudi ostro kaznovanje morebitnih izvajalcev.

RKC nadaljuje svojo inkvizicijo….

Čeprav je kazalo, da je bil “lov na čarovnice” izkoreninjen v svoji izvorni obliki, pa se je le ta nadaljeval preko svojih metaforičnih oblik, skozi preganjanja ideoloških nesomišljenikov tako v demokratičnih, kot diktatorskih režimih širom sveta.

Moderne verzije “lova na čarovnice” v bistvu še vedno gledamo tudi dnevno skozi prijeme diskutabilnih doktrin v boju proti terorizmu, pregonih vstajnikov, etiketiranjih t.i. državnih sovražnikov, itd….

Nenazadnje slovenski del RKC s proti zakonitim vmešavanjem v državo preganja čarovnice v naši mali podalpski še danes, tudi s referendumsko kampanjo za družinski zakonik, akcijami proti istospolnim, proti drugače verujočim oz. neverujočim, s vsiljevanjem rehabilitacij slovenskih vojnih zločincev iz časov NOB in podobno.

Kaj pa, če bi tej lovci na čarovnice za spremembo postali – plen…..

Don Marko M