Če še nisi vedel/a, pravi prijatelji so pravi tudi zaradi tega, ker včasih naredijo nekaj za nas, ne da bi jih sploh vprašal ali jim kaj omenil. Vsaj moji so takšni. Blogati sem začel pred tremi leti nekje, kar je bilo seveda za že obstoječo blogosfero malo pozno, a zame dovolj zgodaj. Prvih par mesecev sem potem spoznaval različne spletne skupnosti, kamor sem vstavljal svoje bloge, da bi se, zaradi skupka večih razlogov, dokaj hitro odločil, da grem na svoje. Seveda nimam nič proti določenim oblikam spletnih skupnostim, a še vedno so mi najljubše oblike, ko se lahko (raz)jezim zgolj nase, če gre kaj narobe. In ni skrivnost, da sem odločno… Beri me naprej …

Da bi bil kdo vraževeren, mora biti predhodno veren. Kdor veruje vase mu že itak ta vera povsem zadostuje. Koliko je vraževerstvo skupek motenosti, strahu, pomanjkanja samozavesti, nizke samopodobe, izključevanje razuma, nič logike in realnosti je sicer že resno vprašanje za psihologe ali psihiatre, čeprav po mojem ustrezajo vse oblike ločeno ali skupaj. Vraževerstvo ima seveda ravno tako globoke korenine, kot vera sama. Nenazadnje sta vzročno povezani. Že od obstoja človeštva so se takrat, v sicer bistveno manjših  skupnostih, našli in znašli določeni modeli, ki so se oklicali za vrače in podobno. Pod ta pojem je seveda sodilo, da so tej vrači imeli neke višje, nadnaravne moči v katere je pač verjel, kdor je hotel, čeprav je verjela večina. A večina je verjela, ker je… Beri me naprej …

Pravljice so, mislim, eno tistih najlepših in pomembnih, kar je človeštvo ustvarilo. Večkrat sem se vprašal ali so najlepše pravljice že zapisane in ko sem se že nagibal pritrditvi, sem nekje slišal novo pravljico, ki me je prevzela. Slišal, ne prebral. Kakšno takšno čisto ljudsko, ki se prenaša v določenem kraju iz roda v rod in je še nihče ni postavil na papir……. Beri me naprej …

Včasih se mi zdi, da sem se rodil v napačnem času. Zamudil sem najprej sexualno revolucijo iz 70’ih, tako, da sem moral potem kar svojo izvajati. Pač raje naredim, kot da se pritožujem. Ko sem ravno toliko zrasel, da bi lahko začel tudi sam grabiti kaj javnega premoženja, je Juga razpadla. Potem pa so itak prišli Janša, Bavčar in podobni modeli in spet ni kaj grabiti. A če dobro razmislim, mi miren spanec še vedno največ pomeni. Vseeno pa sem zamudil zame enega najpomembnejših delov sodobne zgodovine – flower power generacijo. Hipije. To najmočnejše, največje in najbolj učinkovito mirovno gibanje odkar obstaja človeštvo. Gibanje, ki je s… Beri me naprej …

So dnevi. In so dnevi. In danes je dan. Sicer mi čisto nič ne manjka, čeprav, če bi hotel iskati dlako v jajcu, bi zagotovo našel lasuljo. A vseeno sem se odločil, da se mi danes ne bo dalo. Nič. Prav velik nič. Hotel sem namreč čisto osebno preizkusiti, mislim da prvič v življenju, kako se počutiš, ko vsem po vrsti rečeš, da se ti nič ne da. Takšnih s to izjavo, sem se namreč naposlušal že toliko, da sem prenehal čistiti ušesa. Ko je zamašeno itak nič ne slišiš. In ker ljubim izzive sem tokrat izzval kar samega sebe. Prelevil sem se iz poslušalca v poslušanega, obenem pa, povsem namerno seveda, preverjal odzive bližnjih in privatnih ali službenih znancev in prijateljev. In ne, nikomur nisem rekel tiste zlajnane, da “nimam časa”, ker si čas pač znam vzeti, ampak le “danes se mi ne da….”. Začelo se je že zjutraj…. Beri me naprej …

Na Obali je pust, sodeč po dnevnih temperaturah zadnjih dni, že pregnal zimo. Palme na promenadi poglavarja Istre so sicer še vedno nič kaj modno oblečene, zato pa tista naravna narava ponuja očesu bistveno več. Cveti. Vse cveti. Morje sicer še ne, zato pa izbora na kopnem ne zmanjka. Tudi najbolj nemaren opazovalec najprej registrira, da cvetijo – ceste in pločniki. Celo v centru mesta. Kar je seveda dobro. Zaradi slalomskega manevriranja vozniki nimamo časa gsm-ati, zato ker roka skače na stegna sopotnice. Luknje pač. Kolesarji in pešci pa uživamo brezplačne treninge za Iron man/a. Z malo sreče se lahko celo brezplačno stuširamo na sprehodu, za kar gre izjemna zahvala voznikom, ki so prepričani, da so luže na cesti narisane. Priznam, da tudi mene… Beri me naprej …

Šef je, kakor obrneš, zrcalo kolektiva. In obratno. V mojih najstniških letih sem bil pogosto, od moje gospe matere, deležen poslušanja izjav, da je lahko biti šef, da so sami zabušanti, itd. Takrat smo mozoljasti najstniki že hodili med počitnicami delat v Luko, prebirat sadje in zelenjavo po skladiščih, kar je pomenilo, da sem imel čisto praktičen vpogled v šefovsko delo, poleg učiteljev v šoli. In moje nestrinjanje z izjavami gospe matere je seveda tako pripeljalo tudi do tajfunskih razsežnosti. Me je pač že takrat motilo, da si kdo dovoli podajati neargumentirane izjave, sploh če so brez lastnih izkušenj na določenem področju. Očetovih genov pač ne moreš prikriti. Ampak, gospa mati je bila takrat doma edini šef, poleg ene priseljene moške copate in temu primerno je bila njena, čeprav za lase privlečena, zadnja. Čeprav sem bil jaz tisti, ki je… Beri me naprej …

Ko sem bil mulac v naši vasi nismo imeli telefona. Smo pa imeli kanale za polaganje telefonskih kablov. Katere smo vaščani po večini udarniško kopali tako in toliko, da nekaterih še danes ne najdejo. Kanalov. Nismo imeli niti gsm-ov. Smo pa imeli grla, proti katerim so Globoka grla amaterizem. Niti interneta, čeprav je Gates že ugotovil, da so okna v bistvu vrata. Medtem pa so hipiji in punkerji, tudi v naši mali podalpski, sklenili svojo preobrazbo in se začeli spreminjati v današnje poslovneže in politike. Ampak, po nekem karmičnem ključu smo se mulci, brez prej omenjenih pripomočkov, praktično vsak dan dobivali na placu. Vedno je kdo prišel pet minut prej ali pet prepozno, kar pa je bilo brez poprejšnjih… Beri me naprej …

Prvič je, kakor obrneš, nepozabno. Kar ne pomeni najboljše ali najslabše, prej drugače. Ker je tudi vsako naslednje nadaljevanje prvič, če je, drugačno in nepozabno. Prvič nas pač zaloti povsem nepripravljene v nepoznanem in ravno v temu je čar. Upati in gojiti vztrajnost naknadne primerjalnosti s prvič, je čista utopija in nepotrebno trošenje energije. Svoje in še od koga. Sam sem tisto prvič vedno pustil tam nekje shranjeno ob čistem zavedanju, da se pač tisti trenutek enostavno ne more nikoli več ponoviti. Mogoče so ravno zaradi tega tisti prvič prijetni trenutki tako posebni. Ker ne dopuščajo monotonije ponavljanj. Ogromno tistih prvič se v resnici niti ne spomnim. Ker sem bolj radovedne sorte in … Beri me naprej …

Čeprav sem rojeno zimsko dete, statistično med tistimi 3600, pa mi zima diši ravno tako kot dihurjev oblaček. Ne gane me kaj dosti niti to, da je ženskega spola. Kar se sicer bolj poredko dogaja. Temu primerno je tudi  moje navdušenje do zimskih radosti. In čeprav me Zima še vedno drži v dvomu ali je prvi ali zadnji letni čas, ji vsekakor ne morem oporekati, da je odlična, redka maximalno uporabna premetanka – miza, mazi, zami, imaz. Premetenka je itak. Še vedno je zame najbolj pomembna značilnost Zime ta, da je dobra za – komarje. Ker jih ni. Vsaj na Obali. Česar pa ne morem trditi za ostale oblike brenčečega mrčesa, za katere pa sem že uspešno razvil avtoimunski sistem. Pač ne slišim dobro, če se mi tako zahoče. In ja, na Obali ima Zima poseben status, primorci pa njene privilegije. Prvi je nedvomno ta, da… Beri me naprej …

“Partizanček Franček je čisti blefer in lažnjivec” je svoje pismo načel belogardist Janez, katerega sem pred tremi dnevi prejel v moje uredništvo. In nadaljeval : “Zaradi vsebine pisma partizančka Frančka, ki v svojem besedičenju zavaja javnost, pričakujem od uredništva bloga Don Marko M, da v celoti objavi moj odgovor na istem mestu in brez uredniške cenzure”. Razlog silnega vznemirjenja belogardista Janeza je bil seveda intervju, v katerem se je Franček partizanček predstavil na mojem blogu. Pismo Janeza kot takšno nisem mogel objaviti, ker je bilo očitno spisano v afektu in bi ga moral zaradi neprimernih izrazov cenzurirati več kot za polovico, kar pa bi seveda sprožilo dodatno nejevoljo in zahtevo po pravicah pri Janezu. Zato sem ga, kot Frančka, povabil na osebni intervju v mojo redakcijo. Danes me nekaj križ zdeluje, zato sem moji tajnici Vednoda naročil, naj sprejme Janeza. “Kdo pride” me je prebodla z očmi. “Saj sem ti že povedal – belogardist Janez.” Naenkrat je temperament Vednoda poskočil :”Ma kaj ta golazen… Beri me naprej …

Da ti visi je očigledno cool, fajn, superca in oh in sploh. Pri tem pa je, bolj kot dimenzija, pomembno, da binglja. Kar daje tisti občutek zavedanja, da je vse na svojem mestu, ko ga potehtaš v dlani in med prsti. Seveda je pomembna tudi lepota, a dosti manj kot izvirnost njega podobe. Zakaj se ljudje tako radi obešamo na obeske verjetno ne bo nikoli jasno, zakaj se kdo obeša na tipa ali žensko je pač lažje razumljivo. Gušti so gušti. O ja, na obeske pa sem pozoren. Tudi nanje. Pa ne na mojega, ker imam samo enega, pa še za tega praviloma vedno vem kje se nahaja. Hočem nočem mi pač padejo v oči predvsem obeski ključev. Sploh, ko sem se večkrat z različnimi gospodičnami vsedel na kafetku. In vedno se je ponavljal sicer soroden, čeprav različen scenarij. Če je bila kadilka je seveda morala povleči iz torbice cigarete. In spektakel se je začel. Ok, glede ženskih torbic sem še vedno… Beri me naprej …

Koliko je kdo v resnici predan svojemu delu zveš lahko čisto enostavno tako, da ga vprašaš po zgodovini dejavnosti. Ne bodi pa presenečen/a, če o zgodovini taxi-ja slovenski taxisti ne vedo praktično nič. Šefi jih pač naučijo le, kako se vklopi taximeter ali pa ne in kako se pokasira. Vse ostalo je na njih samih. Taxi je v svoji zgodovini sicer večkrat menjal svojo zunanjo podobo in jo bo še, a prvotno poslanstvo ostaja nespremenjeno. Popotovanje, bi rekli stari grki. Popotovanje za ljudi, proti plačilu, od vstopne do izstopne točke. V naši mali podalspki je, kot vse ostalo, tudi taxi služba prišla primerjalno s zajetno zamudo. Zametki segajo v obdobje po drugi svetovni vojni, do začetka razmahovanja v 60′-ih. Za primerjavo – znameniti londonski taxiji so svoje poslanstvo začeli poganjati že v 17. stoletju, v podobi nadgradnje znamenite rikše. Nadgradnja pa je bila v tem, da je človeka… Beri me naprej …

Oni dan sem v naši, prej sivi kot beli prestolnici, stopil iz vlaka na peron. Veza za nadaljevanje vožnje je bila napovedana za čez 15 minut, tako, da sem v miru zavil en tobak. Po prvem dimu pa mi je padel v oči. Le nekaj metrov proč je bil. Avtomat. Vabil me je s svojo ponudbo non alco pijač in nekaj prigrizkov. Ker sem načelen, sem podlegel takoj. Pristopil sem mu osebno, čeprav je deloval neosebno. Niti pozdravil me ni. Sicer pa, kaj ima pa sploh veze vljudnost z biznisom. Medtem, ko sem gledal njega ponudbo za steklom, sem izbrskal nekaj drobiža. Odločen, da bo tisti grejprfrut z mehurčki moj, sem se lotil prebiranja navodil. Svaka čast slepemu, če to prebere. Pa sem ga, v tisto režo, najprej nahranil s šestimi kovančki po 5 centov. Pogledam displej. Nič. Mogoče pa hoče cel znesek ali pa mu enostavno baker ni dovolj plemenit. Pa mu dodam še tri kovančke po 10 centov in vtipkam številko. Tip me, milo rečeno, ni niti pogledal. Takrat sem, v trenutku svojega temperamenta, sicer najprej pomislil, da bi uporabil na njem… Beri me naprej …

‘Lahko mi pišeš preko spleta’, je prijavil Dedek Mraz in s to potezo krepko skočil v čas sodobnosti. Ja, Dedku Mrazu lahko poslej svojo željo pošlješ tudi na takšen način. S to potezo je seveda krepko prehitel v sodobnosti oba druga decemberska moža, čeprav med njimi rivalstva ni, ker so enostavno tako posebni vsak zase, da primerjava niti ni možna. Ker se možakar osebno prvič srečuje s sodobnostjo na takšen način, si je izbral po enega asistenta v vsaki državi. In v naši podalpski se je obrnil name. Torej na moj blog. Obljubil sem mu, da mu postavim celo spletno stran za v bodoče, povsem brezplačno, če samo reče. Kdo pa si ne bi želel pomagati temu osivelemu šarmantnežu, ki nobeno leto ne pozabi na nas. Zato mu bom namenil tudi intervju v enem naslednjih zapisov. Svoje želje, mnenja ali vprašanja torej lahko zdaj vpišeš tudi tukaj ali pa na mail, na koncu objave. Zdaj pa prepuščam besedo Dedku Mrazu oz. njegovemu sporočilu tebi in… Beri me naprej …

Da so kokoške izrazito ženskega spola je bilo prepričanje, katerega so me naučili že v šoli. Kasneje in še danes pa praktično tudi nekatere ženske, ki jim to sploh ni nerodno na glas priznati in zato so v mojih očeh vse prej kot to. Ampak, poslej se bo treba sprijazniti s kruto resnico. Kokoške postajajo vse bolj – moški. Ostal sem šokiran. Da ženske za zdravljenje kompleksov ali pa v poskusu prevare moških oči uporabljajo razne wonderbra-je, pa push up-e, pa steznike, pa elastične hlače-dolge seveda in podobne pripomočke, sem se že skoraj privadil v mislih. Težko, ampak skoraj. Seveda sem se preventivno, na praktičen način, moral podučiti o teh materialih, da jih lažje razberem na ženski še preden odpre usta. Sploh pa sem bil v to prisiljen tudi zaradi določene izkušnje pred leti, ko me je na neki zabavi, v soju manjkajoče luči, ena gospodična hotela na vsak način… Beri me naprej …

Obožujem rock’n’roll. In ženske, ki tako ali drugače smisel vidijo in doživljajo skozi rock’n’roll tudi. Za razliko od raznih fufic, ki se naslajajo ob zvokih “parajočih” sentišev ali turbo ali ostalih govejih zvokih, so rock’n’roll mačke prave mrhe v vseh pogledih. Predvsem pa v življenskem, katerega jim usmerja njih karakterna odločnost, mavrica podstrešja in poudarjen socialni čut. Ja, primerjalno so rock’n’roll mačke iz povsem drugega planeta, kot ostale ženske. Meni je prav. Rock’n’roll, posledično rock, sem vzljubil, komaj dobro iz plenic, zelo verjetno zaradi, zame upravičenega, uporništva, ki je botrovalo nedeljskim radijskim glasbenim željam, katere je moja gospa mati poslušala na jakosti decibelov, katere so šipe še komaj prenesle. Sicer trdim, da je ponarodela klasika “Tam kjer murke cveto” čisti rock’n’roll še za današnje narodnjake, ampak, kar je… Beri me naprej …

“Tovariši in tovarišice – ponosen sem, da vam lahko predstavim resnico ozadja boja proti okupatorju. Bilo je butasto, da smo morali sovražnike podirati na svoji zemlji, pa kurc, tudi svojo babo podiram na svoji zemlji če nimam kaj pametnejšega početi. Sovražniki, izdajalci, belogardisti, pa so same babe.” Tako je zapisano v uvodu pisma, katerega je poštar dostavil v moje uredništvo. Ker nisem gospod, me je že uvodni “tovariši” potegnil v nadaljevanje branja. Priznam, toliko adrenalina ob prebiranju nisem že dolgo začutil. Tako brez balasta, neposredno in brez vsakega zadržka je Franček Partizanček razgalil svojo zgodbo na petih A4 straneh, po mojem, stipkanih še s pomočjo tipkalnika iz leta 41′. Ampak, začutil sem, da je Franček pravi vir bogastva in zato sem ga povabil na intervju…. Beri me naprej …

Ženska multipraktičnost nima meja v razkazovanju multifunkcionalnosti. Kar seveda ni obvezno povezano z modrostjo. Modro pa tudi ni obvezno praktično. In če že trdim, da ženska in moški ne moreta biti prijatelja brez sex-a, razen če ni on gay ali ima odrezan ponos, potem trdim tudi, da zveste deklce obstajajo. Še več, praktično vse deklce so zveste. Že na prvi videz. Videz pa itak vara le nepoučene. Prva zvesta deklca, bolj hipijevsko usmerjena, je bila vsekakor Eva. Sledila ji je, bolj konzervativno usmerjena, Marija. Med njima je bila le ena majhna, a zelo pomembna razlika. Eva v svoji zvestobi ni zanosila, ker je Adam imel neplodne dneve, kljub temu, da je jabolko izstopalo, Marija pač je, ker je Avgust imel več kot plodne. Kakor obrneš so to prvi, tudi… Beri me naprej …

Nekaj let sem že preživel na tem svetu. Sanja se mi ne, koliko jih še bom, vem pa, da občudujem tiste, ki so jih doživeli 80,90,100 in več. Vsak od njih je namreč pisana knjiga neštetih zgodb. Tako enak vsem, a tako drugačen od vseh. In še vedno si ne znam razložiti, zakaj je nekaterim usojeno živeti toliko let, nekaterim dosti manj, nekaterim celo rojstvo ni dovoljeno. In tiste častitljive starosti spoštujem že zaradi enega – treba je preživeti vse to življenje. Treba je preživeti radost, veselje, žalost, skrb, trpljenje, skrivnosti, vzpone, padce in vse vmes. Nekaterim je to uspelo v dostojanstvu, nekaterim brez tega. In vedno bolj se mi zdi, da je večina najboljših že… Beri me naprej …