Na Primorskem, torej tudi na Obali, naslov pridobi nek drug pomen, če ga spretno izrečeš. Sicer je burja namenjena tudi temu, a nikakor samo temu. Kot ženska je seveda dovolj zvita, da jo je povsod dovolj, a ko buta, buta po moško. Sploh v vipavski dolini. Sicer pa imamo na Obali, kjer smo praktično vsi otroci burje, razvito še eno staro ljudsko modrost – ne moreš scati proti burji. Dobesedno in metaforično. Čeprav si seveda lahko upaš in dovoliš, a posledice boš sam/a prenašal/a. Sicer pa burje rojstni kraj nista Primorska in Jadranska obala, prej končna postaja. A ravno tukaj najraje razkazuje svoje spretnosti čez celo leto. … Beri me naprej
8. Marec – za 100 let dni moških žensk
Letošnji 8.marec poteka tudi v znamenju 100letnice. Pred natanko toliko leti je namreč Clara Zetkin dala pobudo za ta ženski praznik. Ob vseh modrih prevodih in novih dodanih besedah v slovenski slovar, katere sproducirajo naši vrli slavisti, mene pa zato včasih bolj na debelo črevo pristiska, je 8.marec v naši podalpski uradno še vedno zapisan kot – dan žena. Čeprav je povsod po svetu zapisan kot – dan žensk. Razlika v pomenu je seveda več kot očitna. Dan žena je, kot naziv, ohranjen še iz časov skupne domovine Jugoslavije. In kot takšen je bil isto izražan v vseh republikah. Kar je prav. Zadeva pa se zatakne pri prevodu. V sosednjih pobratenih balkanskih državah “Dan žena” za slovenščino dejansko pomeni “Dan žensk”. A v slovenskih slovarjih in koledarjih je še vedno zapisan kot – Dan žena. Kar pa zame pomeni le, da… Beri me naprej
Danes se mi ne da….
So dnevi. In so dnevi. In danes je dan. Sicer mi čisto nič ne manjka, čeprav, če bi hotel iskati dlako v jajcu, bi zagotovo našel lasuljo. A vseeno sem se odločil, da se mi danes ne bo dalo. Nič. Prav velik nič. Hotel sem namreč čisto osebno preizkusiti, mislim da prvič v življenju, kako se počutiš, ko vsem po vrsti rečeš, da se ti nič ne da. Takšnih s to izjavo, sem se namreč naposlušal že toliko, da sem prenehal čistiti ušesa. Ko je zamašeno itak nič ne slišiš. In ker ljubim izzive sem tokrat izzval kar samega sebe. Prelevil sem se iz poslušalca v poslušanega, obenem pa, povsem namerno seveda, preverjal odzive bližnjih in privatnih ali službenih znancev in prijateljev. In ne, nikomur nisem rekel tiste zlajnane, da “nimam časa”, ker si čas pač znam vzeti, ampak le “danes se mi ne da….”. Začelo se je že zjutraj…. Beri me naprej
Rumeni tisk brez mastnih črk
Pahor ima kratkega, Tűrk še krajšega, Janša pa ga sploh nima. Večina, ki bi prebrala ta naslov v tiskanem mediju bi, že zaradi golega firbca, pokukala v nadaljevanje zapisa. In potem povesila nosove, ko bi ugotovili, da je v resnici govora o – dežniku. Pa še od tega ne bi imeli kaj dosti prebrati, ker zaradi slik zmanjka prostora za črke. Tako to gre v rumenem tisku. Več kot je slik, bolj je rumen. Ampak to je tista najnižja stopnja rumenega tiska, sicer zelo razširjenega v naši podalpski. Slike prevladujejo v takšnih časopisih enostavno zato, ker so pač t.i. novinarji takšnih publikacij rumenega tiska sposobni sestaviti članek v črkah na ravni posameznice petelinjega harema. Slovenci, po mojem mnenju, sploh nimamo rumenega medija v pravem pomenu te besede, razen Požarja. Frajer več kot očitno… Beri me naprej
Pomlad naslad
Na Obali je pust, sodeč po dnevnih temperaturah zadnjih dni, že pregnal zimo. Palme na promenadi poglavarja Istre so sicer še vedno nič kaj modno oblečene, zato pa tista naravna narava ponuja očesu bistveno več. Cveti. Vse cveti. Morje sicer še ne, zato pa izbora na kopnem ne zmanjka. Tudi najbolj nemaren opazovalec najprej registrira, da cvetijo – ceste in pločniki. Celo v centru mesta. Kar je seveda dobro. Zaradi slalomskega manevriranja vozniki nimamo časa gsm-ati, zato ker roka skače na stegna sopotnice. Luknje pač. Kolesarji in pešci pa uživamo brezplačne treninge za Iron man/a. Z malo sreče se lahko celo brezplačno stuširamo na sprehodu, za kar gre izjemna zahvala voznikom, ki so prepričani, da so luže na cesti narisane. Priznam, da tudi mene… Beri me naprej
Zaščiteno: ZOI Vancouver 2010 – konec izbruhov radosti in žalosti, smeha in solz
EMA dvajset deset – jodl mašin
Zvijača RTV SLO je uspela v celoti. No, tri, če že moram sešteti. Pri prvi so organizatorji EME sami izbrali nastopajoče polfinaliste, čeprav so obljubili, da bo to delo ljudstva, pri drugi je, zaradi še vedno nejasne vsebine v zrak izpuhtelo 180.000€ sredstev rtv naročnin, pri tretji pa je ljudstvo končno dobilo zadnjo besedo. Za katero pa je moralo plačati še dodatne tisoče evrčkov v glasovanju. In zdaj je jasno, da je to najdražja EMA do sedaj. Kot je jasno, da bodo želeli na nacionalki naslednje leto spet vrniti žirijo v odločitev. Zdaj imajo organizatorji namreč v rokavu asa – izgovor v stilu “dali smo vam možnost, pa poglejte, kaj ste izglasovali”. Ampak, obstaja možnost, da jim bo samo en as premalo….
Ker sem v svojem prejšnjem zapisu obljubil, da si bom ogledal finalni večer EME, sem obljubo tudi izpolnil. No, do neke mere. Družinsko smo se posedli pred tv, da si ogledamo ta velespektakel, a že po drugi skladbi… Beri me naprej
Zaščiteno: Nogometna liga prvakov – zdaj pa zares !
Terorist – napadalec ali žrtev ?
EU je samooklicanemu policaju sveta rekla jasen – NE ! ZDA so namreč zahtevale konstanten vpogled v tudi bančne račune evropskih državljanov. Zaradi terorizma oz. teroristov, pravijo. Seveda, to je edini razlog. Moja definicija terorista in terorizma je v bistvu zelo enostavna – terorist je posameznik, skupina posameznikov ali država, ki izvaja najbolj grobo obliko nasilja nad osebami ali stvarmi druge države. Terorizem pa so njih posledična dejanja. To razume vsak. Ampak potem sem se lotil vprašanja, zakaj sploh kdo postane terorist ? Povsem jasno je, da nihče na tem svetu nima razloga komur koli škodovati, če njemu poprej ni bila povzročena škoda. Še o tej obliki upravičenosti bi se dalo debatirati. Torej, če jaz hodim gol po svojemu stanovanju, ob tem pa nihče od zunaj ne vdre v moje stanovanje in začne po njem rovariti ali mene napadati, potem… Beri me naprej
Sorči Valentin, te nisem potrebin…..
Ok, dajmo najprej nekaj razčistiti. Valentinovo naj bi bil dan, ko se ptički ženijo. Ptički, kapiš. To so tista predvsem majhna pernata leteča bitja, ki nam lahko dan olepšajo tudi tako, da zažvrgolijo kakšno. S čim so si kokoši prislužile status ptiča mi še danes ni jasno. Zakaj so brez statusa pa razumem. Moder sklep je torej, da bi se človek moral veseliti tega veselega ptičjega dogodka in se muzati ob njih opazovanju in poslušanju. Ampak ne. Namesto prisluhniti melodiji narave, množice navaljujejo v trgovine kot mutavi na telefon, da bi se dokopali do svojega srčka in/ali vrtnice. Katera potem polni vzhičenja, kot bi se jim prikazal ‘goreči grm’, molijo pred nos izbrani/izbranemu. Namesto, da bi jih prijeli za roko, odpešakali bosi do… Beri me naprej
Zakaj ženske prekrižajo noge ?!
Ker gre pri tem pojavu za splet številnih okoliščin, bom za začetek razložil, zakaj nogi na tesno, na kolenu, prekrižajo – moški. Enostavno zato, ker nimajo nič vmes. Ok, zdaj pa k ženskemu prekriževanju. Lahko bi sicer poenostavil in uporabil isto argumentacijo kot za moške, ampak to enostavno ne zdrži. Ker ne poznam nobene ženske, ki, vsaj občasno, ne bi imela kaj med nogama….. Beri me naprej
Šef
Šef je, kakor obrneš, zrcalo kolektiva. In obratno. V mojih najstniških letih sem bil pogosto, od moje gospe matere, deležen poslušanja izjav, da je lahko biti šef, da so sami zabušanti, itd. Takrat smo mozoljasti najstniki že hodili med počitnicami delat v Luko, prebirat sadje in zelenjavo po skladiščih, kar je pomenilo, da sem imel čisto praktičen vpogled v šefovsko delo, poleg učiteljev v šoli. In moje nestrinjanje z izjavami gospe matere je seveda tako pripeljalo tudi do tajfunskih razsežnosti. Me je pač že takrat motilo, da si kdo dovoli podajati neargumentirane izjave, sploh če so brez lastnih izkušenj na določenem področju. Očetovih genov pač ne moreš prikriti. Ampak, gospa mati je bila takrat doma edini šef, poleg ene priseljene moške copate in temu primerno je bila njena, čeprav za lase privlečena, zadnja. Čeprav sem bil jaz tisti, ki je… Beri me naprej
Privlačnost nasprotij
Toliko krat sem že slišal od že premnogih, da iščejo sorodno dušo, da se samo še nasmejim. Kar velja tudi za tiste, ki iščejo nekoga “na isti frekvenci”. Na partnerska razmerja mislim. Tista predvidenega daljšega obdobja. Sam sem s to tezo skenirane privlačnosti, kot pogoj za uspešno obratovanje razmerja, že zdavnaj opravil. In zaključil, da mi res ni do tega, da bi cele dneve gledal in poslušal še enega sebe….. Beri me naprej
Uradno : Slovence vodijo teleta
“V tem parlamentu sedijo teleta” je zarohnel Plemeniti Zmago Jelinčič in – preživel. Retorika Plemenitega mi sicer ni simpatična ravno zaradi žaljivih in pomanjkanja strpnih izjav. In tudi tokrat sem prepričan, da je s to izjavo res hudo užalil. Teleta seveda…. Beri me naprej
Diva, prva dama, gospa ali le ženska
Iskreno povedano, prav nikoli nisem dajal pozornosti naslavljanja ženskam. Riba ka riba. Dokler ima ženska ime, priimek ali vzdevek, mi je pač čisto vseeno ali je kaj od naslovno naštetega. Izkušnje življenske prakse pač. V kateri sem srečal in spoznal, čeprav bi bilo včasih za vse bolje če ne bi, kar nekaj žensk, ki so bile milo rečeno obsedene s naslavljanjem, praviloma po lastnem določenem izboru. Da je bila večina takšnih vse prej kot polna ustreznost zahtevanemu naslavljanju pa je že druga zgodba. Helena Blagne je le ena tistih žensk, ki hlepijo po pravilnem naslavljanju. Tudi tem. To, da jo vzorčno sploh omenjam pomeni le, da je pritegnila mojo pozornost in da mi je všeč. Zelo. In mi bo vse dokler bo med nama vsaj sedanjih 300 km razdalje. Vključno z njeno glasbo. Ne vem sicer točno, kaj se ji je zgodilo, a Helena se je po silnih… Beri me naprej
EMA 2010 – za 180.000€ kuhinje
Priznam, res me moti, da EMO vsako leto označijo za kuhinjo. Kot bi šlo za kuharsko oddajo. Najbolj pa me moti to, da se nihče noče izjasniti o kakšni vrsti kuhinje je govora – letni, zimski, prestižni, gostilniški, multifunkcionalni…..Pa saj nacionalka sploh nima prave kuhinje v svojih prostorih. Zato, drage moje in dragi vaši, sem se odločil tem namigovanjem narediti konec. EMA je plod – čajne kuhinje. In teh na nacionalki res ne manjka. Čajna kuhinja je v bistvu prostor, kjer se je porodilo še največ projektov. Namenjena je vsesplošnemu druženju, izmenjavi idej in mnenj ob seveda topli skodelici čaja. Ki pomirja. Tako nastaja EMA. Ki je nedvomno produkt treznih glav, glede na to, da se na nacionalki med delovnim časom ne sme uživati alko derivatov. Kreatorji EME torej le to ustvarjajo pri polni zavesti in vsako kasnejše… Beri me naprej
In zmagovalca Bobu bob in Bobu blog za 2009 sta….
Matjaž Javšnik in Rajko Stropnik. Prvi za Bob, drugi za Blog. In tako poskrbela, da bo bob do naslednjega leta (spet) poganjal na Štajerskem. Čeprav sem se in se še vedno izogibam prireditev, ki mi že samo zadišijo po snobizmu, sem se tokrat le odločil in udeležil prireditve. Enostavno zato, ker me je zanimalo koliko prireditve dejansko lahko nastane iz enega samega stavka. Pa tudi zato, ker sem bil v varnih rokah mojega body guarda v črnem, ki me je spremljal od trenutka, ko sem stopil iz vlaka na peron. Med ogledom mesta, ki me vedno znova navduši, sem sklical nekaj mariborskih prijateljev, da nazdravimo moji novi potomki. Vsi so bili, le Dite spet ni bilo. Prava mariborčanka – vedno je, a je nikoli ni. Da skrajšam ta del – pivske krigle so bile ravno prav težke, da fitnesa včeraj… Beri me naprej
Dogaja se tudi najboljšim….
Ko sem bil mulac v naši vasi nismo imeli telefona. Smo pa imeli kanale za polaganje telefonskih kablov. Katere smo vaščani po večini udarniško kopali tako in toliko, da nekaterih še danes ne najdejo. Kanalov. Nismo imeli niti gsm-ov. Smo pa imeli grla, proti katerim so Globoka grla amaterizem. Niti interneta, čeprav je Gates že ugotovil, da so okna v bistvu vrata. Medtem pa so hipiji in punkerji, tudi v naši mali podalpski, sklenili svojo preobrazbo in se začeli spreminjati v današnje poslovneže in politike. Ampak, po nekem karmičnem ključu smo se mulci, brez prej omenjenih pripomočkov, praktično vsak dan dobivali na placu. Vedno je kdo prišel pet minut prej ali pet prepozno, kar pa je bilo brez poprejšnjih… Beri me naprej
Ugled Slovenije lahko rešijo le še športniki
Ugled naše podalpske v EU, pa tudi svetu ni le načet, ampak že sramoten. Ugled države pa ne pomeni le ravnanj naših politikov, ampak celotnega naroda. Država je namreč sestavljena iz vseh državljanov. Čeprav je večina nagnjena k spravam in strpnosti, pa je še vedno preveč tistih, ki v pomanjkanju strpnosti in razuma ne nehajo škoditi lastnemu narodu in s tem tudi ugledu naroda oz. celi državi. Smešno in žalostno obenem pa je, da imajo slednji vzornike in podpornike ravno v večini naših voditeljev, ki, zdaj je že jasno, do sedaj niso bili sposobni ukrotiti niti sebe, kaj šele ljudstvo. S tem pa so in še vedno odkrito dajejo potuho in priznajne delovanju vsem zdraharjem, ki v kvarjenju ugleda države ne izbirajo ne načina ne sredstev. In kar je najhuje… Beri me naprej
Prvič je kot zadnjič
Prvič je, kakor obrneš, nepozabno. Kar ne pomeni najboljše ali najslabše, prej drugače. Ker je tudi vsako naslednje nadaljevanje prvič, če je, drugačno in nepozabno. Prvič nas pač zaloti povsem nepripravljene v nepoznanem in ravno v temu je čar. Upati in gojiti vztrajnost naknadne primerjalnosti s prvič, je čista utopija in nepotrebno trošenje energije. Svoje in še od koga. Sam sem tisto prvič vedno pustil tam nekje shranjeno ob čistem zavedanju, da se pač tisti trenutek enostavno ne more nikoli več ponoviti. Mogoče so ravno zaradi tega tisti prvič prijetni trenutki tako posebni. Ker ne dopuščajo monotonije ponavljanj. Ogromno tistih prvič se v resnici niti ne spomnim. Ker sem bolj radovedne sorte in … Beri me naprej
Slovenija te drži za prašnike
Mali oglas : “Prodam odlično ohranjene ledvice za 40.000€ in moški stoječi ponos, kot nov čeprav zelo rabljen, redno servisiran, za 1000€ po centimetru, prašniki priloženi.” Da slučajno v prihodnosti v naših oglasnikih ne bi res prebirali takšne in podobne oglase, so si naši strokovnjaki in politiki omislili zakon, ki bo določal obvezno darovanje organov. Sam bi naše organe sicer takoj in brez vsakega pomisleka podaril kateri drugi državi, ker pač mislim, da je bolje živeti brez kakšnega organa, kot pa imeti neuporabnih preveč. A ta zakon pač ne bo prvo aprilska šala, temveč stvarnost. Koliko kruta pa je že odločitev posameznika. Do sedaj je v naši podalpski veljalo, da si svoje organe prostovoljno odločen daroval/a po svoji smrti. Poslej bo vse drugače. Po sprejetju zakona bo namreč prav vsak/a državljan/ka avtomatično darovalec organov. In ta del je nedvo(u)mno jasen, kar ne pomeni tudi… Beri me naprej
Gaja je pristala na Zemlji
Postal sem očka. Četrtič ! V vsakem primeru je bil veliki finale. To noč, ob 02.40, ko si že lepo spal/a, moja Snežka pa mi je že tretjič lomila roko v porodni sobi izolske porodnišnice, je brez vsakega zadržka in odločno pogumno na Zemlji v polnem glasu pristala najina nova velika ljubezen – Gaja. In seveda – lepa je kot mama, bistra pa kot očka. Gajine prve zgodovinske besede so bile : UUAUUAUUA, če mi hitro kdo ne da lazanjo, grem kar nazaj. Le po kom se je vzela. Če te je skrbelo – vsi in vse smo OK, podrobnosti pa kdaj drugič.
Tudi na tem mestu pa se res iskreno zahvaljujem osebju bolnice Izola, še posebej ekipi v porodni sobi, ki se je zelo izkazalo s svojo prijaznostjo, korektnostjo in profesionalnostjo. Za čisto 10ko !
Don Marko M
Za kaj vse je dobra Zima
Čeprav sem rojeno zimsko dete, statistično med tistimi 3600, pa mi zima diši ravno tako kot dihurjev oblaček. Ne gane me kaj dosti niti to, da je ženskega spola. Kar se sicer bolj poredko dogaja. Temu primerno je tudi moje navdušenje do zimskih radosti. In čeprav me Zima še vedno drži v dvomu ali je prvi ali zadnji letni čas, ji vsekakor ne morem oporekati, da je odlična, redka maximalno uporabna premetanka – miza, mazi, zami, imaz. Premetenka je itak. Še vedno je zame najbolj pomembna značilnost Zime ta, da je dobra za – komarje. Ker jih ni. Vsaj na Obali. Česar pa ne morem trditi za ostale oblike brenčečega mrčesa, za katere pa sem že uspešno razvil avtoimunski sistem. Pač ne slišim dobro, če se mi tako zahoče. In ja, na Obali ima Zima poseben status, primorci pa njene privilegije. Prvi je nedvomno ta, da… Beri me naprej
Otroški Hollywood formule 1
Očigledno sem zamudil poslovno priložnost in tako ne bo nič iz avtorske knjige “Kako postaneš evro milijonar v mesecu”. Če bi namreč za zapisan horoskop 2010 na mojem blogu zaračunal po euro za ogled, bi danes, po dobrem tednu, že spravil v žep 50 tisočakov. In še se bo, kot kaže, nabiralo. Se mi je zdelo, da sem zgrešil profesijo. Eh, še je čas za nas. Ne glede na vse – te okoliščine nikakor niso premagale moje sveže odločitve nabave novega štirikolesnega prevoznega sredstva. Prvega letošnjega mega nakupa. Meni je sicer moj eksotičen praktično mobilen dvo kolesnik povsem v ponos in korist, a moje ženske so zdaj že v večini, tako, da odpade čisto vsaka možnost demokratičnosti odločanja. Zame seveda. Edino, kar mi je, demokratično, po nekaj dnevnih čvrstih in neizprosnih pogajanjih uspelo izboriti, je moja pravica do… Beri me naprej
Naj ostanem ali grem….v 2010 !
Moj blog, torej tudi jaz, je letos doživel praktično vse, kar krasi pravega blogerja. Lepo besedo, odločnost, provokativnost, pronicljivost, zakulisne igre, dramo, intrige, (samo)ironijo, tožbe, humanitarnost, evolucijo, revolucijo in posledično drastičen dvig branosti. Vem, nisem edini, a velikim res ni nič več ostalo. Za nameček vse to sploh ni bil moj namen, ampak, če je potrebno, sem v vsej svoji neprilagodljivosti prilagodljiv. Veš, prav vesel sem, da tudi ta jubilejni 300ti zapis delim s teboj. Kot sem vesel, da si še vedno z menoj. Nasplošno sem preživel zelo pestro in zanimivo leto in edino, kar me je v zadnjih dnevih malo metalo, je bilo vprašanje “Naj ostanem ali grem?”. V Novo leto 2010. Prav se mi ne da. Zdaj komaj razumem vse tiste, ki se jim… Beri me naprej
Horoskop 2010 – na polno
Ravno v predzadnjem letošnjem zapisu sem spoznal, da imam talent napovedovanja. Sicer sem samega sebe krepko pretipal, če je to res to, ampak potem, ko sem videl, kdo vse ima ta talent in na kakšen način, mi je v hipu postalo vse jasno. Ja, imam te sposobnosti. Ki sicer niso jasnovidne, so pa vidne. Ker mi je jasno, da nikomur ni vse jasno, kar pomeni, da je jasno tudi nemogoče napovedati, sem se osredotočil na vidno. To kar pač vidim dneve, mesece, leta vnaprej. In ker mi je ta talent dala mati narava povsem zastonj, bi bilo povsem krivično in nepošteno, da bi ta svoja videnja zaračunaval tistim, ki jih (še) ne vidijo. Mati narava mi je pač lepo namignila, da bom itak v vsakem primeru poplačan za ta svoja pisna videnja. Neprecenljivo plačilo je namreč le tisto, ko vidiš, da je nekdo spregledal, vidi in gleda. Zato sem zbral vsa nihala na kup, razpotegnil vse zvezde po nebu, premešal vse karte v vseh smereh, obrnil na vidno vse kavne usedline skodelic in se… Beri me naprej
Slovenija si ne zasluži samostojnosti
Skoraj 20 let “samostojnosti” je bilo potrebnih, da namesto ‘Na juriš, na nove zmage !’ iz ust politika, ki je na nek način celo zanetil proces za kao samostojnost naše male podalpske, slišimo : “Čas je za novo republiko. Naslednjo pomlad gremo na trge in ulice! Ponoviti zgodovino izpred skoraj 20 let.” Kaj naj rečem. Razen, da bi se res morala ponoviti zgodovina a če že, potem tista kmečkih uporov dopolnjena s tisto 1941. A Janez je pač Janez in ostaja Janez. Vedno na begu. Zbežal je iz domovine Jugoslavija v domovino EU, zdaj pa hoče zbežati še iz domovine Slovenije v neko novo Slovenijo. Verjamem, da je lažje bežati, kot pa se spopasti s problemi, sploh če si jih sam ustvaril. Ampak, gospod Janez Janša, vse svoje si pokazal že od 90ega do danes in nategnil tudi mene s svojimi kamerati dovolj, da nimam nobenega razloga več, da bi ti verjel karkoli. Ne tebi, ne tvojim kolegom “sotrpinom”. Jaz ne rabim več nobene nove domovine, ker imam to svojo rad. Zelo. Čeprav mi je dala bistveno manj, kot prejšnja skupna domovina. In namesto bežati bom mali podalpski domovini raje pomagal, da postane… Beri me naprej
Dovolj modro, da zameša(m) belo….
Resnica je kot fatamorgana – tako blizu, a tako daleč.
Vsa moč ni v višavi, ampak na dnu.
Intelektualci, sploh samooklicani, imajo v življenju samo eno težavo. Ogledalo.
Vsako vprašanje ima odgovor. Če ti odgovor ni všeč, zastavi drugo drugo vprašanje…. Beri me naprej
Podkupil sem javno uslužbenko
Učiteljico, če že hočem biti natančen. Verjamem, da nisem ne edini, ne prvi, ne zadnji, ki si je to dovolil, mogoče le drugačen. Ob vsem tem pa se nimam namena posuvati s pepelom, ker tega nisem naredil zase ali moje družinske člane, temveč za dobrega znanca oz. njegovega sina. Slabe vesti pa tudi nimam, saj je nenazadnje to moja Don-ovska dolžnost. Pomagati dobrim ljudem po svojih močeh namreč. In verjamem, da bi vsak na mojem mestu ravnal isto, če bi lahko. Tudi tistega dne sem, kot praktično vsak dan, kolesaril po Obali in ob povratku v mesto mojega bivanja praktično skoraj trčil v Ivana. Že krepkih let dobrega znanca, ki mi je že storil kakšno uslugo brez vsake zahteve in pričakovanja po plačilu ali vračilu. Srečava se sicer občasno, a prav vsakič se… Beri me naprej
Je pozdrav tudi če koga kresneš po gobcu ?!
V naši mali podalpski se pozdravljamo na malo morje različnih načinov, predvsem s pozdravi, ki nimajo prav nobenega pomena. Sploh mladina je polna teh brez pomenskih domislic pozdravljanja. Ampak ok, dokler je iz srca naj pač bo. Me je pa že dolgo lomilo v podstrešju, kar me še vedno, zaradi pozdrava Adijo. Kar je obenem, v dopolnitvi, tudi naslov tiste priljubljene pesmice “Adijo pa zdrava ostani, pa vzem’ ga še 1x v roko, na mojga nikar ne pozabi, četudi drug ženin tvoj bo…” Ok, to vmes sem malo po svoje prilagodil, ampak bistva ne spreminja. Adijo in v isti sapi še zdrava ostani sta skladna ravno toliko in tako, kot ogenj in voda. Adijo namreč ni nič drugega, kot… Beri me naprej