Ok, tole zdaj postaja že zelo resno. Nihče do sedaj mi še ni definiral kaj to ljubezen je in kako sploh izgleda. So pa vedeli, da so zaljubljeni. Kao. Logičnost in nelogičnost sta pač lahko povezana. Jaz pa še vedno neveden. Čeprav sem že nekaj mesecev ne na nebu ne na zemlji. Počutim se high. Pa ne ker bi se česa napušil ali nalil. Povsem trezen. Kar pa ne pomeni tudi priseben. Hm, kaj pa če je to ljubezen?! Seveda je “kriva” ona, ker me je pripeljala v takšno stanje. Jaz sem, kot ponavadi, bil priden. Ko sem prvič zaslišal njen glas, sem bil prepričan, da so izven zemeljci teleportirali kakšno svoje žensko remek delo, da me zaplete. Saj se sploh ne spomnim, kaj mi je takrat razlagala, le.. glas sem poslušal. Kot bi poslušal symphonic rock koncert. Bolj soft verzijo, a nič manj prodorno. In vsakič ko jo slišim je kot prvič. Nalezel sem se. Ali sem zaljubljen ?

Vsakič ko pokliče imam občutek, da sem zadel sedmico. Čeprav je še nisem. Ampak dokler me kdo drugače ne osvesti pač velja v meni prepričanje, da bi tako čutil, ko bi jo zadel. Sedmico. Že ko vidim izpisano njeno ime, ki me kliče, sem mehek in trd obenem. In potem kao ne vem kdo kliče, pa rečem “ja,želite”. Saj ne vedno. Ampak, če bi mi rekla vedno “želim samo tebe” bi se vedno tako oglašal. Saj mi itak potem to reče tudi brez mojega modrovanja. In takrat postane vsaka kurja polt naravnost gladka proti moji. Ali sem zaljubljen ?

Veš, in potem ko se ji zazrem v oči… v tisto globino neskončnosti, ki me vpija vase in požira do skrajnosti…No, takrat hudičevo dobro vem, zakaj zemlja pleše. In ko začutim njeni roki na svojem vratu, odkoder se potem ena loči in mi začne polzeti po obrazu in preboža sleherni milimeter, da bi se potem zarila v moje lase tako nežno a strastno obenem….No, takrat vem,da orkane v bistvu sproža človek. In ko se potem približa mojim ustnicam, se jih najprej rahlo dotakne v pozdrav, da bi se potem nanje dobesedno prilepila in izzvala moj jezik v medsebojno prepletanje, kateremu lahko zavidajo vsi mojstri vozlov….No, takrat vem kaj je adrenalin. Ali sem zaljubljen ?

In ko se potem privije name, to izgleda kot bi gledal obred udava, ki objema svoj plen. Totalno zlitje. No, takrat vem, kaj je bistvo kemične reakcije. In potem ko začne sprehod s svojimi prsti od glave navzdol, ki se praviloma konča nekje malo pod sredino telesa….No, takrat vem čemu služi raziskovalec. In ko potem položi glavo na moja prsa in zaprede kot muca, imam občutek, da sem edina prava vzglavna blazina zanjo. Ali sem zaljubljen ? Ne sanja se mi od kod je padla, vem pa, da mi je padla v naročje. Vtrla se mi je v nos, ustnice, kožo. Razlila se mi je po venah tja do srca. Ker mi segreje kri že pomisel nanjo. Ja vem, kakšen “realist” me bo poskušal spustiti, da vse mine. Mogoče bo imel/a celo prav. Nekoč. A zaenkrat še vedno ostaja vprašanje – ali sem zaljubljen ? A ti veš ?

Don Marko M