Čeprav nikjer ne piše, da bo potem kaj lažje. A preden nadaljujem se moram zahvaliti Siol-u, kateremu bom v nadaljevanju namenil še kakšno besedico. Če je kakšnega meni znanega zavistneža stisnilo v prsih ob navedbi naslova, naj ga/jo potolažim, da nisem zadel na lotu. In da je naslov namenjen mojemu blogu. Nekaj dni nazaj sem namreč spoznal, da se je moj blog končno skobacal iz plenic. Tistega 17.03.2007 sem vnesel prvi zapis na svoj blog. Drugi rojstni dan pa ne pomeni nič drugega kot to, da mi bo(š) moja najdražja pripravila celo vrsto presenečenj : tedenske počitnice na Karibih, kjer bova do nezavesti poglabljala najin odnos, totalno nov meni prilagojen pc, pred tem pa …mi bo pripravila nepozabno večerjo ob svečkah. Vžigalnik bom že dodal. Samo povedati ji še moram.
Ha, nikoli ne pozabim, kako sva si, tistega skoraj celega dne, ko sem se lotil ustvarjanja bloga, s pc-jem zrla iz oči v oči in testirala (pre)moč pogleda. Znanka, ki me je na nek način usmerila v bloganje, namreč ni kazala niti najmanjšega znaka, da bi mi postregla s kakšno uporabno informacijo pri nastavitvah bloga. Po svoje še boljše, saj sem tako enostavno moral sam spoznavati kompleksnost ozadja. Čeprav, tudi najtanjša verzija priročnika za telebane mi takrat res ne bi škodila. Moja nagnjenost k perfekcionizmu je bila le še dodatna ovira. Ali pa vzpodbuda. V poznih večernih urah sem ga končno postavil vsem na ogled. In ga potem, ob steklenici ohlajenih hmeljnih mehurčkov in dimnih obročkov v zraku občudoval, kot bi izumil teletransporter. Še najboljši sex bi bil mačji kašelj proti temu občutku. Le dobro uro po občudovanju je moj zapis razdevičil prvi komentar. Ki je in ostaja v lasti Drmagnum-a. Vsakemu je vsaj enkrat prvič in tokrat je bilo obema.
1.048.512 je število bralcev mojega bloga, zabeleženo na datum drugega rojstnega dne. To je število prikazov prve strani in ko odštejem 28.170 tistih, ki so naključno ali pomotoma pristali na mojem blogu brez da bi kaj prebrali, je preostanek števila namenjen tebi, ki si prebral/a po najmanj en moj zapis, velika večina med 10 -15, nekaj sto najbolj vztrajnih – predvsem iz Ng, Obalnih mest, Lj, Ce in Mb – pa ste si vzeli čas zame in prebrali vse zapise na blogu. Tiste najbolj vztrajne bom seveda povabil na piknik. Ker, če ti toliko pomenim, potem toliko pomeniš tudi ti meni.
S pomočjo bloga pa sem okrepil tudi odnose z znanci in prijatelji iz pobratenih republik bivše skupne države, katerih je iz meseca v mesec več. Kar me res veseli. Kot tudi, da je v statistiki že lepo število rednih bralcev iz drugih držav po evropi in svetu. Le da še ne vem točno ali gre za slovence na delu ali študiju v tujini, ali pa tam domačini razumejo slovenski jezik.
Aja, zakaj sem se uvodoma zahvalil Siol-u. Prvotni blog sem namreč skreiral v Siol-ovi skupnosti. Tako se je blogu, od rojstva pa do oktobra 2008, zgolj pod okriljem Siol-a, nabralo nekaj čez 280.000 bralcev. In tistega lepega dne v oktobru so se začela prva trenja. Administrator Siol-a mi je poslal mail, da moram določen del zapisa popraviti ali ga v celoti odstraniti, ker je ocenil, da ni sprejemljiv. O dejanskih intrigah povoda ozadja v službi administratorja in nekaj vpletenih v to zgodbo bom zagotovo še pisal na polno. Za razliko od tistega administratorja in vpletenih bom to storil s spremljajočimi dokazi. No, zaradi ljubega miru sem najprej opravil manjši popravek v svojem zapisu, saj ni bistveno spremenil koncepta samega. Ampak ne, administratorju to ni bilo dovolj in je zahteval, da odstranim ta celoten zapis in še enega, kajti v nasprotnem primeru ga bo sam. Zapis. Zato sem od njega zahteval točno definicijo neprimernosti, kakor tudi točen razlog te cenzure. Obenem sem ga opozoril, da za svoje besede, kot avtor, dejansko sam odgovarjam in da je to uvodoma le moje stališče. Kakor tudi, da moj blog ne dopušča izrazov žaljivosti, kar velja tudi za komentatorje. Pa dečko ni podal ne definicije ne točnega razloga. Posledično sem mu zapisal, da sam pač ne bom odstranil zapisa in da naj to naredi on, kot je sam prvotno zapisal. Čeprav posega v moje avtorsko delo brez dovoljenja. In naslednji dan me pokliče najprej znanka, nato še nekaj njih, da mojega bloga ni več. Zapeljal sem se do pc-ja, gledal v monitor kjer je bilo izpisano, da je blog odtranjen in več kot ciničen nasmeh nisem zložil takoj na kup. Sem pa zato poslal e-mail temu istemu administratorju in mu zastavil vprašanje, zakaj je zbrisal cel blog, če pa je sam zapisal, da bo odstranil le dotični zapis. Njegov odgovor seveda še vedno plava v vetru. Pogumen in posloven tip pač. Tako sva se z mojim prijateljem Dejanom lotila nove postavitve, ki je bila zaključena čez dan. Tnx Dejan. Le da sem se tokrat odločil postati neodvisen od vsake oblike skupnosti. Čeprav je sodelovanje dopustno. Moja domena, moj blog, tvoje oči in skupne besede.
No, če bi vedel bi to storil že prej. Se poslovil od Siol-a. Cenzuro za svoje avtorstvo namreč lahko določam le sam. Pa tudi zato, ker se je število branj mojega bloga od tistega oktoberskega novega rojstva, pa do drugega rojstnega marčevskega dne, povečala za razliko od do takrat nekaj čez 280.000 bralcev na 1.048.512. Leto in pol Siol-a proti polovici leta samostojnosti. Ne vem točno, kaj je botrovalo tej razliki vzpona, vem pa, da se moram zahvaliti najprej tebi, pa tudi Večer-u, Drugemu svetu, pa tudi Blogoroli in Si.blogs.
Seveda blog pišem prvenstveno zaradi sebe, ker vem, da imam kaj povedati, čeprav na svojstven način. Tako bom v nadaljevanju ustvarjanja postopoma uvajal novosti, za katere mislim, da so potrebne prikaza. Četudi bodo nekaterim lasje pospešeno prehajali iz sivega v plešavost. Čas pač nima ovir. (Pre)ostali pa se bomo zabavali najmanj kot doslej. In če nisi vedel/a – tudi ob tem prvem miljončku sem nate ravno tako ponosen kot nase. Se tip(k)ava naprej….

Don Marko M