Time

Mularija smo veselo “cbali balo” na lastnoročno izdelanem nogometnem igrišču – s pogledom na morje. Primeren travnik smo poprej dobra dva tedna oblikovali. Vsaka drobna malenkost je bila izredno pomembna. Vse črte igrišča smo, preden posuli z apnom, z občutkom s motikami v plitke utore vkopali. Da ne bi dež odplaknil. Apna. Največ opravka pa smo vseeno imeli s postavitvijo golov. Cel teden smo v našem gozdu ogledovali primerna debla, preden je sledila njih fina obdelava. Vse ročno delo. Sekanje, žaganje, (sko)oblanje. S filigransko natančnostjo. Kot so bili kasneje tudi postavljeni. A tako stabilni, da jih tudi cunami ne bi premaknil. Vkopavanje nam je…… pač zapisano v genih. Mreže golov smo sešili iz rdeče modrih vreč namenjenih zelnatim glavam. Seveda je bila svečana otvoritev prava slovesnost, kjer smo prekipevali od ponosa na naše teamsko delo. V otvoritveni tekmi smo se do povabljene ekipe drugega zaselka Miljskih hribov obnašali kot pravi domačin – gostoljubno smo jim napolnili mrežo golov, da je lahko vsak od igralcev nasprotne ekipe po enega s seboj odnesel za spomin. So nas pač vzgajali, da moramo biti vljudni gostitelji.

Tudi tistega nedeljskega popoldneva, na današnji dan, smo v toplem majskem soncu “cbali balo” na našem igrišču. In potem se je zgodilo. Rezek zvok siren je prebijal ozračje. Trajalo je. Neskončno dolgo. Ker ni bila sobota ob 12h in smo bili tudi pionirji takrat vzgajani po načelu NNNP, nam je bilo jasno,da ta sirena pomeni, da se moramo čimprej domov spokat.
Ko so sirene utihnile je zavladala tišina. Mrtva tišina. Ptičje petje je izginilo. Veter, ki je še malo prej pozibaval krošnje grmov, dreves in trave tudi. Srhljiv občutek. Doma mati v solzah, sestra čudno gleda. Neke čudne solze je hlinil tudi očim, ki je takrat prvič in zadnjič pokazal nekaj človeškega v sebi. Na črno-beli TV črno-bela slika Josipa Broza TITA. S črnim trakom okoli roba. Nisem vedel kaj vse to pomeni, a jasno sem vedel, da Tita ni več med nami. Čas se je ustavil.

Danes vem, da so vse tiste solze poklapanih obrazov,katere sem tiste dne videval pomenile strah, bojazen pred prihodnostjo. ‘Kaj bo z nami?’ Kaj bo z nami brez Tita ?! A premore ta socialistična država, katere demokracijo, liberalizacijo, visok socialni prag, bratstvo in enotnost, strpnost, slogo, narodni ponos, so nam takrat zavidale (pre)mnoge države sveta, primernega voditelja, ki bi nadaljeval Tita začrtano pot ? A premoremo takšnega naslednika Tita, ki bo vsaj približno tako opevan in svetovno spoštovan ? Kolikor po svetu spoštujejo voditelja države, toliko tudi narod katerega vodi. Tito je imel vse spoštovanje tega sveta. Bomo še kdaj imeli voditelja, katerega pogreba se bodo udeležili praktično vsi predsedniki držav sveta ? Kar se prej ni zgodilo in se, kaže tako, ne bo več. Bo še vedno delavsko ljudstvo ustvarjalo in upravljalo ? Bo šolanje naših potomcev še naprej brezplačno ? Pokojnine zagotovljene za dostojno slovo od tega sveta ?

Odgovori se sami po sebi ponujajo še danes. Vem le, da če bi že moral izbirati med z vsem možnim natrpane police trgovin ali upravičeno socialno varnostjjo socialzma in humanim odnosom, kateri pripadajo vsakemu državljanu, potem zagotovo ne bi izbral šoping demokracije. Ker za nakupovanje ne rabiš domišljije.

In vendar so tisto nedeljo 4.maja 80′ nekateri v manjšini, že držali fige v žepu, medtem ko je večina bila zavita v črnino. Tista manjšina drži fige v žepu še danes, tako kot so jih med NOB. A pred oltarjem. Razlika je le ena – danes si nekateri upajo tudi naglas povedati, da sovražijo vse kar je narod pod Titom ustvaril. Marsikateri med njimi pa niti rojeni niso bili pod Titom, nekateri niti v SFRJ po Tita smrti. A zato jim pamet(n)i(h) ne primankuje kako je takrat bilo. A kdor spljuva Tita spljuva tudi naše nekoč osvoboditelje – partizane.
Smrti Tita, zagotovo največjega voditelja 20. stoletja, Űa so se veselili, poleg tistih s figami v žepu, tudi tuji kapitalisti in seveda vojaška bloka. Poslej namreč ni bilo več tistega prvega človeka, ki je Balkan ohranjal nedotakljiv. Ni bilo več idejnega vodje Neuvrščenih držav. Nastopil je njih čas razpihovanja vojaške moči – razbijanje Balkana in vsake oblike socialistične neuvrščenosti. Človeško življenje je izgubilo ceno. Brat je ubil brata, ne da bi sploh vedel zakaj. Zato ker so mu tako rekli tisti od prej s figami v žepu je slab izgovor.

Ostajam pač zvest prepričanju, da narod, ki se sramuje lastne zgodovine si ne zasluži prihodnosti. V naših šolah praktično ni več besede v učbenikih o Titu. Rad bi spoznal tistega, ki je ustvarjal ta šolski program. Najverjetneje je namerno pozabil, da je še vedno vsaj 60% današnjih šol bilo gor postavljenih z udarniškimi akcijami delovnih brigad. Prostovoljcev. Ki smo uživali gledati kako se naša domovina razvija tudi z našimi žulji. Ker je Tito rekel, da mladina pač mora ustvarjati in športati, da ne zaide na kriva pota. Narkomanije, kriminala, prostitucije….In ob vsem prostovoljstvu smo ga kvalitetneje žurali tudi v delovnih brigadah, kot ga žurajo mladi danes. Čeprav brez videoigric, računalnikov, mobilnih telefonov…..

Mogoče pa je tiste, ki so ustvarjali to današnje obvezno šolsko zgodovinsko gradivo zmotilo, da je bil Tito poklicno nenzadnje “le” kovinar, ne pa fakultetno izobražen. A kaj ko je vrli Joža dokazal celemu svetu, da za status največjega liderja ni pomembna šolska izobrazba – življenska pač. Tista življenska, ki narekuje socialni čut, smisel, domišljijo, praktičnost, taktnost, ponos, zavednost, pripadnost svojemu ljudstvu in ga v tem duhu tudi vzgajati.

Danes je mogoče nekaterim težje razumeti, če tega niso doživeli, a pod Titom je bila zaprisega v pionirske, mladinske vrste, kasneje v JNA posebna čast. Čast da služiš domovini. Ker je bilo pod Titom jasno – služi domovini zavedno, častno in ponosno in domovina ti bo povrnila. In tukaj je bila tudi Štafeta mladosti – tudi v mojem ročnem spremstvu, ko je prvič in zadnjič obiskala Miljske hribe.Tako je bilo.

Tito je deloval po modrem načelu – vladaj in deli. In za vsakega je bilo dovolj – tudi za tiste, ki tega niso zaslužili. Večina tistih si še danes, po 17 letih, brez vsakega občutka krivde prilašča in lasti kar so s skupnimi močmi ustvarjali tvoj dedek, babica, tvoj oče, mati, moj oče,mati. Čeprav se za to kar gledamo danes nismo borili. A oni niso mi. Ker danes je kristalno jasno, da 91′ ni bil boj proletarijata. Niti zanj. Bil je le začetek nategovanja slovenskega ljudstva. A zdaj ne morejo nekateri več vpiti, da je kriv Beograd.

V času Juge si šel mirno po svetu in na vprašanje od kod si, si mirno rekel ‘iz Jugoslavije’. In tujec ti je navdušeno odvrnil ‘a,yes,Tito’. Tudi to je razlog, da so se na na pogrebu Tita zbrali vsi predsedniki sveta. Predsedniki in ne kakšni kvazi ministri. Prvi ljudje svojih držav. In tisoči, ki vsako leto številneje obiskujejo Hišo cvetja na Dedinju le dokazujejo, da je potreba po okolju prijaznem, a odločnem voditelju voditelju več kot potrebna.

Tudi v Kopru imamo še vedno Titov trg. Ki je razpoznaven in osrednji del mesta. Kljub (pre)številnim palmam, ki ga obkrožajo. Palme pač nimajo nobene prave vrednosti na tem območju in praktično ni možnosti, da bi jo kdaj imele. Titov trg pa je bil, je in bo. Ker zgodovine se ne da izbrisati, ampak treba z njo znati (za)živeti.

In naša FEEL LOVE podalpska danes je nič drugega kot Jugoslavija v malem. Le da brez pravega liderja. Brez Tita. Tej, katere imamo zdaj, so nas (raz)prodali za prgišče dolarjev. Toliko o voditeljskem ponosu, služenju in pripadnosti do svojega naroda.

Druže TITO mi ti se KUNEMO, da sa tvoga puta NE SKRENEMO ! Čeprav so skrenuli nekateri že drastično – tisti, ki si to res ne bi smeli dovoliti. U ime naroda, seveda.

 

Don Marko M

Še malo branja, če nisi suženj časa...

Deli:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *