Danes bom govoril – o sebi. Živel sem sicer v prepričanju, da sem v 5ih letih bloganja povedal že vse o sebi, celo 2x, ampak potem sem prejel pisno vabilo, naj povem nekaj nespornih dejstev o meni. Priznam, če bi me kateri koli drugi bloger povabil v to igro, bi ga brez pomisleka zavrnil. A ker mi je to opravilo naložil Filčev Peter, sem igro sprejel…..

Čeprav sovražim verižna pisma piramidnih gradenj. In če že obstaja možnost, da verižna pisma kdaj kje prekinejo svojo pot, kar se je že dogajalo, potem je ta možnost če pristanejo v mojem poštnem predalniku praktično 100%. Kovinarji pač vemo, da noben kovinar ne more izdelati tako čvrste verige, da je drugi kovinar ne bi mogel prekiniti.

Ampak tokrat sem se, izjemoma, odločil za spremembo. Pred zapisovanjem sem sicer skočil še na blog NuckinFutsa , idejnega vodje te igre, ki obenem sestavlja lestvico vseh do sedaj spisanih blogov za 6 dejstev, da preverim morebitna pravila, ampak pravil praktično ni.

Razen enega – razgali sebe in še dva. Pa ne vsi trije naenkrat, ker nekdo mora tudi počivati. Tako kot zdaj počivata tista dva, katera bom sam pozval k razodetju njunih 6. Zdaj pa gremo na razgaljevanje 6 direktnih in nespornih dejstev o meni, čeprav sem pred leti tudi brez te igre napisal o sebi ta zapis.

6 direktnih dejstev o meni :

Neuk, nerazgledan, nepismen
Od rojstva sem, dokazano, neuk. Od rojstva sem, dokazano, nerazgledan. Od rojstva sem, dokazano, nepismen. In do zadnje sekunde ne bo nič drugače. Pa četudi dnevno pogoltnem tone črk, prerastem strica Gugla v pestrosti in v učenju popolnosti razvijem posebno teorijo relativnosti. Do konca bom in to zelo uspešno zgolj neuk, nerazgledan, nepismen. Z očali ne bi bilo nič drugače.

Odvisnik sem – nezdravljen
Zaporedje faktorjev mojih odvisnosti niti ni pomembno, so pa zato elementi le teh. Kadilec sem. Zmeren, izbirčen in uvideven. Kadim samo pravi tobak, v obredu. Nikoli, ampak nikoli nisem in ne kadim v zaprtih prostorih, kjer so prisotni otroci in/ali nekadilci. Ženske sicer v mojem avtu lahko kadijo. Če jih ne moti volan.

Kafetar sem do amena. Če zaužijem dnevno manj kot pol litra prave, kot oglje črne in tistega omamnega vonja, ki čisti sinuse, turške kave, potem so težave. Začnem halucinirati. Prikazuje se mi ogromno skladišče zrnja kave v pražarni.

Še najbolj pa sem odvisen od sonca. Če mi kdo ugasne luč, sem v temi.

Obožujem odrasle ženske
Odkar vem zase in dokler bom vedel zase, kar je cca minuto dnevno, sem in bom oboževal ženske. Odrasle ženske. V bistvu so te odrasle ženske plemenitile moje življenske poti do te stopnje, da bi zgolj enostaven “hvala za vse”, bil res premalo. Vsaka posebej me je (ne)zavedno naučila, kar obvladajo redki modreci, vse skupaj pa, kar ne obvlada noben modrec. Priznam, obožujem ženske….

Razen tistih, ki imajo v kopalnici (torbici, nočni omarici) arhive razno barvnih tablet ali kapsul, si grizejo nohte, sovražijo taksiste in natakarje, si ne očistijo šminke pred spanjem, mečejo v wc školjko vložke oz. tampone in/ali ne zaprejo pokrova, uporabljajo plačilno kartico moškega, govorijo črno ko je vse belo in obratno, uporabljajo besedo dolgčas, skuhajo samo iz vrečke, vedo kaj se dogaja pri sosedovih ne vedo kaj doma, so na tekočem s tv žajfnicami, obožujejo Nova24tv, radio Veseljak ali Saško Lendero,…Ampak te itak niso odrasle ženske.

Trenirkar sem, zombi, pa tudi Kekec
Trenirka je moja garderoba za vse priložnosti. Adidas. Samo spim ne v njej. V trenirki pišem blog, tečem naokrog, kolesarim počez, obiskujem prireditve za pozvane, v trenirki hodim na sestanke z župani in poslovnimi partnerji, na kosila in večerje, zabave in pogrebe ali pa enostavno ne počnem nič, kar se mi sicer še ni zgodilo.

Da sem trenirkar in zombi je kriv moj oče, pristen, frajerski in tipičen balkanski Slovan, ki si je nekoč, brez vsakih predsodkov, vzel potreben čas v poglobljenem izdelovanju moje pokončnosti, čemur se moja gospa mati, klena istrska Slovenka, po meni znanih podatkih, nikakor ni upirala.

Dolga otroška leta sem jima paral živce, ker nista tega pomembnega dela prestavila za 20 minut, kar bi bilo ravno dovolj, da bi bil po zakonu leto mlajši, ampak takrat še nisem vedel, kar sem kasneje – strast se pač ne da tempirati po uri. Ko te prime, te zagrabi, jebat ga.

Končni seštevek naporov izdelovanja mojih staršev je jasen. Ustvarila sta – čistokrvnega mešanca. Komur je znana genetika, temu je znan genski seštevek mediteransko balkansko slovenskih genov. Ja, seštevku se reče – ledl uepon. Ampak ni panike – ne pritiskam, če nisem pritiskan.

Nikoli pred 10
Kdor me ima res rad, me ne nagovarja ali kakor koli nadleguje pred 10 uro zjutraj. Ker to ni zdravo. Za tistega, ki bi si to upal seveda.

Sicer pa poseganje v moj severni tečaj pred to uro dopuščam zgolj in izjemoma v izrednih razmerah. Recimo če gori voda, dežujejo 500 evrski bankovci, pingvini valijo jajca na Trstenjakovi, Janša spet obišče Slovensko vas za ene 20 let, plima postane oseka, itd…

Razlog, zakaj nikoli pred 10, pa je v bistvu sila enostaven – ker je po 10 svet lepši, okolju prijaznejši in zvezde prej padejo.

Gurmanski sladkosned
Za meni ljube rad, zelo rad skuham in z lahkoto, tudi za 20 naenkrat, spečem kakšno svojo recepturo. Imam status odličnega kuharja. Tako pravijo vsi, ki so preživeli moje kulinarične eksperimente. Tisti, ki jih niso itak nimajo kaj praviti in zato ker so pravili, kar ni bilo za praviti, zdaj nimajo kaj praviti.

Obožujem sladolede. Predvsem tistega okusa kitajska juha z rezanci, pa recimo nabodalo želvjega oklepa. A najraje in najslajše mi tekne tisti čili, posut s tortiljami in dvojno odležano gorgonzolo.

Drugače pa pri hrani nisem izbirčen. Pojem vse, kar je sveže, okusno in ne povzroča shujševalne. Oči mi recimo naravnost zaiskrijo, ko zagledam pečenega piščanca v koraku arašidi insajd tekila autsajd, ali 5 nadstropno mesno lazanjo brez 2eh nadstropij,

Tiste kravje čokolade pa ne jem. Ma ne bojo me zjebali. Enostavno jim ne verjamem, da violična krava nima viola mleka. Lahko sem mona, ma ne štupido. Prisegam pa na tisto temno najboljšo švicarsko brez krave.

Ekola drage moje in dragi vaši. Razgalil sem se v 6ih potezah vse do gat. V gatah pa je itak vse. Zdaj pa, po protokolu te igrice, predajam štafeto naprej. In sicer meni, ker zmoreta vse kar jaz ne, zelo simpatičnima odraslima ženskama – Mileni in Nadinki.

Ne vem sicer, ali se bosta razgalili do gat, a vem, da bo kaj videti. Priporočam, da njunih 6 ne zamudite.

Don Marko M