Na dobrodelni gala večerji, namenjeni zbiranju sredstev za šolo otrok s posebnimi potrebami se je k besedi priglasil tudi oče enega učencev te šole. V svojem nagovoru se je najprej zahvalil šoli in njenemu predanemu osebju, nato pa nadaljeval……
“V kolikor ni ovirano od zunanjih vplivov je vse, kar ustvari Narava, kreirano do popolnosti. A moj sin Anej se ne more naučiti vsega, kar se lahko drugi otroci. Ni v stanju razumeti in narediti vse tisto, kar njegovi vrstniki. Kje je tu naravno zaporedje dogodkov, ko gre za mojega sina ?“
Vsi prisotni so obmoknili. Oče je nadaljeval :
“Verjamem, da se, ko telesno in mentalno invaliden otrok, kot moj Anej, pride na ta svet, priložnost izkazovanja resnične človeške narave oglasi sama, v podobi načina kako drugi ljudje obravnavajo tega otroka“.
Anej in njegov oče sta se tistega dne sprehajala poleg travnatega igrišča, na katerem so fantje, katere je Anej sicer poznal, igrali nogomet. Anej je vprašal očeta :
“Kaj misliš tata, bi mi dovolili, da igram z njimi ?“
Anejev oče je vedel, da večina teh dečkov ne bi želela, da nekdo kot Anej igra v njih ekipi, a obenem je zelo dobro vedel, koliko bi pomenilo njegovemu sinu da bi mu dovolili zaigrati, kar bi mu dalo tudi tako potreben občutek pripadnosti in samozavesti, ter prepričanje, da ga družba sprejema kljub njegovi invalidnosti.
Zato je, ne da bi pričakoval preveč, stopil do enega teh dečkov tik ob out črti in ga vprašal, ali bi lahko Anej zaigral z njimi.
Deček se je rahlo zbegano ozrl proti igrišču in rekel :
“Veste gospod, mi izgubljamo 4 :1, drugi polčas pa se že bliža koncu. Pa….lahko, naj igra za našo ekipo, poskušali ga bomo postaviti na mesto levega beka.”
Anej se je malo namučil hodeč do ekipe, a je kljub vsemu oblekel dres svoje ekipe z nasmehom na ustih. Oče ga je navdušen gledal, z nabirajočo solzo v očesu in občutkom rastoče topline v prsih.
Mulci ekipe so lahko jasno videli in občutili srečo tega človeka, ganjenega očeta, ki poln radosti gleda sprejem svojega sina v njih ekipo.
Proti koncu tekme je Anejeva ekipa zabila gol iz hitrega proti napada, a je še vedno zaostajala za 2 gola. Anej je pokrival levo stran igrišča. In čeprav se po njegovi strani igra praktično ni odvijala je bil poln euforije, ker je dobil priložnost igrati in nasmeh od ušesa do ušesa mu nikakor ni izginil, medtem, ko mu je oče mahal iz bližnje tribune za gledalce.
V končnici tekme je Anejeva ekipa spet dosegla gol in rezultat je bil 4 : 3. Naenkrat se jim je, s samo še enim golom zaostanka, nasmihala možnost neodločenega izida v zadnjih dodanih 5ih minuta. In res, dosojen je bil penal Anejevi ekipi in fantje so se začeli dogovarjati, kdo ga bo izvedel….
Eden od njih je izrazil možnost, da penal strelja Anej, čeprav je obstajala možnost, da zaradi te poteze izgubijo tekmo. Na splošno presenečenje so fantje dali žogo – Aneju.
Vsi prisotni, vključno z Anejem, so se zavedali, da so izbrali “misijo nemogoče”, saj Anej niti ni znal, niti ni mogel pravilno udariti žogo, kaj šele, da bi zadel okvir gola in ukanil vratarja.
A ko se je Anej postavil za žogo, se je nasprotnikov vratar, ki je dojel, da se je Anejeva ekipa zavestno odločila žrtvovati morebiten poraz za ta edinstven trenutek Anejevega življenja, odločil prispevati še svoj delež, da bi žoga kljub vsemu pristala v mreži…..
Anej je vzel dva koraka zaleta, zamahnil in…..nerodno zadel žogo, ki se je počasi pomikala proti stativi gola. Tekma bi se v tem trenutku praktično lahko zaključila, saj je bila žoga počasna in bi jo lahko večina nasprotnih igralcev lahko ujela in izbila.
Ampak, tudi nasprotni igralci so se začeli pomikati zelo počasi in takrat so pristoni gledalci na tribuni začeli navijati :
“Anej, Anej, teci za njo, Anej, teci, ujemi jo, ujemi ! Teci, teci in jo zabij v gol !!!“
Nikoli prej v svojem življenju ni tekel tako hitro, čeprav je še hodil stežka. Uspel je, čeprav komaj, ujeti žogo malo preden bi le ta prečkala črto in končala v gol outu. Tako zadihan se je, sprašujočega pogleda, za trenutek zaustavil, da vidi kaj in kako ob naprej. Spet so se oglasili vsi iz tribune : “Brcni jo, brcni jo v gol !“
Vidno pretresen je, kot v kakšnem deliriju, zajel dah in zbral zadnje atome močim nekako umiril žogo, jo zajel z notranjo stranjo stopala in…..in spravil v mrežo !
Na igrišču in tribunah je trenutek tihega pričakovanja zamenjalo vpitje, eksplozija navdušenja in vsi so na nogah vzklikali : “Anej, Anej, bravo Anej !!“
Okoli vidno zmedenega Aneja so se zbrali njegovi soigralci in ga v objemih navdušenja slavili kot heroja, ki je rešil svojo ekipo pred porazom.
“Tega dne….”, je oče zaključeval svojo zgodbo s tresočim glasom, medtem ko so mu solze polzele po licih, “….tega dne so fantje obeh ekip vnesli košček prave ljubezni in humanosti v ta svet.”
Anej ni dočakal naslednje pomladi. Umrl je pozimi istega leta. Nikoli pa ni pozabil, da je bil heroj, zaradi česar je bil njegov oče presrečen, njegova mati pa ga je doma pričakala navdušena in, objemajoč ga, jokajoča od sreče…..
p.s.
Ta ljudska zgodba je delo neznanega avtorja, prevedena v slovenščino za potrebe tega bloga.
Don Marko M
Še malo branja, če nisi suženj časa...
- Novak Đoković - da, Nole je postal največji tenisač vseh časov.....
- Še nevideno - vseh 22 zmag vojščaka Janeza Janše v sliki.....
- MOvember - hodi kot moški, govori kot moški.....
- Živela OF - ker se ve, kdo je zmagovalec NOB !....
Resnično, zgodba, katera se dotakne srca….
Da ti misliti, da le ni vse tako črno na tem svetu.
Ja, ja .. takih solzavih zgodb je na tone in VSI se drenjajo okoli invalidov, da pokažejo “svojo srčno dobroto”. Potem še napišejo, kako so jim prišle solze v oči in gredo na pivo v bufetek na vogalu.
Vendar …
To pa odpira povsem drugo problematiko: ne samo da popolnoma pozabimo. da so nadpovprečno inteligentni otroci TUDI OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI, ki potrebujejo, če hočejo do polnosti razviti svoje kapacitete posebno obravnavo, poseben šolski program, izšolane strokovnjake (kar v razvitem svetu že davno vedo) – ne … v Butalah se VSI še posebej trdo trudimo, take otroke v kali zatreti, jih ukalupiti v povprečne ubogljive bebce, popolnoma onesposobiti in pustiti propasti s tem, da jim v zgodnjem otroštvu odtegnemo učne in delovne navade. Dobesedno in namerno uničujemo lastno narodovo pamet. Ker so Butalcem bolj važni umsko zaostali kot umsko nadpovprečni otroci.
To .. to pa je resna tragedija celega naroda – in ne posameznika.
Več:
http://butalska-pisma.blogspot.com/2015/03/butalska-vojna-s-pametjo-8-pismo.html
Jure,
mislim, da si preozko zajel bit zgodbe….res je, da ima “glavno vlogo” v le tej invaliden deček, a bit je dosti širši…..namesto tega dečka bi lahko bil kdorkoli, tudi neinvalidna oseba, bit je v človeški solidarnosti in spoštovanju sočloveka v vseh možnih oblikah, na vseh nivojih, na kar se v današnjih časih prevečkrat pozablja in živi drug mimo drugega, čeprav drug ob drugem….
Razjokala sem se, tako bi morali ljudje reagirati vedno, pa bi bi svet popolnoma drugačen.ne pa da naprej izključujemo ljudi po vseh mogočih in nemogočih merilih.Res lepa in poučna zgodba.Hvala Marko
Marko – ne preozko. Z drugačnega zornega kota pa – seveda. Vedno se trudim razširiti kake opise. Poiskati v njih manjkajoči spekter in ga dodati.
Pri vseh teh zadevah me pa resnično moti, da v Butalah VSI vedno kažejo svoja čustva na tak način .. torej, solidarnost z LE ENO nemočno skupino, pripravljenost pomagati le ENI sami skupini .. med tem, ko drugo – prav tako potrebno pomoči – solidarno UNIČUJEMO brez slabe vesti.
IN NIHČE ne pomisli na vrednost te pomoči oz. solidarnosti.
Kaj nam pomaga takemu invalidu omogočiti občutek uspeha? Človeku, ki NIKOLI ne bo nič iz njega, ne bo mogel na noben način biti koristen družbi .. Navadna onanija, da se sami sebi zdimo nekaj več. Ne razumi narobe – seveda je treba pomagati TUDI takim ..
… ampak ..
ne tako, da na račun prvih, tiste otroke, kateri bi pa resnično lahko v bodočnosti vračali družbi, super-inteligentne – naš državni in pedagoški sistem namerno uničuje. NAMERNO IN NAČRTNO.
V A Ž N O
A se kdo sploh zaveda, da imamo v Butalah kupe strokovnjakov usposobljenih za pomoč raznoraznim invalidom in NITI ENEGA SAMEGA STROKOVNJAKA usposobljenega za pomoč nad-inteligentnim otrokom?
Pa še res je …
Jure, prav imaš….dejansko pristopaš zgodbi iz drugega zornega kota z navajanjem drugačnega primera, ki pa v seštevku vodi v bit te zgodbe….in dejansko je tovrstnih različnih primerov vsakdana ogromno, čeprav vse te različne zgodbe vodijo v en sam samcat zaključek s podajanjem enostavne rešitve…..
moje mnenje je sicer, da lahko prav vsak, ampak prav vsak izmed nas, vrača družbi po danih možnostih, v danih obdobjih in zato vračanje družbi nekoga, ki ima možnost vračati več ni v ničemer več ali manj vredna od nekoga, ki vrača družbi v okviru svojih danih možnosti, pa čeprav si želi vračati več, a mu ni dano….
problem ni v tistih, ki sočustvujejo in družbi vračajo, pač pa v tistih, ki zanemarjajo svojo obveznost vračanja družbi, čeprav jim je ta ista družba omogočila določene stopnje nadgradenj….
Me veseli, da se strinjava ..
Veš nekoč davno, v nekem drugačnem življenju sem na Bežigrajski gimnaziji imel 2 genialna sošolca – 2X bolj pametna od vseh profesorjev skupaj. Za njiju je bila igra “slepega šaha” s katerimkoli izzivalcem na gimnaziji le šala, s katero sta zabavala sošolce in sošolke; najbolj hud učitelj matematike v Ljubljani ju je na hodniku v naprej pozdravljal. Kaj pa danes? Eden brezvezen vzdrževalec pc-programov na neki občini, in le s težavo preživlja družino, drugi pa propadel alkoholik, ki opravlja priložnostna dela, pa je takrat imel predavanja iz astronomije. Niti univerze nista končala, ker nista imela primerne oskrbe. Res velika škoda.
Veš eno je imeti srce za nesrečnike, povsem nekaj drugega pa SRCE IN PAMET za nesrečnike .. in slednjega v Butalah enostavno ni. še tisto malo kar je je .. je treba zatreti, da ne dela konkurence ali cepcem tipa Pahor ali lopovom tipa Janša.
Me veseli, da sva malo pogodrnjala, Marko. Se “vidiva” ob drugi priložnosti.
;o)))
Humanost je umrla tistega dne, ko se je svet začel vrteti le še okoli denarja, slave in moči.
Spomnila sem se prerokbe indijancev Cree:
Šele takrat, ko bo posekano zadnje drevo,
šele takrat, ko bo zastrupljena zadnja reka,
šele takrat, ko bo ujeta zadnja riba,
šele takrat boste ugotovili,
da se denarja ne da jesti.