1300ti zapis tega bloga je na nek način kot zgodba nekega poštarja, ki je v svojem delovnem času zaplodil 1300 otrok. Sicer med obveznim počitkom v delovnem času in v vztrajnih letom za letom, ko mu ni bilo potrebno niti pregovorno pozvoniti samo 2x, ker so se vrata sama odpirala…..

Zgodba se je sicer začela povsem nedolžno. Tistega lepega dne, ko so bili čevapi v lepinji neprimerno bolj zaželjeni kot mkdonaldsov plastik burger, sta, sredi prestolnice, v pisarno zasebnega detektiva Stane Čekić & NoCompany d.o.o. vstopila nekoliko zbegana Jože Horvat in Bine Novak, sicer domačina iz okoliškega naselja prestolnice.

Potem, ko ju je Stane psihološko poznavalsko sprostil, se jima je, po 13em šilcu res domačega kuhanega šnopsa, jezik le razvezal in Stane je prisluhnil njuni ganljivi zgodbi, katere zaključna beseda je bila “So nama rekli, da vi uspešno poiščete biološkega očeta...”.

Jože in Bine sta se namreč, čeprav iz istega kraja, povsem naključno srečala v lokalni trgovini, kjer sta si v delikatesi skočila v lase na vprašanje trgovke “Kdo je na vrsti ?“, ki je potem mirila nastalo situacijo z zaključkom “Pa vaju je zihr isti fotr delal“….

Šele takrat sta se zazrla drug v drugega in frapantno ugotovila, da njuna vizuelna podobnost pač ne more biti naključje, ob kasnejšem pivu pa sta seštela še cel niz podobnosti iz njunega življenja, katere rdeča nit je bila, da oba nista nikoli spoznala biološkega očeta, na vsako njuno vztrajanje odgovora pri svojih materah pa sta bila odpravljena z odgovorom, da “to zate ni pomemben podatek, če misliš jadrati z zaprtim padalom“. In tako sta se lotila zadeve raziskovanja složno na svojo pest…..

Beseda je dala besedo, avans zagon in Stane se je zatopil v delo. Praviloma je biološke očete, s svojimi sicer s stroko in znanostjo povsem skreganimi metodami, posameznim strankam našel v povprečno 3eh mesecih. A tokrat…..

Tokrat je Stane naletel na trd oreh. Po 3eh mesecih je sicer že videl cilj, a naenkrat se je pot razcepila na več smeri. Šel je po vsaki posebej in na vsaki posebej se je tik pred ciljem pot spet razcepila na več smeri. Po 6ih mesecih je obvestil Jožeta in Bineta, da bo zadeva še trajala, a da jima zaradi zanimivosti primera ne bo nič zaračunal. Misterij je postal poslanstvo…..

Minilo je leto, Stane je še vedno raziskoval. Pa dve, tri, štiri, Stane je še vedno raziskoval. Pa pet, šest, sedem, ja, Stane je še vedno raziskoval. In potem je v osmem letu, vidno zadovoljen, poklical Jožeta in Bineta.

In ko sta sedla trdno na stola v njegovi pisarni, je Stane prešel takoj k besedi :

“Imam dobro in ono drugo novico. Dobra je, da sem našel vajina biološka očeta, ona druga pa je, da imata skupnega biološkega očeta. Ja, isti frajer ja napalil vajini materi.

Ampak to je šele začetek. Po vseh DNK analizah, katere sem opravil, imam zdaj črno na belem, da imata v vašem kraju s 4123 dušami še 1298 bratov oz. sester od istega biološkega očeta.

Vse raziskave so pokazale, da je bilo od leta 1991 v vašem kraju 60% moških kroničnih pijancev, ki svojega tiča niso mogli uporabljati dobro niti za scanje, kaj šele za delanje otrok, 30% moških so ženske redno pretepale, čemur danes rečemo družinsko nasilje, in so bili srečni, če so lahko v gipsu z berglami sploh prišli do wc-ja.

Preostalih 9% pa so bili itak migranti na delu v dojčlandu. Povedal bom direktno – vajin biološki oče, kakor tudi vajinih 1298 bratov in sester v vašem kraju, je – Mišo Pegula. Ja, točno tisti Mišo – vaš poštar“.

Tišino v zraku je v tistem trenutku rezal le še stoječi ventilator ob oknu, odprta usta Jožeta in Bineta so nakazovala še dve novi možni lokaciji razvoja človeške ribice, nakar ju je Stane s tleskom dlani zbudil v ta svet.

“Pa še vsak dan ga pozdravljava, stari je res faca“, je nekako izustil Jože, nakar sta oba izvlekla iz žepa po 5 jurjev in jih predala Stanetu, kljub njegovemu zavračanju zaračunavanja storitve, ter se odpravila na srečanje z realnostjo.

Po vztrajnem zvonenju so se vrata tiste male hiške, z nekaj vrtička in trave naokoli, le odprla in pred njima je stal nekoč poštar, zdaj še vedno postaven in čil, šmekerskega videza, 73 letni upokojenec Mišo, uradno nikoli poročen in brez otrok.

“Vse veva, ti si najin fotr ! Pa še od četrtine kraja….”, sta mu stresla v obraz s sicer spoštljivim, a rahlo tresočim glasom, kar je Mišo sprejel z rahlim nasmeškom in ju povabil za mizo v senco drevesne krošnje.

“To bi vama sicer morali razložiti vajini materi, pa naj bo…..Nič nisem delal narobe in ničesar se ne sramujem. Tista 90a so bila dobra leta. Kontracepcija takrat ni bila popularna….

Sam sem v službi odlično oponašal Zdravka Čolića, redno prepeval “pevam danju, pevam noču”, kar je bilo ženskam zelo všeč. Nekatere so celo mislile, da sem jaz on. Še danes ne vem, ali so to resno mislile, ali pa so le same sebe poskušale v to prepričati. Ampak – kdo pa sem jaz, da bi odbil ponujen brzinski seks ženske“, jima je v šarmantno navihanem nasmehu razložil Mišo, Mišo Pegula, biološki oče 1300 otrok.

Zgodba hepi end zaključena, kot 1300ti zapis tega bloga…..ki že naskakuje 1400….

Don Marko M