Zasvojenost

ali odvisnost. Razlika ni očitna. Danes mi je, med kolesarjenjem (hja,na obali pač ni snega in nič vam ne zavidam) prišlo v podstrešje moje prvo srečanje z internetom. Saj se mu tudi tako reče. Pisalo se je 2000, mislim da je bil Siol takrat v resnem začetnem zagonu, vsaj po številu uporabnikov in seveda sem tudi sam želel preizkusti to čudo tehnike spleta. Firbec pač. Da skrajšam. Prvi dan ok,nova spoznanja, cel svet v mojih rokah. Čeprav le v zraku. Elan me je preveval iz dneva v dan, želja po novi spoznajih tega cyber sveta še bolj. Seveda sem se priklapljal po 20h zvečer, saj takrat še ni bilo svakojakih paketov neomejenosti kot danes. In to je trajalo vsak večer (razen ko je bil nogomet) od 20h do jutra oz. do moje onemoglosti. Brskal in gledaal sem vse kar je bilo,pa tudi kar ni bilo potrebno. To je trajalo polna dva meseca. Večer za večerom. Povsem sem zanemaril svoje privat življenje. Služba pa net. To je bil smisel. Na opazke o pretiravnju takrat moje… drage se seveda nisem oziral. Zakaj pa bi se, mater, saj sem bil vendar na netu, tudi tukaj so ljudje, ki se lahko pogovarjajo z mano. Resda kot ribe, pa kaj. Se vsaj z intonacijo izgovorjave nisem obremenjeval. Ne prihodne ne odhodne. In potem se je lepega dne, po dveh mesecih zgodilo. Virus si je, seveda ne vem zakaj me ni prej vprašal, privoščil sleherni delček mojega pc – ja. Groza. Kaj pa zdaj. Kaj bom zdaj počel zvečer, ponoči. Po enem tednu, ko mojega pc – ja še vedno ni bilo iz popravila, sem šel kolesarit. Bil je lep poletni dan. In med gledanjem okolice sem prišel do osupljivega spoznanja – da sem zasvojen z internetom. Potem sem, ob kozarcu tekočega hmelja razpredel vse grozote svojega obnašanja, tudi do takrat najdražje in po zadnjem požirku povlekel epilog. Ne grem se več.

Pc je čez kak dan prišel domov in seveda sem ga priklopil. Kakor tudi net. In začel testirati svojo odločitev. Mailom sem ostajal zvest, kot še vedno, odvisno pač od nujnosti maila. A surfanja ali kakor pač hočete sem se izogibal. Dokler ne bom pripravljen sam diktirati mejo. Cele tri mesece sem zdržal brez klikanja. Trpljenje, ti rečem. Potem sem postal indiferenten,saj sem medtem spet aktiviral svoje “naravne” hobije in se seveda odlično počutil. Pa ostali z mano tudi. Od takrat, do danes, se vsedem pred škatlo tako,da jo po največ uri skupaj čez dan ali noč, povsem brez slabe vesti zapustim. A bilo je naporno. Dokler nisem prišel do zaključka kdo od naju, net ali jaz, koga dejansko rabi. Ali ne rabi. Pa lepo bloganje in surfanje ti privoščim še naprej.

Don Marko M

Deli:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *