Ko se poletno sonce vsede na podstrešje, sploh če ni v senci, potem hipoma privrejo neke nevsakdanje tematike na površje. Čeprav so več kot vsakdanje. “Pa saj to ni normalno”, izdahne B v že poznem popoldnevu te divje vroče nedelje. “Oprosti ker zamujam, ampak avto sem morala parkirati v garažni hiši,ker tukaj niti kolesa nikamor ne stlačim” je nadaljevala med slačenjem odvečne garderobe. In med odlaganjem zgornjega dela kopalk navihano primaknila : “Da se ti odkupim, sem ti eno hladno pločevinko prinesla.” Ma, saj ne vem, kaj je bolj osvežujoče izgledalo – ali pločevinka ali njen zgornji…… odloženi del kopalk. S hitrostjo ležečega kamna sem seštel, da če ne bi zamudila (5 minut) bi pil tisto pločevinko že 15 minut. Čeprav sem se tistih 15 minut pred njo komaj zadrževal, da me ni razneslo od smeha. Kar komu tudi ni smešno.

“Daj, poglej tisto brunetko zgoraj brez” sem ji primaknil, ko se je vsedla poleg. Slabih 10 metrov stran, je svojo bohotost airbaga razkazovala brunetka in to brez občutka slabe vesti. Zraven nje ji je, a na vidno preventivni razdalji, en tip nekaj razlagal. Jasno je bilo, da danes ni njega dan. Zanjo. Razen če je imel denarnico s seboj. zelo polno. “No, zdaj pa poglej še tja dol v morje. Tja k skalam.” Nekaj metrov niže pa tip v vodi, ki je praktično brez dihanja buljil v brunetko ali tisto kar je pač imela. In se tresel.

Seveda sem najprej pomislil, da utegne tip zmrzniti v vodi. Če morje ne bi merilo 23 stopinj. “Pa kaj dela ta. Kaj se sam s seboj rokuje?” je začudenega, a s nasmehom, izraza primaknila B. Sicer je uporabila drugačen izraz, ampak ga zaradi morale ne bom omenil. Saj ženske tudi znajo. Pa si misli. “Aha. In tako se rokuje že 20 minut”, me je še vedno sililo na smeh. “In zdaj je sploh v dvomih, ko si se še ti naslikala.” S tisto iskro v očeh mi je jasno dala vedeti, da mi ne bi škodilo kdaj pa kdaj k spovedi. Saj bi, pa nimam drobiža. In medtem, ko se je sonce res počasi poglabljalo v morje, je padla (spet) še ena od mojih (ne)potrebnih. “Ma kaj ti se imaš za prilagojeno ali ne?”

Sledil je njen spontan popravek tistih zanimivih živahnih temnih dolgih las za uho, nasmeh in pa :”Pa to bi že moral vedeti, da sem prilagojena, če je razlog.” Seveda o tem nimam pojma. Recimo. Mislim vsaj. Pa saj ni važno. “Torej si potem, ko ni razloga neprilagojena?”, sem kot ponavadi pravilno nadgradil izhodiščno vprašanje. “Ja no, lahko bi se tudi tako reklo. Pa ti?” “Ma, nekaj podobnega.”

Drobnega tiska najinega čveka, ki je bil izven tega konteksta seveda ne bom razglabljal, ker sem ji obljubil. Sem pač predčasno skipal domov, ker je bila tekma na sporedu. Tudi. In medtem, ko so Italijani preizkušali tpežnost mreže svojega gola, ki se je odlično izkazala s lovljenjem žoge, sem površno razmišljal kaj to sploh je – neprilagojenost ?! Kdo sploh je neprilagojen ? In kdo sploh lahko komu reče, da je neprilagojen ? Če bi vrinil ta pojem v družbene norme, potem sem bil vsekakor eden tistih, v času uporništva, ki sem bil neprilagojen. In upornik sem še vedno. Seveda z razlogom. Če ga ni ga pa najdem. In tako meni, kot komu drugemu bi to “etiketo” lahko prilepil le nekdo, ki nikoli ni bil neprilagojen. Pa takšen sploh obstaja?

Mar sem danes neprilagojen, če se nočem odzvati na več povabil znanca na njega “znamenite” partije, čeprav so “vsi” tam ? Mar sem neprilagojen, če nočem narediti po navodilih šefa, ampak isto delo naredim hitreje in spretneje na svoj način ? Ali sem pak neprilagojen, ker tistim, ki iz samo njim znanim razlogom, lažejo o meni pa jim tega ne vrnem na njih način? Seveda je tukaj še nešteto možnosti. Ampak, spet sem prišel do modrega zaključka (ker je zmanjkalo rdeče barve), da smo, upoštevajoč tudi družbene (ne)napisane norme prav vsi – neprilagojeni.

Razlika je le v tem, kdo nam utegne to očitati. Praviloma to počnejo ravno tisti, ki “pozabljajo” kaj vse iz tega naziva so že spočeli. Ker vožnja avta je mačji kašelj po zahtevnosti v primerjavi s samopriznanjem lastne (ne)prilagojenosti. Seveda sem in bom ostal prilagojen ravno toliko, kolikor bo to za koga potrebno. Tudi zato, ker vem, da mi, poleg omenjenih, neprilagojenost utegnejo očitati tudi tisti, ki dejansko nimajo prašnikov (po)kazati svojega pravi jaz. Ker jih v bistvu zelo zanima le, kaj si o njih mislijo. Ker si še nočejo priznati, da so verjetno še bolj neprilagojeni od mene.
In zdaj bom še (ne)prilagojeno poslušal in bral komentarje o neprilagojenosti. Tudi od neprilagojenih. Ker, saj veš, nasmeh na tvojih ustih olepša tako tvoje, kot tudi življenje tistih, ki ta nasmeh opazijo in gledajo. In seveda je (ne)prilagojen tisti, ki ti nasmeh (ne) vrne. Tudi tako si lahko misliš, če ti ne gre drugače.

Don Marko M