In medtem, ko že sumljivo število slovenceljnov razpreda o možnosti življenja v jamah, čeprav je luna bližje kot izgleda, sem sprejel enodnevno odločitev gojenja simpatije do nje. Do Barbike. Ker je tako ah in oh, pa tudi ker ima rojstni dan. Torej vsaj tisti en dan v letu, ko moramo moški ženskam praviloma posvetiti pozornost posebnih dimenzij – vsaj toliko kolikor je zvezd na nebu. V sončnem dnevu. Barbiki je končno, po več letnih naporih le uspelo, da mi je segla tja dol. Globoko dol. Tako globoko, da jo moram spraviti na površje. Zdaj, ko je postal Abraham tudi njen stalni partner, pa ji, že iz spoštljivosti, dolgujem tudi opravičilo. Kenu pa sožalje, ker ni več edini moški v njenem življenju. Od otroških let dalje sem jo namreč totalno… ignoriral. In vse njene sorodne frendice tudi. Ignoranca je itak predvsem znak, da ti je nekdo zelo všeč, le da ne veš še točno v katerem delu.

Po vseh teh letih sem si vzel čas, se poglobil vase in sedaj končno vem. Barbika mi je všeč ker je – blond. In vse kar to pač zajema. Pa tudi zato, ker ji je uspelo svojo osebnost vkoreniniti v obnašanje številnih tudi današnjih blondink. Kar ne preseneča. Na področju poznavanja ženske psihologije pokleknejo vsi strokovnjaki v primerjavi z njenim poznavanjem. Barbika je že takšna multipla osebnost, da lahko moški ob blondinkah postanemo upravičeno zaskrbljeni. Je pač strahoten vzor. Ženska stoterih obrazov, čeprav vedno blond. Ženska stoterih znanj, čeprav vedno blond. Ženska stoterih poklicev blond odtenkov. In je ženska neusahnjenega vira domišljije, čeprav bolj blond ne gre. In ima prefinjen okus organizacije za blond zadeve. Barbiko že dobro poznam.

Ne sicer še iz otroških let iz najstniških pa že. Pri meni je dosegla celo to, da sem vse blondinke primerjal njenim sposobnostim. Kar še vedno počnem. (Ne)upravičeno ?! Ampak, kakor sem obračal sem spoznal, da ni vsaka blondinka Barbi. Celo njena senca ne. Barbika je pač vedno točno vedela kaj hoče, pa tudi kaj noče. In je to tudi doseg(a)la. Kar ji gre še vedno dobro. V svoji želji po izpopolnjevanju je tako že opravljala dela medicinske sestre, doktorice, znanstvene raziskovalke, gospodinje, manekenke – predvsem to – celo gospodinje in kmetice. Slednje sicere le za vzorec, ampak dovolj za spoznanje. In tako vsaj sto različnih poklicev. Predvsem pa je vedno bila ženska. Zelo Ženska. Magnet za moške. Ženska, ki zapravi ure in ure za svoj zunanji videz (noter oko itak ne vidi), ženska, ki ima vedno kritje na plačilnih karticah za frizerje in podobne lepotne salone.

Za kar seveda skrbi njen Ken. Pravi moški. Ki ji dnevno v besedi ne pozabi servirati, kako zelo jo ljubi. Ki jo, če nista skupaj nekaj ur, večkrat pokliče po telefonu da ji šepne, da je njegova in on njen, ne pa zaradi preverjanja. Ki ji takoj kupi karkoli že pogleda brez dodane besede. Ja, Barbika je polna (ne)premičnin po celem svetu, Ken pa je pri njej na stalnem obisku. Hm, ampak tega Kena imam na sumu, da nekaj ne štima z njim. V vseh teh letih, ko je Barbiki dal od sebe dobesedno vse do zadnjega centa, mu še vedno ni uspelo narediti skupnega potomca. Pa kaj sploh dela ta tip? Razen, da Barbiki plačuje tudi ginekologa. Ampak res, ta zvestoba Barbike do Kena me naravnost fascinira. Po vseh teh letih še vedno skupaj. In niti ne živita skupaj, niti sta poročena. Čeprav imata štalc, brez kravic, za izvoz. Se mi je kar zdelo, da je ljudska “najprej štalca pol pa kravca” zrasla le na zelniku podalpskih temnolask. Ker blondinke si jemljejo tudi na tem področju za vzor Barbiko.
Moram priznati, da Barbika za svoja leta presenetljivo izgleda. Še vedno je čila, aktivna in še vedno vzor številnim blondinkam. In nič ne kaže na kakšne omembe vredne spremembe. Čeprav, zakaj bi spreminjali nekaj ali nekoga, kar je 50 let delovalo z osupljivostjo rezultatov ?!
Blondinke vseh dežel – združite se !

Don Marko M