Na ta zapis sem se v svoji notranjosti pripravljal že res krepkih mesecev, pa se je vedno nekako pritajil, čeprav nikoli ušel iz misli. Tokrat pa so se zvezde poklopile, izgovori pa izginili. Tega aprilskega popoldneva sva z mojo malo Carico, z dlanjo v dlani, stopicala po železniškem peronu naše prestolnice. In tam, v podhodu, je stal – Marko…..

Saj veš, tisti iz Big Brotherja. Stal je tam skoraj nepremično, a tako, da ni oviral prometa, neopazen pa tudi ni bil. Stopila sva do njega. “Kako gre danes?”, sem ga ogovoril. “Še kar v redu” mi je odvrnil v rahlem nasmehu, a življensko iskro v očeh, ki je jasno povedala, da se da skromno tudi bogato živeti.

Nekaj manj kot 3€ raznih centov sem privlekel iz žepa in mu jih predal v nastavljeno dlan. Z drugo mi je predal aprilski izvod časopisa Kralji ulice. “Drži se”, sem mu še namenil in že sva z mojo malo navihanko stopicala proti bližnjemu bifeju. Medtem, ko sva srkala napitke, je punčica mojega očesa prelistala časopis najprej zdesne proti levi, potem še v obratno smer.

Pri določenih ilustracijah in slikah se je zaustavila, da sva jih skupaj komentirala. Tudi njej je bilo všeč, da je v črno beli podobi, kar seveda dopušča prosto pot domišljiji pri lastni izbiri barv videnega. “Tati, kakšen časopis je to?”, mi je nato postregla vprašanje. “Kralji ulice. V glavnem ga ustvarjajo ljudje, ki živijo drugačno življenje. Nekoč so izgubili vse, kar jim je bilo ljubo in sedaj se trudijo to vse vsaj približno povrniti. Tudi njim je treba dati možnost, ker so ljudje tako kot vsi.”

“Jaz te ne bom nikoli izgubila. Vedno boš moj tati, jaz pa tvoja carica” je rekla, medtem ko je odložila časopis na mizo in se mi privila v objem.

Cestni časopis, kot mu pravijo, Kralji ulice, sem kasneje še nekajkrat prebral in pregledal. Zagotovo si bom privoščil tudi majsko številko izvoda. Veš, vse je drugače, ko spoznaš, da so ustvarjalci časopisa res kreativci, ki življenje prikazujejo iz drugega zornega kota. Brez vsake filozofije a prepolno realnosti, tudi krute.

Nekomu, ki je že gledal življenje izpod dna proti vrhu, bo vse razumljivo. Tudi tisto med vrsticami. Spet drugi, ki še nima izkušenj ne z dnom ne z vrhom, bo dobil vpogled v življenske razsežnosti. Tisti tretji pa, ki se imajo za večvredne in podcenjujoče do takšnih, lahko razberejo, da nimajo res nobene garancije, da ne bi tudi sami bili že jutri na njih mestu.

Sploh pa, pohvalno pri projektu Kralji ulice se mi zdi ravno ali tudi to, da so ga spočeli študentje. Prvenstveno za brezdomce. Ki tudi tako dodatno opozarjajo na rast revščine v naši podalpski, a po drugi strani jasno dopovedujejo, da moramo do sočloveka enostavno biti strpni.

A še bolj pohvalno je to, da brezdomcem – nekje po poti izgubljenim dušam – ne dajejo potuhe v zavoženosti lastnega življenja, kot to država prerada in predrago to počne pri narkomanih, temveč jih vračajo v vsakdanje življenje preko delovnih navad. Brezdomci, ki prodajajo cestni časopis Kralji ulice namreč delajo. Častno in pošteno.

In prav je, da so za svoje delo plačani. Takšnim je treba vedno dati možnost. Takšnim, ki hočejo s svojim delom dokazati sebi in družbi, da so sposobni in da so bile predhodne okoliščine, ki so jih tja pahnile pred tem, res le splet okoliščin, katerim v danem trenutku niso bili kos. Verjemi, dogaja se tudi najboljšim.

In kdo so brezdomci? Praviloma tisti, ki so, poleg strehe nad glavo izgubili vse zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov. In, po večini, niso nikakršen izmeček družbe temveč le ljudje, ki so pred tem dostoj(anstve)no prispevali s svojim delom v razvoj te družbe. Tisti srečnejši, ob izgubi statusa in materialnega, niso postali brezdomci le zaradi podpore in razumevanja najbližjih, ki so jim stali ob strani, da so se spet postavili na noge.

Nekateri pa te sreče niso imeli in ostalo jim je le še dostojanstvo. Nekateri so izgubili tudi to nekje po poti. Seveda obstajajo tudi takšni brezdomci, ki so se za tak korak odločili povsem sami in zavestno zaradi raznih razlogov. Ampak, prvo obliko brezdomca od druge omenjene se zlahka prepozna že po pogledu v oči in nekaj besedah.

Življenske korake je moč napovedati ravno tako, kot vremensko napoved. Kdor ni pripravljen na viharje, se niti na mirnem morju ne bo znašel. A kdor je pripravljen se spopasti z viharji, ga čaka mirno morje. Najbolj zanimivo pri teh plovbah pa je ravno to, da trajajo po svojih pravilih in ne željah, kakor tudi, da je razvoj dogodkov od luke do luke v glavnem nepredvidljiv.

In vendar Kralji ulice nimajo zastonj tega vzdevka. Ulica ima svoja pravila. Kjer pravil praviloma ni. Kjer obstane bistrejši, spretnejši, izkušenejši. Življenska šola neprecenljive vrednosti. Ki te lahko oblikuje v diplomata, psihologa, podjetnika ali pa te pošlje v brezno brez povratka.

V Kopru je najbolj prepoznaven brezdomec Riko. Čeprav ni klasičen brezdomec, ker dom ima. In tudi ni brezdelnež, ker zna spretno poprijeti za delo v določenih obdobjih. Kot sem rekel, brezdomci so ljudje kot ti ali jaz, le z drugačno življensko potjo. Rika poznam osebno že iz zgodnjih otroških let.

Ko je na osnovni šoli naših miljskih hribov izstopal s svojo višino in posebno obliko humorja, ki me je takrat, kot žgoljavega piščančka v primerjavi z njim, res pritegnila. In ja, Riko je izjemno bister in razgledan. Riko je enostavno poosebljenost dobrega človeka. Žal vedno manj takšnih.

Zelo pogosto ga srečujem, čeprav si z njim rečem kakšno le takrat, ko me nagovori. Kar pa je spet po svoje pogosto. In praktično vedno izbrskam kak drobižek za njega prispevek. Ampak, Riko je ikona, ki o Kopru in dogajanjih v njem ve več kot marsikateri koprčan.

Sicer pa je projekt Kralji ulice, če sem prav razbral, humanitarni projekt. In kar se mene tiče pošteno zastavljen. Kupim časopis in tako omogočim pošten zaslužek prodajalcu brezdomcu. Ki prejme polovico polovico od 1€, koliko stane izvod. Če mu nameniš več drobiža tudi prav za njega.

Sicer sem do večine humanitarnih shem v naši podalpski upravičeno skeptičen. Sploh do humanitarnosti Karitasa in Rdečega križa sem več kot skeptičen, saj javnost dejansko nikoli ne izve točnega podatka, koliko sredstev so prejeli, še manj koliko, za koga in zakaj vse so jih uporabili. Sploh glede Karitasa, ki se kot verska organizacija še kako spretno izogiba vse davčnim obveznostim, saj jim zakonodaja to več kot darežljivo omogoča.

Temu primerno je praktično nemogoče izvajati kakšne revizije, kot se je zgodilo Rdečemu križu, kateremu je afera tudi z zemljišči krepko načela kredibilnost. Naša država pa dobrodelnost podpira tako, da iz leta v leto viša davke za takšne organizacije. Razen Karitasu.

Če bi hotel biti sarkastičen, potem bi rekel, da država že ve kje se nahaja največ denarja. No, to bo izvedela, ko bo spremenila pravila igre za Karitas in jih poenotila z vsemi sorodnimi organizacijami. Nič ne bo narobe, če bo zato kakšna cerkvica manj, a kakšen dom za brezdomce več.

Ne obsojaj nikogar, sploh če ti ni znana njega celotna zgodba, kar naj velja tudi za brezdomce. Ker že jutri se utegne zgoditi, da boš na njegovem mestu ali pa kdo od tvojih najbližjih. Seveda tega tako tebi, kot tudi svojim največjim sovražnikom ne privoščim. Vem zakaj.

Pot do vrha je naporna in dolga, en sam spodrsljal, četudi ne čisto po tvoji krivdi, pa je dovolj, da se skotališ na dno. Saj veš, živemu človeku se vse zgodi. In ti si samo človek.

Vsekakor pa boš na papirju časopisa Kralji ulice prejel/a zapisanih bistveno več realnih življenskih izkušenj, kot jih lahko ponudi katera koli, sploh tiste trač revije. Zato se nikar ne naredi neumne/ga, ko opaziš prodajalca Kralji ulice ampak ga sprejmi, kot vsakogar ki opravlja svoje delo.

Tebi se ena kavica na mesec manj zaradi nakupa tega časopisa ne bo poznala na želodcu, se bo pa zagotovo tvoj kupljen izvod poznal tudi na želodcu tistega, od katerega ga boš kupil/a. Pa tudi kavica, katero boš spil/a ob prebiranju časopisa Kralji ulice, bo imela povsem drugačen, a prijeten okus.

Don Marko M