Kralji ulice

Na ta zapis sem se v svoji notranjosti pripravljal že res krepkih mesecev, pa se je vedno nekako pritajil, čeprav nikoli ušel iz misli. Tokrat pa so se zvezde poklopile, izgovori pa izginili. Tega aprilskega popoldneva sva z mojo malo Carico, z dlanjo v dlani, stopicala po železniškem peronu naše prestolnice. In tam, v podhodu, je stal – Marko…..

Saj veš, tisti iz Big Brotherja. Stal je tam skoraj nepremično, a tako, da ni oviral prometa, neopazen pa tudi ni bil. Stopila sva do njega. “Kako gre danes?”, sem ga ogovoril. “Še kar v redu” mi je odvrnil v rahlem nasmehu, a življensko iskro v očeh, ki je jasno povedala, da se da skromno tudi bogato živeti.

Nekaj manj kot 3€ raznih centov sem privlekel iz žepa in mu jih predal v nastavljeno dlan. Z drugo mi je predal aprilski izvod časopisa Kralji ulice. “Drži se”, sem mu še namenil in že sva z mojo malo navihanko stopicala proti bližnjemu bifeju. Medtem, ko sva srkala napitke, je punčica mojega očesa prelistala časopis najprej zdesne proti levi, potem še v obratno smer.

Pri določenih ilustracijah in slikah se je zaustavila, da sva jih skupaj komentirala. Tudi njej je bilo všeč, da je v črno beli podobi, kar seveda dopušča prosto pot domišljiji pri lastni izbiri barv videnega. “Tati, kakšen časopis je to?”, mi je nato postregla vprašanje. “Kralji ulice. V glavnem ga ustvarjajo ljudje, ki živijo drugačno življenje. Nekoč so izgubili vse, kar jim je bilo ljubo in sedaj se trudijo to vse vsaj približno povrniti. Tudi njim je treba dati možnost, ker so ljudje tako kot vsi.”

“Jaz te ne bom nikoli izgubila. Vedno boš moj tati, jaz pa tvoja carica” je rekla, medtem ko je odložila časopis na mizo in se mi privila v objem.

Cestni časopis, kot mu pravijo, Kralji ulice, sem kasneje še nekajkrat prebral in pregledal. Zagotovo si bom privoščil tudi majsko številko izvoda. Veš, vse je drugače, ko spoznaš, da so ustvarjalci časopisa res kreativci, ki življenje prikazujejo iz drugega zornega kota. Brez vsake filozofije a prepolno realnosti, tudi krute.

Nekomu, ki je že gledal življenje izpod dna proti vrhu, bo vse razumljivo. Tudi tisto med vrsticami. Spet drugi, ki še nima izkušenj ne z dnom ne z vrhom, bo dobil vpogled v življenske razsežnosti. Tisti tretji pa, ki se imajo za večvredne in podcenjujoče do takšnih, lahko razberejo, da nimajo res nobene garancije, da ne bi tudi sami bili že jutri na njih mestu.

Sploh pa, pohvalno pri projektu Kralji ulice se mi zdi ravno ali tudi to, da so ga spočeli študentje. Prvenstveno za brezdomce. Ki tudi tako dodatno opozarjajo na rast revščine v naši podalpski, a po drugi strani jasno dopovedujejo, da moramo do sočloveka enostavno biti strpni.

A še bolj pohvalno je to, da brezdomcem – nekje po poti izgubljenim dušam – ne dajejo potuhe v zavoženosti lastnega življenja, kot to država prerada in predrago to počne pri narkomanih, temveč jih vračajo v vsakdanje življenje preko delovnih navad. Brezdomci, ki prodajajo cestni časopis Kralji ulice namreč delajo. Častno in pošteno.

In prav je, da so za svoje delo plačani. Takšnim je treba vedno dati možnost. Takšnim, ki hočejo s svojim delom dokazati sebi in družbi, da so sposobni in da so bile predhodne okoliščine, ki so jih tja pahnile pred tem, res le splet okoliščin, katerim v danem trenutku niso bili kos. Verjemi, dogaja se tudi najboljšim.

In kdo so brezdomci? Praviloma tisti, ki so, poleg strehe nad glavo izgubili vse zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov. In, po večini, niso nikakršen izmeček družbe temveč le ljudje, ki so pred tem dostoj(anstve)no prispevali s svojim delom v razvoj te družbe. Tisti srečnejši, ob izgubi statusa in materialnega, niso postali brezdomci le zaradi podpore in razumevanja najbližjih, ki so jim stali ob strani, da so se spet postavili na noge.

Nekateri pa te sreče niso imeli in ostalo jim je le še dostojanstvo. Nekateri so izgubili tudi to nekje po poti. Seveda obstajajo tudi takšni brezdomci, ki so se za tak korak odločili povsem sami in zavestno zaradi raznih razlogov. Ampak, prvo obliko brezdomca od druge omenjene se zlahka prepozna že po pogledu v oči in nekaj besedah.

Življenske korake je moč napovedati ravno tako, kot vremensko napoved. Kdor ni pripravljen na viharje, se niti na mirnem morju ne bo znašel. A kdor je pripravljen se spopasti z viharji, ga čaka mirno morje. Najbolj zanimivo pri teh plovbah pa je ravno to, da trajajo po svojih pravilih in ne željah, kakor tudi, da je razvoj dogodkov od luke do luke v glavnem nepredvidljiv.

In vendar Kralji ulice nimajo zastonj tega vzdevka. Ulica ima svoja pravila. Kjer pravil praviloma ni. Kjer obstane bistrejši, spretnejši, izkušenejši. Življenska šola neprecenljive vrednosti. Ki te lahko oblikuje v diplomata, psihologa, podjetnika ali pa te pošlje v brezno brez povratka.

V Kopru je najbolj prepoznaven brezdomec Riko. Čeprav ni klasičen brezdomec, ker dom ima. In tudi ni brezdelnež, ker zna spretno poprijeti za delo v določenih obdobjih. Kot sem rekel, brezdomci so ljudje kot ti ali jaz, le z drugačno življensko potjo. Rika poznam osebno že iz zgodnjih otroških let.

Ko je na osnovni šoli naših miljskih hribov izstopal s svojo višino in posebno obliko humorja, ki me je takrat, kot žgoljavega piščančka v primerjavi z njim, res pritegnila. In ja, Riko je izjemno bister in razgledan. Riko je enostavno poosebljenost dobrega človeka. Žal vedno manj takšnih.

Zelo pogosto ga srečujem, čeprav si z njim rečem kakšno le takrat, ko me nagovori. Kar pa je spet po svoje pogosto. In praktično vedno izbrskam kak drobižek za njega prispevek. Ampak, Riko je ikona, ki o Kopru in dogajanjih v njem ve več kot marsikateri koprčan.

Sicer pa je projekt Kralji ulice, če sem prav razbral, humanitarni projekt. In kar se mene tiče pošteno zastavljen. Kupim časopis in tako omogočim pošten zaslužek prodajalcu brezdomcu. Ki prejme polovico polovico od 1€, koliko stane izvod. Če mu nameniš več drobiža tudi prav za njega.

Sicer sem do večine humanitarnih shem v naši podalpski upravičeno skeptičen. Sploh do humanitarnosti Karitasa in Rdečega križa sem več kot skeptičen, saj javnost dejansko nikoli ne izve točnega podatka, koliko sredstev so prejeli, še manj koliko, za koga in zakaj vse so jih uporabili. Sploh glede Karitasa, ki se kot verska organizacija še kako spretno izogiba vse davčnim obveznostim, saj jim zakonodaja to več kot darežljivo omogoča.

Temu primerno je praktično nemogoče izvajati kakšne revizije, kot se je zgodilo Rdečemu križu, kateremu je afera tudi z zemljišči krepko načela kredibilnost. Naša država pa dobrodelnost podpira tako, da iz leta v leto viša davke za takšne organizacije. Razen Karitasu.

Če bi hotel biti sarkastičen, potem bi rekel, da država že ve kje se nahaja največ denarja. No, to bo izvedela, ko bo spremenila pravila igre za Karitas in jih poenotila z vsemi sorodnimi organizacijami. Nič ne bo narobe, če bo zato kakšna cerkvica manj, a kakšen dom za brezdomce več.

Ne obsojaj nikogar, sploh če ti ni znana njega celotna zgodba, kar naj velja tudi za brezdomce. Ker že jutri se utegne zgoditi, da boš na njegovem mestu ali pa kdo od tvojih najbližjih. Seveda tega tako tebi, kot tudi svojim največjim sovražnikom ne privoščim. Vem zakaj.

Pot do vrha je naporna in dolga, en sam spodrsljal, četudi ne čisto po tvoji krivdi, pa je dovolj, da se skotališ na dno. Saj veš, živemu človeku se vse zgodi. In ti si samo človek.

Vsekakor pa boš na papirju časopisa Kralji ulice prejel/a zapisanih bistveno več realnih življenskih izkušenj, kot jih lahko ponudi katera koli, sploh tiste trač revije. Zato se nikar ne naredi neumne/ga, ko opaziš prodajalca Kralji ulice ampak ga sprejmi, kot vsakogar ki opravlja svoje delo.

Tebi se ena kavica na mesec manj zaradi nakupa tega časopisa ne bo poznala na želodcu, se bo pa zagotovo tvoj kupljen izvod poznal tudi na želodcu tistega, od katerega ga boš kupil/a. Pa tudi kavica, katero boš spil/a ob prebiranju časopisa Kralji ulice, bo imela povsem drugačen, a prijeten okus.

Don Marko M

Kralji ulice 1 (blog Don Marko M)

14 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Kralji ulice

  1. Se strinjam s tabo glede dela o Karitasu in RK-ju. Barabam ne dam nič več.
    Sem kupila noske (akcija na Petrolu in vem, da delam reklamo, ker si jo zaslužijo, ker NE vzamejo % od prodanega noska). Pač… Rdeči noski so mi ok organizacija.
    Pa na ulici dam kakšnemu “umetniku” kak € – npr. glasbenikom. Me pa odbijejo tisti, za katere vem, da so poklicni berači in npr. tisti, ki mi prodajajo obeske za ključe. Ker da listek na mizo in gre…. ah ja. Sem pa zadnjič padla na “foro prodajanja rož”, ker je prinesel zelo nasmejan človek tisto rožico k mizi in oči so mu tako žarele… prav iskreno. 🙂
    Eto, to so moji prispevki. Ni veliko, pa saj niti sama nimam veliko. Nekaj pa je 🙂
    Ampak prodajalca tega časopisa pa še nikoli nisem srečala… če bi ga, bi vsaj enkrat kupila kak izvod… iz firbca 🙂

  2. Lahko ti ki te je povsod dovolj kupiš tudi v Lj.Zdaj pa mi še povej kje v KP lahko srečam te prodajalce.En izvod na mesec bom sigurno kupila.Pa še enga za mojega medota ki hoče vedno vse prvi. 🙂

  3. Tamara

    pridna…saj je še nekaj upanja s temi mladimi… 🙂
    smisel je itak, da se ohrani skrb do sočloveka v težavah….tista iskrena mislim…..nekdo je srečen, da lahko naredi drugega srečnega, čeprav le z evrom vsake toliko….spet drugi so srečni, da lahko gledajo položnice za leasing nekaj sto evrov za avto, katerega peljejo okoli samo vsake toliko, da se pokažejo….
    recimo, našega župana ni še nihče nikoli videl, da bi se kdaj ustavil pred kakšnim brezdomcem in mu prispeval evro ali da bi kupil njih časopis….in upam staviti, da se mu v času županovanja to niti ne bo zgodilo….
    izvod Kraljev ulice pa boš verjetno lahko nabavila če boš kaj po Lj, Mb ali Kp….v Ce dosti težje….lahko pa skočiš na njih spletno stran http://www.kraljiulice.org….saj sam sem prvi izvod tudi kupil iz firbca…ampak zdaj se bo ta firbec ponavljal…. 🙂

  4. ivonca

    če bi bil jaz na mestu tvojega meda, bi tudi hotel vedno prvi….vsaj glede tebe…. 😆
    v Kopru pa jih prodajajo na tržnici….čeprav ne vsak dan….ampak en dan v mesecu pa boš že naletela na katerega od njih….že ker mene ne zgrešiš…. 😆

  5. Ganilo me je in začutila sem z njimi.

    Besedilo zajema bistvo, ki bi ga moral prebrati vsak. Še posebej tisti, ki jim manjka človečnosti.

  6. Kaj naj porečem??? Tolikokrat si me popolnoma prevzel in že ko pomislim, da ti to nikakor ne bo zneslo več, me valda v tvojem stilu, takoj prepričaš: “Nak, še se v Marku skriva nepovedanega, nezapisanega…”
    Nazadnje sem se ti oglasila pred mnogimi, premnogimi dnevi in zato mi je pošteno žal. Marsikaj sem vmes prebrala, vendar enostavno ne najdem časa…tako malo je 24ur. Skratka, noro se mi zdi, na kakšen način razmišljaš in pišeš…pa na kako simpl način razložiš svoji carici vse v zvezi s svetom, ki jo obkroža. Drugače sem tudi jaz ena od ‘prijaznih’ članic Kraljev ulice in presrečna sem, ker v celoti dojemaš naše poslanstvo. Če naletiš na potencialnega kupca časopisa, ki bi se z njim rad bolj odblizu seznanil, mi na mail pošlji obvestilo in rade volje bom časopis lastnoročno vročila, dinarčke pa seveda dala brezdomni osebi. Ponovno se mi mudi (delam predstavitev za jutrišnje ‘predavanje’ o brezdomnosti), ampak obljubim, da se ti bom poskušala večkrat oglasiti in te ne samo in zgolj prebirati. Čisto tako….ker te ‘čutim’, oziroma čutim na podoben, če ne že enak način o večini tem, ki jih načenjaš.
    Aja, glede spletne strani Kraljev— v izdelavi je nova, saj je stara popolnoma izven dogajanja, tako da vsak čas pričakujemo, da bo zaživela in zadihala na novo.

    Kakorkoli že…prelepo te je bilo prebirati in prelepo te pozdravljam…carici glede na uro, pa verjetno lupčka na nosek…

    LP,M

  7. Tamara Zara@— Po tolikih mesecih, najbrž sploh ne boš odgovora prebrala, pa vendar…glavno da je izrečen (natipkan), da je nekje tam, v etru univerzuma. Skratka— tvoja odločitev se mi zdi popolnoma na mestu, saj je koneckoncev denar tvoj, temu sledi, da je tvoja tudi odločitev komu ga boš donirala. Profijev tudi jaz ne maram…včasih jih prav malce po strani pogledam (v sebi), saj veliko ljudi ravno njih enači z brezdomnimi, ki so se znašli v svojem položaju po spletu nesrečnih okoliščin in nikakor ne ‘zaradi biznisa’. Čeprav po drugi strani, tudi oni niso na veliko boljšem, ko pogledaš da po raziskavi finskega inštituta, kar 91% ‘profijev’ ima pravzaprav nekakšne vrste zvodnika- torej nekoga, ki jih nadzira med beračenjem in jim nato denar tudi pobere…največkrat je berač deležen zgolj sendviča. Tako da…vsaka štorija ima vsaj dve plati.
    Lepo te pozdravljam in vedi, da ni važno koliko daš, pomembno je da nekaj prispevaš za dobrobit drugega. To je nesebično dejanje in je vredno vsake hvale. Pa-pa

  8. smartbolha

    tnx….saj veš, da ti nimam česa zameriti….tudi meni ima dan premalo ur, tako, da te čisto razumem….sicer pa če bi vsi, ki me berejo puščali komentarje, potem bi samo še komentarje pisal…
    drugače pa sem sam, od tega zapisa dalje, torej ko sem kupil prvič izvod Kraljev ulice, postal, postal reden bralec te publikacije…
    ko pa bo nova spletna stran Kraljev zaključena, pa mi le pomailaj, da dodam povezavo na moj blog, pa še kaj zapišem….
    Carici pa sem prenesel pozdravček….le da sem jo celo zbačal, namesto samo na nosek….včasih me pač v takšnih trenutkih popade pomanjkanje skromnosti… 🙂
    lepo mi bodi in naj bo dan tvoj kralj, noč pa krona…..

  9. Končno….

    Obljuba dela dolg in po mukah in mukah imamo Kralji novo stran….Link sledi http://www.kraljiulice.org/

    Lepo prebiranje in veliko odprtih glav za nove informacije in sprejemanje drugačnosti in v ‘Evropskem letu borbe proti revščini in socialni izključenosti’ čim manj predsodkov.

    Marko tebi pa itak vse, vse najlepše tega sveta…prav tako vsem caricam tvojega življenja.

    LP, M

  10. bolhca

    pa sem si malo prej le uspel ogledati prenovljeno spletno stran Kraljev ulice in moram priznati, da je enostavno odlična….do strani sem dodal tudi povezavo iz mojega bloga tam desno in verjamem, da bo kdo skočil tja na ogled….sam pa ostajam zvest nakupu tiskane verzije Kraljev….čeprav res ne vem, kako mi vedno uspe kupiti izvod v Ljubljani…
    tudi tebi privoščim vse dobro in najlepše tega sveta in seveda še dosti uspehov….

    lp, MM

  11. Ganilo me je in začutila sem z njimi.

    Besedilo zajema bistvo, ki bi ga moral prebrati vsak. Še posebej tisti, ki jim manjka človečnosti.

Leave a Reply

Your email address will not be published.