Lahko ti prisežem, da….

Če bi te besede pisal pred časom, bi izgledale tako :
Res, ni mi lepšega kot te gledati, kako se počasi odpiraš kot cvet po jutranji rosi. In pogled tistih tvojih oči, ki mi jasno govorijo tvojo željo po naju, je tisti v katerem vidim vso lepote tega sveta in zvezdnega neba. Vsak tvoj nasmeh mi pričara sonce v polnem sijaju tudi v najbolj deževnem dnevu. In vsak utrip tvojega srca je le sporočilo mojemu, da utripa še hitreje in močneje. Ker, ti me držiš nad gladino tudi v viharjih in le ti si moj mir na blazini sanj. Ko čutim topel objem tvojih rok se vsi strahovi tega sveta spremenijo v pogum in veš – v tem trenutku bi lahko zaspal v tvoji dlani brez vsake želje, da bi se še kdaj prebudil iz teh najinih sanj. Vem, nisem…. popoln, čeprav popolnoma vem, da ti niti po napaki ne mislim streti srca. Ker vem, da si le ti ta, ki lahko joče solze sreče. In ja, res ti lahko prisežem, da ob tebi in zate bom kot senca, ki bo vedno tam v dobrem in slabem, v vsakem dnevu najinih let. Let, katere piše koledar, ki ima začetek a nikoli konca. Lahko ti prisežem, da ti bom dal vse kar znam in zmorem in da bom tvoje sanje zgradil s svojima rokama in na teh zgrajenih površinah bova zapisovala najine spomine, katere bo nekdo nekoč bral in si želel tudi sam isto. Ker, veš, ljubim te z vsakim najmanjšim delčkom svojega srca in tudi ko bo srebrnina pobarvala tvoje lase, se ti ne bo treba spraševati, če mi je še vedno do tebe. Ker, kakor čas obrača strani, ravno tako se moja ljubezen do tebe ne bo nikoli postarala. Lahko ti prisežem, da sva večna….

In če bi te besede pisal danes bi izgledale takole :
Lahko si jezna name, lahko me preklinjaš, lahko maščevalno ogovarjaš do najglobjega blata, ampak….Ko si se odpirala kot navzven lepih barv cvet po jutranji rosi, sem v notranjosti našel sivo praznino brez vsebine. Majhne malenkosti imajo pač zame velik pomen. In v tvojih očeh sem videl sledi preteklosti, a niti ene sedanjosti. Tvoj nasmeh je bil le zato, ker je, kot ponavadi, moral biti. Da bi slišal utrip tvojega srca, bi moral najprej vsaj pred njega priti, čeprav si vljudnostno skozi ponavljala, da sem že tam. Lahko sem slep, gluh, tudi bister po potrebi, ampak srce samo vidi, sliši, misli. Ne morem, nočem in ne bom nadomeščal nikogar iz tvoje zgodovine. Nisem popoln in delam tudi napake. Če je ne bi, ne bi vedel, da je ne bom ponovil. Ker ne morem biti senca senci. Ker bi srebrnina las pri naju bila le moja domena. Ker bi se spraševal, če bova skupaj tudi naslednji teden in obenem vedel, da najin koledar nima več kot 55 tednov od tega največ 15 skupaj nekako preživetih. Lahko ti prisežem, da sem ti dal od sebe dovolj prilagojenega. In lahko ti prisežem, da je dan brez tebe tako omamno prijetno svež….

Don Marko M

Deli: