Ok, zdaj ko je mimo, ti lahko mirne duše povem – počitnice tega poletja sem zapisal kot najlepše počitnice vseh mojih dosedanjih dni. Da so bile prve prave po več kot desetih letih je le še dodaten razlog. Dobra dva meseca in pol umirjenosti, čeprav tudi adrenalinsko in temperamentno podkrepljenih dni, je v meni zapustilo tisti poletni vetrič. Ki se lahko čisto pritaji ali pa v tramontano spremeni. In seveda vse vmes. Nekaj takšnega, kot če bi združil v eno Dr.Housa, Švarcenegerja, McGajverja in Vita v eno. Kar po svoje niti ne preseneča, glede na to, da sem se že pred poletjem odločil, da mi bodo te počitnice plemenitili le dobri ljudje. Kar moji najdražji in prijatelji nedvomno so….
Temelji, katere sem ustvaril to poletje, bodo zagotovo v prihodnosti pokazali odlične vidne rezultate. In pisali zgodovino. Eni si seveda zaradi tega nohte grizejo in lase pulijo, ampak to ni moj problem. Saj veš – kar seješ, to žanješ.

Moja mala Carica zdaj že več kot očitno kaže gensko povezanost z avtorjem, ki jo je ustvaril. Seveda mi laska v ponos. Pa bo tudi za mojo malo Carico to poletje ostalo za vedno zapisano. Mogoče ne toliko zaradi njene uspešne udeležbe na koperskem maratonu, kot zaradi tega, da se je z morjem uspešno sinhronizirala. Zdaj je vsa ponosna in ji je full frajersko, da se na plažo lahko odpravi le s brisačo, ker ima vse ostalo v morju. Ok, brez orodja za peskovnik itak ne gre, ker zganjava kreativnost kjer je le možno, ampak brez polžkov, rokavčkov in ostale krame pač. V teh dneh jo čaka še podelitev diplome za odlično zaključen plavalni tečaj, potapljanje in skakanje v vodo za kar nekaj različnih stilov – tudi meni do sedaj še nevidnih. Ker sem bil njen mentor, sem ji to diplomo tudi izdelal in sem po neki logiki tudi upravičen ji jo svečano podeliti. Da pa je že prava rokerica, tudi po načinu razmišljanja, je le logična nadgradnja vsajene genske podlage.

Sem pa v resni fazi razmišljanja, da bi priznanje podelil tudi moji najdražji. Uspelo ji je namreč to, kar ni še nobeni. Brez vsakih prejšnjih priprav je sprejela moje vabilo na kolesarski maraton po Obali. Po dolgem in počez. Sem pač kolesarski odvisnik in tega ni več moč spremeniti. Tako etape, katere sva prevozila v nekaj dnevih, kakor tudi tempo, sem sicer malo prilagodil ženskemu načinu. Ker mojega tempa ni enostavno dohajati niti ko mirujem, kaj šele ko kolesarim. Čeprav sem jezik moje najdražje po končanem kolesarjenju še nekaj časa zvijal v rolico, moram priznati, da sem za ta podvig ponosen nanjo. Na tistega, ki prihaja, pa še bom.

Ker sem pri izbiri prijateljev zelo dlakocepski, sem na tiste res redke še toliko bolj ponosen. In zato še toliko bolj vesel, ker smo to poletje preživeli skupaj več dni, katerih si drugače zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin ne moremo omisliti. Vse skupaj je bilo še najbolj podobno, po astrološko, shodu kozorogov katerega sta dodatno oplemenitili še devica in rakica. Iskrena strpna skladnost domišljije in zabave. Naključij itak ni.

Preden sem stipkal ta prvi popočitniški zapis in preden začnem dodajati ostale, sem se še malo sprehodil po spletu, ker me je nekaj kolegov blogerjev in rednih bralcev mojega bloga obvestilo, da si je zapise mojega bloga ali dele le teh moč prebrati tudi na nekaj drugih blogih in forumih. Čeprav mi je sprva laskalo, da nekateri ob pomanjkanju lastne domišljije odkrito priznavajo kakovost mojemu pisanju z objavljanjem na svojih naslovih, sem se vseeno odločil skladno s pravili mojega bloga. Priznam pa, da sem bil prijetno presenečen nad hitrostjo odziva tistih nekaj blogerjev in adminov skupnosti, ki so mojih 16 v celoti zapisov in 5 delnih v par urcah odtsranili. Čeprav so imeli možnost nakazati honorar v dobrodelne namene.

Imam se na sumu, da bom letošnji koledar shranil na posebno mesto v arhiv. Kot prvi list  nekega novega koledarja polnega slik dobrih ljudi, s katerimi pišemo posebno zgodbo. Ker z dobrimi ljudmi je vse izvedljivo. Otročje lahko, kreativno in zabavno. Tudi ti si samo človek. Dober človek. No, zdaj pa gremo še nekaj dobrega in koristnega ustvariti.

Don Marko M