Učiteljico, če že hočem biti natančen. Verjamem, da nisem ne edini, ne prvi, ne zadnji, ki si je to dovolil, mogoče le drugačen. Ob vsem tem pa se nimam namena posuvati s pepelom, ker tega nisem naredil zase ali moje družinske člane, temveč za dobrega znanca oz. njegovega sina. Slabe vesti pa tudi nimam, saj je nenazadnje to moja Don-ovska dolžnost. Pomagati dobrim ljudem po svojih močeh namreč. In verjamem, da bi vsak na mojem mestu ravnal isto, če bi lahko. Tudi tistega dne sem, kot praktično vsak dan, kolesaril po Obali in ob povratku v mesto mojega bivanja praktično skoraj trčil v Ivana. Že krepkih let dobrega znanca, ki mi je že storil kakšno uslugo brez vsake zahteve in pričakovanja po plačilu ali vračilu. Srečava se sicer občasno, a prav vsakič se… nato prepustiva nekaj minutnem klepetu. Se nama pač dogaja.

In potem sva sedla tja na eno od gostinskih teras tržnice. Potem, ko sva obdelala od športa do rakete, mi je Ivan potožil, da ima njegov sin v šoli težave. V resnici le eno, a ta ga je preganjala že eno leto. Sin Ivana ima devetnajst let in je priden. Zelo. Že od končane osnovne šole dalje se ukvarja z avtomehaniko in to mu gre res odlično od rok. Šola mu pa nikoli ni šla. Šraufanje avtomobilov mu je pač takšna strast in veselje, da to lahko počne non stop, kar tudi v redni službi počne. A ker nima ustrezne šole, čeprav mojstski talent, je pač v službi primoran opravljati bolj tista “pripravljalna” dela. Temu primerno ima tudi nižjo plačo od tistih poklicno izobraženih. No, imel je. Po tem najinem srečanju je vse drugače.

Potem, ko je Ivanov sin 2x zapored pogrnil prvi letnih poklicne šole za poklic avtomehanika, se je že skoraj sprijaznil, da bo pač nekvalificiran avtomehanik. A Ivan se ni dal in je svojega sina prepričal, da se je vpisal v šolo s prilagojenim programom, da pridobi kvalifikacijo po izrednem programu. Ivanov sin si je šolanje plačeval sam, zjutraj hodil v službo, popoldne pa v šolo. Občudoval sem ga. Mogoče zato, ker vem koliko odrekanj je potrebnih za kaj takšnega.

Tokrat je Ivanov sin skoraj vse izpite položil v rednih rokih, čeprav pri nekaterih predmetih brez pomoči inštruktorjev ni šlo. In potem, ko je vse ostale predmete položil, se mu je zataknilo pri enem. Slovenščini. In ta saga se je vlekla dobro leto. Tudi po četrtem poskusu, potem ko je plačal vsakega posebej, ga je namreč komisija vrgla na izpitu. Ivanov sin je bil že obupan. Vse kar si je želel je bilo, da konča še ta izpit in postane mojster za delo, za katero je bil že itak mojster tudi za mojstre, tudi brez tega teoretičnega znanja.

“Pa dobro zakaj mu to delajo. Saj fantina sam plačuje šolanje in je tako eden tistih mnogih, ki tako plačujejo šolanje tistim, ki ga imajo kao brezplačno. Pa veš, kdo je v komisiji?” sem vprašal Ivana. Naštel mi je nekaj imen, a eno se je ponavljalo. Nevenka. Ivan se je sicer tudi osebno odpravil do nje, potem ko je njegov sin že tretjič pogrnil, ker pač ni mogel verjeti, da je to možno. A odpravljen je bil s suhoparnim odgovorom, da mali pač ne zna nič. In ni bil edini. Nič? Jaz mislim, da takšen, ki nič ne zna ne obstaja.
“Čakaj malo, kaj to je tista Nevenka, meter in žilet visoka, ki kavbojsko hodi, blond, ima hčerko, ki nima pojma o petju in se je iz Kopra preselila v Izolo, mamo pa je pustila pri moji sosedi v oskrbo, da lahko vleče njeno zajetno penzijo?”, sem ga vprašal. “Ja, točno ta. Kako veš?” mi je Ivan odvrnil. “Eh, saj bi bilo boljše če ne bi vedel, ampak ona se je nekaj mesecev metala za mano.” “In?” “Kaj in. Nič. Kaj misliš, da je moj k***c vojni zločinc.”

Naslednji dan sem šel do Ivana domov, da vidim, če njegov sin res nima pojma, kot je trdila Nevenka. Ne, nisem učitelj, ampak brati znam. Po dobri uri, ko je Ivanov sin storpediral vse pravilne odgovore na vprašanja, sem ga enostavno moral vprašati : “Pa dobro, meni ni nič jasno. Zakaj padeš na izpitu ? Imaš mogoče tremo ?”. “Ne, tako kot tebi, odgovarjam tudi tam. Ampak na koncu dobim vprašanje na katerega ne vem odgovor. “Ajde, povej mi enega.” In je povedal. Jaz pa brskal po učbeniku. Po polovici ure sem se vdal in mu rekel : “Jaz tega ne najdem v učbeniku.” “Saj jaz tudi ne in to sem jim povedal. Ta učbenik znam že na pamet, vsaj 100x sem ga že prebral.”

Lahko bi se sicer pritožil za takšno početje, a trajalo bi mesece preden bi se to birokratsko obdelalo, pa še bolj bi ga medtem zajebavali. Izpit, petič, je imel Ivanov sin naslednji teden. V četrtek. Pograbil sem gsm in poklical. Nevenko. Kot prava moška baraba sem zaigral na strune njene prej strastne želje za menoj. Šarmantno in drzno. Ja, tudi to znam, če je res sila. Zmenila sva se za srečanje. V torek. Dva dni pred izpitom.

Bila je točna, jaz pa, kot ponavadi. Podrobnosti ne bom. Žensko se je razigrala v pogovoru in potem sem, v določenem trenutku, pogovor obrnil na Ivanovega sina. Na vprašanje, zakaj ga tako vztrajno meče na izpitu, mi je postregla z : “Tisti mulc je baraba. Veš kaj je naredil? Hčerko od kolegice je tako znorel, da je hotela zbežati od doma, da bi bila z njim. Kolegica jo je komaj rešila.” “Rešila pred kom ali čim? Pred ljubeznijo? In ti ji, vidim, pomagaš tudi v nadaljevanju” sem odgovoril v vprašanju. Pogledala me je kot, da bi rekel kaj čudnega.

Meni je bilo jasno, da v tej zadevi ne ona ne jaz nimava nič osebnega. Kot mi je bilo jasno, da je treba zadevo rešiti. In sem bil baraba še naprej. Dokler mi ni obljubila, da sina Ivana na naslednjem izpitu ne bo morila z ničemer, razen tistim, kar je v učbeniku. V zameno sem ji obljubil nepozabno soboto v dvoje. Hja, pač moraš najprej dati, da lahko potem dobiš.
V petek, proti večeru, me je poklical Ivanov sin. Navdušeno mi je hitel govoriti, da je končno naredil izpit in se mi zahvaljeval. Pa sem mu hitro objasnil, da zahvala ni potrebna, ker je dejansko sam čisto sposoben. Kar je res. Te okoliščine, ki so ga namerno ovirale, niso imele ničesar opraviti s šolanjem samim. Še več, Ivanov sin se je, vzpodbuden, potem vpisal v nadaljno, spet samoplačniško, šolanje. A tokrat v prestolnici. In kolikor vem mu gre zelo dobro.

Dobre pol ure po njegovem klicu me je poklicala tudi Nevenka. Ob tem, ko me je praktično takoj opomnila, da je izpolnila svoj del dogovora, je v nadaljevanju opevala romantiko in dodala, da sem pa zdaj jaz na vrsti, da izpolnim obljubljeno. In sem rekel : “Kot vedno, bom tudi tokrat izpolnil svojo obljubo. Obljubil sem ti nepozabno soboto v dvoje in tako bo. Le da bom jaz imel nepozabno soboto v dvoje s svojo najdražjo, ti pa s tistim, kateri se te bo usmilil. Pa lepo se imej.” Ko sem odlagal gsm sem slišal še neko njeno vpitje, ki je potihnilo kmalu. Potem je poklicala še 5x, ampak jaz sem že imel zdravniško potrdilo, da ne smem vzdigovati nobenih bremen.
Seveda sem se zavedal česa je sposobna ženska maščevalnost in to sem potem tudi slišal v naslednjih dnevih od raznih, tudi od sosede, ko Nevenka ni skoparila s takšnimi in podobnimi zgodbami na moj račun. Pa me to, da sem bil vse, razne človeka, sploh ni ganilo in me ne bo nikoli.

Poslanstvo je bilo izpolnjeno in prav vsakič bi, v takšni ali podobni situaciji, naredil isto in, kot sem že omenil, brez vsake slabe vesti. V resnici sem se celo odlično počutil in se še. Zraven pa se še nasmejim, če mi kdo iz stroke doda, da učitelji niso podkupljivi. In verjamem, da bi se marsikdo na mojem mestu ravno tako.
p.s. Ime Ivan je izmišljeno. A le to.

Don Marko M