Upam, da je vsakomur jasno, da na tem referendumu ni zmagal ne Pahor, ne Janša, ne njih podporniki. V resnici je to še ena težko popravljiva sramota, katero so naši politiki storili lastnemu ljudstvu. Tokrat je namreč edini zmagovalec – zgodovina. Prvič. In drugič bo zgodovina zmagala v arbitraži sami. Ko se bo začela pisati nova zgodovina. Slovenska politika je v tem referendumu pravzaprav, milo rečeno, pogrnila na vseh frontah. In pred dokončno blamažo v evropskem in svetovnem pogledu smo jih rešili ravno podporniki sporazuma. A to je bilo šele na drugem mestu. Na prvem je vsak podpornik sporazuma več kot jasno razumel, da… s takšnim neutemeljenim in neargumentiranim nacionalističnim podpihovanjem Slovenija pač ne more nikamor naprej, glede na to, da nazaj tudi ne more, ker je že na zadnjem mestu. Vsak podpornik sporazuma je tudi jasno razumel, da se s tem sporazumom še nikakor ne določajo in rešujejo nobene meje, ampak zgolj omogoča strpen in argumentiran dialog za prihodnost. In to je bilo tokrat vse potrebno za razumeti, Kar bi itak morali vedno in povsod. Se trezno sporazumevati mislim.

Milo rečeno smešne so izjave naprotnikov sporazuma, da je ta sporazum razklal slovence. Ravno nasprotno. Državljani Slovenije s(m)o si enotni, kot že dolgo ne. Kar pričajo nesporni dokazi referenduma. Kar 58% volilcev, ki sploh niso stopili do volišč, je namreč poslalo nedvoumno in jasno sporočilo, da imajo nesposobnosti naših politikov že čez glavo in da niti slišati nočejo več zanje.

Da imamo naših politikov že poln kufer smo potrdili tudi podporniki ZA sporazum v dodatnih 22%, kar skupaj s tistimi, ki se volitev niso udeležili, nanese že zajetnih in zavidljivih 80% državljanov. In to je sedanja realna slika zaupanja v naše voditelje.
In potem imamo še nasprotnike sporazuma, ki so poskušali manipulirati v zavajanju s trditvijo, da je referendum pokazal, da je 50% državljanov naše podalpske proti sporazumu. Kar je seveda čista laž. Referenduma se je namreč udeležilo 42% vseh volilnih upravičencev in od teh % jih je bilo 20% proti. Kar pa nikakor ni polovica državljanov Slovenije, čeprav je res, da je do polovice razlika le skromnih 30%.

Pa so nasprotniki referenduma, sploh tiste staroste intelektualcev, zaradi nasprotovanja zaplankani ? So neandertalci zanje mogoče geniji ? Če bi hotel zdaj provocirati, bi rekel, da so zahojeni in neuravnovešeni butci, domači izdajalci, nacionalisti brez argumenta, ki sovražijo še sami sebe in v svoji ubogi patetičnosti za svojo osebno nesrečo krivijo vse druge, za resnično sožitje, ugled in razvoj Slovenije pa jih sploh ne briga. Lahko bi rekel, da so isti, kot domobranci in podobni izdajalci tistega davnega 1940, ki so hoteli prodati lastno domovino tujcem in iztrebiti slovenski rod. In Janez Janša jim je v poskusu potvarjanja zgodovine, v času svoje vladavine, podelil in dodelil enake pravice kot resničnim osvoboditeljem, torej odškodnine in še večje pokojnine.

Lahko bi rekel, da hočejo, ker se v svoji slabi vesti bojijo še lastne sence, izbrisati zapisane in izbrisane. Lahko bi rekel, da je Janez Janša s svojimi volilci izdal in razprodal toliko slovenske zemlje, nepremičnin in gospodarstva v času svoje vladavine, kot je ni še nihče, za kar mu bodo tajkuni in Vatikan večno hvaležni. Pa ne bom tega rekel. Ker so že vse sami povedali.
Razumem, da imajo tudi nasprotniki sporazuma ravno tako demokratično pravico izražanja svojega mnenja. Čeprav v svoji pravici izražanja niso ponudili niti enega samega argumenta v potrditev svojega stališča, razen tistega otroškega Zakaj? Zato!. Saj ga tudi niso mogli imeti, ker tokrat je bilo govora o sporazumu, ne pa arbitražnem postopku.

In za sporazum potrebuješ le dvoje. Dve ali več strani, ki so pripravljene se – sporazumevati. Torej usklajevati svoja, četudi nasprotna stališča, v eno končno rešitev. In kaj drugega kot to tudi ni za razumeti. In ker naši politiki celih 20 let tega niso hoteli razumeti, zaradi lastnih koristi, jim je to (do)povedalo ljudstvo. Ker njih mogoče ni bilo sram, da so naši voditelji, je pa večino ljudstva že sram, da so tam.
Ta referendum je bil obenem tudi eden prvih večjih testov strpnosti državljanov Slovenije v očeh evropske in svetovne javnosti. In lepo in dobro je vedeti, da jih večina razume pojem strpnosti. Tistim 20% pa, v kroničnem pomanjkanju strpnosti, očitno noben Bog ne more več pomagati. Ampak dobro je vedeti kje so in koliko jih je.

In pozivi Janše zdaj po referendumu, naj slovensko ljudstvo stopi skupaj za razumno reševanje nadaljevanja sporazuma zvenijo vodeno in smešno. Ker  v isti sapi oddaja, da bo SDS storil vse, da onemogoči Hrvaški vstop v EU. Očitno je, da je JJ iz nekoč afere JBTZ izgubil vso karizmo in še kompas za nameček.
Obenem pa sem prepričan, da bo Janša prvi slovenski politik, ki se bo še kako strinjal z vstopom Hrvaške v EU in je ne bo nikakor oviral. Glede na to, da sta Janša in Kosorjeva v isti strankarski evrospki centrali in glede na to, da je Jadranka že lepo povedala, da se bo pogovorila z Janezom, kaj drugega, kot povešena Janezova ušesa, tudi ni pričakovati.

A ta sporazum bo v nadaljevanju, v pripravi na arbitražo, prinesel na plano še nekaj, kar ljudstvu ravno ni bilo znano. Namreč dejstva in dokaze, koliko slovenske zemlje so naši politiki od 1991 dalje dobesedno podarili tudi hrvaški. Javna skrivnost je, kar lahko prizna vsak naš politik, ki premore prašnike, glede na to, da so še vedno isti na oblasti, da so prav naši politiki tisti, ki so storili v razdajanju slovenske zemlje številne napake v podarjanju. Ne Hotiza, ne Trdinov vrh, ne Dragonja in še marsikaj niso naključja, ampak darila naših politikov.

In to je glavni razlog zakaj zdaj naši politiki vztrajajo na famoznemu datumu 26.06.1991 kot izhodiščnemu datumu v izvedbi arbitraže. Ker bi, tako levi kot desni, enostavno radi prikrili vse svoje grehe in nesposobnosti. Ker upajo, da tako ljudstvo zanje ne bo nikoli izvedelo. Ker bi se tako lahko dokazalo, da so hrvati imeli čisto prav, ko so zagovarjali svoja stališča, čeprav so zagovarjali le podarjeno od naših politikov. Ja, naši politiki so res lahko hvaležni, da je bil podprt sporazum.

Ena od famoznih izjav politikov po objavi rezultatov je bila tudi tista Gregorja Golubiča, ko je prijavil, da ima Slovenija talent. Ne, še vedno trdim, da Slovenija nima talenta. In ga ne bo imela vse dokler se bomo državljani morali ukvarjati s tako nesposobnimi politiki.
Mogoče še najbolj “modre” pa so bile ugotovitve nekaterih novinarjev, da smo ljudje glasovali po politični pripadnosti. Res me zanima, kje so to prebrali. Sam sem politično neopredeljen in to tudi bom, dokler ne bomo imeli sposobnih voditeljev. Pa sem vseeno glasoval ZA.

V Kopru so moji sokrajani z visokimi 70% podprli sporazum, čeprav je bila to skoraj številka % prejšnjih županskih volitev  s katerimi je, zaenkrat še vedno aktualni, župan Popovič še drugič privzel županski stolček. Ta isti moj župan, ki je bil ostro proti sporazumu in je celo otroško plakatno vojno proti sporazumu polepil po celi Obali. Po logiki tistih novinarjev bi seveda moral biti rezultat ravno obrnjen. Po svoje pa je ta rezultat pričajoči dokaz, kaj čaka jeseni na volitvah Borisa Popoviča. Vsekakor pa sem izjemno ponosen, da je na Obali večini ljudi kristalno jasno, da sta strpnost in sporazumevanje temeljno gonilo prihodnosti tudi za bodoče rodove.

In zdaj je, po vsem levo desnem političnem napihovanju mišic 20 letnega utrujanja svojih državljanov, začel odtekati 6 mesečni čas priprav za izpeljavo arbitraže. Kar pomeni, da bodo morali naši politiki, vključno z Janšo, Jelinčičem in podobnimi, pospešeno sestaviti in predstaviti jasne argumente in dejstva, ki bodo prepričali arbitražno telo. Torej imajo naši politiki končno priložnost, da se izpostavijo z neko, zanje povsem novo, metodo komunikacije – sporazumevanjem in predstavljanjem jasnih stališč. Ob vsem me bega le misel, kako bodo to izvedli in prepričali arbitražno telo, ko pa niso sposobni prepričati niti lastnega ljudstva. Mogoče pa jih reši tista stara ljudska modrost – kdor nima pameti, ima srečo.

Don Marko M