“Fantje ne smejo noter”, mi je rekla v brezhibni odločnosti mala, 4 in pol letna, Tita, medtem, ko se je moja, trenutno najmlajša potomka, mala princeska Koki, ki je v teh dneh začela odkrivati svet v drugih dimenzijah lastnih korakov, poskušala, z malo moje pomoči, prebiti v tisto malo hišico na plaži in zasesti svoj položaj. Ta mala hišica ima, v svoji več barvnosti, ki bi navdušila tudi Benettona, že kultni status za malčke tam do 5ega leta. Opremljena je sicer enostavno, z dvema klopcama na straneh in mizico na sredini, vhodom brez vrat in odprtim oknom, ampak otroški vnemi predstavlja… neusahljiv vir sproščanja domišljije.

Tako je lahko hišica, odvisno od strukture obiskovalcev, restavracija s (po)polno, vrhunsko postrežbo, lahko je zgolj kuhinja, v kateri malčki, iz mivke in kamenčkov, katere znosijo iz bližnjega peskovnika in plaže, ustvarijo najboljše specialitete in nepozabne sladice, lahko se spremeni v različne delavnice vseh možnih motoričnih spretnosti, tudi v benzinski servis, lahko pa je tudi debatni klub, proti kateremu tudi sama Oprah izpade čista začetnica.

Potem, ko se je moja Koki zasidrala v stoječem položaju ob mizi in zarila prstke svojih rokic v pesek na mizi, kar je pomenilo, da je pomagala Titi in njeni prijateljici mesiti testo za čokoladno torto, sem, počepnjen poleg, izustil vprašanje firbca Titi : ” Zakaj pa fantje ne smejo noter ?”
Njen pogled v tistih rjavih okroglih očeh, katerega so obdajali valoviti lasje, mi je sporočal začudenje, kako, le kako ne razumem tega. Saj je vendar vse enostavno. Življenje je enostavno in ljudje si ga sami zakompliciramo. Brez nadaljnih pomislekov mi je, kot iz topa, izstrelila : “Zato. Fantje grejo lahko na streho !” Ob tem je še zelo nazorno besedo podkrepila s kretnjo roke, usmerjeno na streho nad njeno glavo. Ni kaj, punca obeta.

Povsem jasno je bilo, glede na to, da sem v tistem trenutku bil edini fant v neposredni bližini, da to velja tudi zame, pa se me je Tita vseeno usmilila in mi, celo brez komentarja, dovolila stati v počepu pred vrati, da sem lahko, po potrebi, varnostno priskočil v pomoč moji Koki, če jo je kaj preveč zaneslo, ko je svojo strast potopila v intenzivno gnetenje peska, pardon, testa čokoladne torte.
In potem sem, kot v neki pravljici, opazoval mojstrovine te zasedbe. Medtem, ko je moja Koki že izurjena gnetla novo  testo, tokrat za pizzo, se je Tita odločila odpreti vrata restavracije. Prvi obiskovalki sta bili njena in mama njene prijateljice, katerima se je pridružila še mama punčice mojega očesa.

Bile so postrežene kraljevsko, s sicer navideznim priborom, kar pa ni zmanjšalo kakovosti storitve, kakor ne lastne domišljije. Odrasle punce so snedle vsaka svojo rezino čokoladne torte, katerim je bila priložena skodelica opojne, malo prej zmlete in spretno skuhane, turške kavice.
In ko so se te odrasle punce fino najedle in napile, so nakazale svoj umik na drugo lokacijo, kar pa Titi ni bilo tako samoumevno. “Plačat”, je povzdignila glas in gostjam ni preostalo drugega, kot plačati zakusko. Vse je imelo ceno 1ega evra, pa še povabilo so dobile, naj se spet kmalu oglasijo. Ja, razumel/a si, meni ni bilo treba plačati nič. Ker nisem nič dobil. Ker sem pač fant.

Zame ni nobenega dvoma, da po otroku lahko, vsaj tja do 7ega leta, tudi brez besed, spoznaš karakter staršev. Potem se zgodba začne spreminjati, (ne)socialno okolje in mediji pač dodatno oblikujejo vsakega posameznika.
Ampak poanta vsega je, da znajo biti otroci naravnost odlični učitelji, od katerih se starejši lahko ogromno (na)učimo, sploh tisti, ki so povsem zabrisali tistega otroka v sebi. Otroci imajo moč enostavnosti, kar večina odraslih (ne)namerno izgubi nekje na poti v svet odraslosti.

A ravno v tej otroški enostavnosti, ki je praviloma skupek iskrenosti, navihanosti in jasnega izražanja čustev, je skritega ogromno vsega, kar lepo število odraslih bodisi noče, bodisi dejansko ne razume. Ja, preveč ljudi ne razume enostavnosti, čeprav jih obkroža sleherni dan.
Otroški svet je praviloma komunikacijsko, čeprav zelo barvit, nastavljen na enostaven ‘Da’ ali ‘Ne’. Argumenti pač niso potrebni, ker v resnici mnogo krat niso. Le te s(m)o si izmislili ‘odrasli’, kao zaradi dodatnega pojasnjevanja prej omenjene otroške enostavnosti, kljub zavedanju, da argumenti prepogosto spremenijo obliko v neargumente in posledično peljejo v brez potrebno zapravljanje časa in še marsičesa.

Res je, ta otroška iskrenost je lahko včasih tudi kruta in neizprosna, čeprav resnična, ampak vsak ima na voljo samovprašanje, kaj mu ustvarja boljši, trajnešji občutek – ali to, da ti nekdo v brk enostavno in brez argumenta zabrusi, da mu pač nisi všeč in noče imeti s teboj nič, ali pa to, da se ti kdo hinavsko, s številnimi argumenti, prilizuje, za hrbtom pa ti koplje jame in zariva vsa možna bodala.

Nesporno je, da smo starši svojih otrok prvi in edini odgovorni s prenašanjem določenih vzorcev na svoje potomce. Ne šola, ne mediji, ne družba, mi starši smo tisti in vsako sklicevanje, da je kdo od omenjenih spridil našega otroka je povsem brezpredmetno.
Je pa zato povsem predmetno in zaželjeno spoznanje, da se od, tudi lastnih, otrok, lahko ogromno naučimo. Najmanj, kar nas otroci lahko naučijo je to, da smo nekoč bili tudi sami otroci. Takšni mali, navihani, bistri, prikupni, polni upanja, poguma in povsem brez predsodkov, človečki neke bodoče generacije, ki bo ta svet naredila okolju prijaznega. Vem ja, neprecenljivo.

Don Marko M